Zdravje in bolezen v ljudskem izročilu

Zgodbe | dec. '20

Kužno znamenje na Kalobju

Kako naj bolan človek, ki ne zna ne brati ne pisati in nima ne zdravnika ne zdravil ne nobenega znanja, pride do zdravja? Morda do zdravja pomaga »skoz' nek' obroč potegniti«, kot se je reklo v davnih dneh. Obroč ali krog je že po obliki nekaj zaščitnega, varovalnega.

 Dolenjci so nekdaj poznali votel kamen, ki je menda imel čudežno zdravilno moč. Učeni baron Valvasor je pisal, da je bil v gozdu Medvedica pri Turjaku: »Skozi ta kamen lahko greš ali pa se plaziš. Če te hrbet boli, zlezi skozi ta kamen in boš ozdravel. Kmetje so zelo gosto uporabljali to hrbtno kuro. Neki župnik je pred leti zelo trpel zaradi bolečin v hrbtu. Kmetje so mu svetovali, naj se posluži takega kamnitega zdravnika. Ker pa je župnik to smatral za prazen nič, ni šel h kamnu. Nazadnje pa so ga kmetje le pregovorili in tudi bolečine v hrbtu so ga opozarjale na kamen. Zlezel je bolj iz radovednosti skozi votli kamen in se vrnil zdrav domov.«

Tudi besede zdravijo

 Bolezni so nekdaj povzročali uroki, zato jih je ljudstvo podilo proč, tja daleč proč v gore, »kjer noben človek ne stanuje, kjer se noben žegnan zvon ne čuje«. Kak hudoben človek je lahko bolezen »urekel« z besedami. Zato je bilo treba poznati druge besede, zagovore, s katerimi se je dalo pregnati ta urok. Zagovore so poznali padarji, ljudski zdravilci, ki so »panali« bolezni. Z raznimi zagovori so pošiljali bolezen globoko v zemljo ali globoko v vodo in pri tem klicali na pomoč razne svetnike. Vera v čarodejno moč besede izvira iz pradavnine. To verovanje je vodilo do molitve, ki je most med človekom in božanstvom. Tudi zagovor bolezni je bil neke vrste molitev.

 Besede zagovora je bilo treba izgovarjati vedno po točno določenem zaporedju. Seveda so besedila zagovorov poznali le padarji in jih niso bili pripravljeni povedati komur koli. Padarji so znali »panati« tudi bolezni pri živalih, pomagali so, če krave na primer niso imele dovolj mleka, in tudi pri drugih nesrečah.

 Najstarejši ohranjen slovenski zdravilski ljudski rokopis je iz leta 1720. Sestavljavec je uporabljal več virov. V uvodu je zapisal, da je » je iz enih drugih buku vzeto«. To knjigo so ljudski bukovniki prepisovali dolga leta. Skoraj na vseh ohranjenih izvodih je geslo: »Ta narbolši je veliko imeti. Ta narimenitnejši je veliko vedet. Bolši je modrost koker premoženje, več je učenost koker bogastvo, med usem pa je ta narveči sreča na zemli to lubo zdravje eniga človeka!«

Leta 1815 je pisal župnik Matija Kajfež iz Solčave, da tam ni nobenega zdravnika. Zlomljene noge je uravnaval neki kmet. Posamezniki po vaseh pa so nabrali izkušnje iz zdravljenja s pomočjo rastlin. Ljudstvo se jih je zaradi njihovega znanja potiho balo. »Poznal sem človeka,« piše Martin Slomšek, »ki se je na zdravljenje ljudi dobro zastopil. Vsi so ga za coprnika imeli, veliko obrajtali, pa tudi bali.«

Kaj se je nekega dne zgodilo pod Šmarno goro? Neko ženico je pičil gad. Hitro so poslali po padarja Fajfarja v Vodice. Ta je prišel z velikim kolesljem, stopil je k ženici, si položil levico na prsi, z desnico pa je delal nad bolničino glavo velike križe in kričal čarobne besede. Okrog bolnice se je zbrala vsa vas in čakala na ozdravljenje. Po naključju je tisti hip prišel po cesti gospod z zlato obrobljenimi naočniki na nosu. Ko je zvedel, kaj se je zgodilo, si je hitro zavihal rokave, ukazal prinesti škaf vode, vzel nožič iz žepa, prerezal ženi oteklo roko, jo v vodi dobro izpral, prevezal roko s snežnobelo krpo in odšel. Edino Kajžerjev pastir je gospoda nekoliko poznal. Po njegovem mnenju je bil to »en dohtar, ki se na bolezni zastopi«. Ženica je res ozdravela. »Lahko je bilo dohtarju, ko pa je bil že prej ves strup panan!« so ugotovili njeni sosedje. 

Božja pomoč pri hudih bolezni 

Prišli pa so časi hudih bolezni, proti katerim je bilo ljudstvo brez moči: kolera, črne koze, kuga. Predvsem kuga je ostala tako globoko v našem ljudskem spominu, da je do danes pustila sledove. V našem jeziku beseda kužen pomeni nalezljiv, kužna bolezen je nalezljiva bolezen – taka kot kuga. Naša dežela je polna kužnih znamenj, skromnih malih kapel. Naši dedje so mimo teh kapelic vedno hodili s tiho molitvijo: Kuge, lakote in vojne, reši nas, o Gospod!

Tudi v besedah ob kihanju – bog pomagaj ali na zdravje – je skrit spomin na čase kuge. Nevarni mehurji, ki so bili znak te bolezni, so ob kihanju pokali in tako naznanjali bližajočo se smrt. Sorodniki in prijatelji, ki so stali ob bolnikovi postelji, niso mogli pomagati drugače kot z vzdihi: »Bog pomagaj! Bog pomagaj!« Današnja verzija tega vzklika – na zdravje – je nekakšen nadomestek tega starega vzdiha.

 Kolera ni bila nič manj huda kot kuga. V Rožu na Koroškem je kolera strašno morila, da so ljudje padali kot muhe. Nekatere hiše so popolnoma izumrle. Pri Markelu je ostal samo ded. Sameval je žalosten na klopci pred hišo. Ko je razmišljal o usodi svojih otrok, je priletela ptica in vztrajno vpila: »Bedrunc, bedrunc, bedrunc.« Mož ni vedel, kaj naj bi ta klic pomenil. Ptica je odletela, a se je kmalu vrnila ter spustila pred starčka iz kljuna zel, ki je podobna čemeni. Pobral jo je in jo šel potem nabirat. Iz korena tega zelišča si je skuhal čaj. Črna smrt se ni prijela ljudi, ki so pili ta čaj ali pa so si s to vodo izpirali usta. Zel so potem imenovali bedrunc. (Bedrunc je ljudsko ime za navadno kumino.)

Poznavanje zdravilnih rastlin je na vsem svetu dragocena zakladnica ljudskega znanja. V našem jeziku o zdravilni moči rastlin govorijo mnogokrat že njihova imena. Tavžentroža pomaga proti tavžent – tisoč boleznim. Žajbelj ima ime še iz rimskih časov, iz latinske besede »salvare« – zdraviti. Pri nabiranju te rastline Rimljani niso smeli uporabljati noža. Dva tisoč let pozneje pa je znanost ugotovila, da se zdravilna moč žajblja v stiku s kovino izgubi ali zelo zmanjša. Dragocenega ljudskega znanja o zdravilnih rastlinah je neizmerno veliko in kljub vsem uspehom moderne medicine in farmacije še velja staro prepričanje, da za vsako bolezen rožica raste!

Povzeto:

Franc Kotnik: Slovenske starosvetnosti. Ljubljana: Konzorcij Slovenca, 1943.

Manica Koman: Na Gorenščem je fletno. Ljubljana: Belo-modra knjižnica, 1928.

Vinko Möderndorfer: Koroške narodne pripovedke. Celje: Družba sv. Mohorja, 1943.

 Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media