Včasih raziskuje kot detektiv Sherlock Holmes

Prosti čas | dec. '20

mag. Marijan Rupert

To dokazuje tudi razstava Finžgar in Plečnik: prijateljstvo brez meja, ki je na ogled v Plečnikovi hiši. Avtor razstave mag. Marijan Rupert, skrbnik Zbirke rokopisov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK), je raziskoval njuno korespondenco in odkril veliko novega, s čimer spet dokazuje, da ni le prizadeven knjižni molj, strokovnjak, odgovoren do kulturne dediščine, ampak tudi neke vrste književni forenzik, detektiv, znanec številnih umetnikov, ki mu zaupajo svoje rokopise. Literaturo moraš imeti rad, da se lahko temu delu posvetiš s srcem, je prepričan. Njegove neuresničene sanje pa so, da bi Slovenci dobili literarni muzej.

Literaturo je imel rad že kot mladenič, zato se je vpisal na oddelek za primerjalno književnost na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je tudi diplomiral. Študij teorije romana je nadaljeval v Parizu, kjer je poslušal tudi predavanja znamenitega romanopisca Milana Kundere, in še potrdil svoje prepričanje, da je literatura zvest približek življenju, pisateljevo življenje in ustvarjanje pa metafora tudi za naše bivanje. Zvest svojemu razmišljanju dela na rokopisnem oddelku NUK-a, kjer je zaposlen 26 let, dolgo kot vodja, zadnje leto kot skrbnik zbirke. Tu hranijo dragocene srednjeveške rokopise ter rokopise in zapuščine slovenskih književnikov in kulturnikov, Rupert pa si prizadeva, da dobivajo tudi gradiva sodobnejših avtorjev. Pravi, da ga veseli »raziskovanje naveze literature in likovne umetnosti. Lep primer take naveze je bila knjiga kiparja Jakoba Savinška, ki je bil tudi pesnik, mož pesnice in igralke Mile Kačič, ker je znal skozi poezijo ubesediti svoje kiparsko snovanje in razmišljanje o ustvarjanju in življenju.« Sicer pa je pripravil blizu 30 odmevnih razstav.

»Delo, ki ga opravljam, pomeni predvsem zbiranje in evidentiranje gradiva, ki ga pridobimo. Za pridobivanje novega gradiva je treba imeti posebne tipalke, celo nekaj malega detektivskega duha. Poleg tega, da imaš rad literaturo, je zelo pomembno gojiti stike z ljudmi, s pisateljsko in umetniško srenjo nasploh.« Ob svojem delu Rupert rad obiskuje razstave, gledališke predstave, literarne dogodke, kjer spoznava umetnike in tke pomembne stike z njimi. »Ključno je, da se znaš ljudem približati na pravi način, predstaviti naše delo, jim ponuditi možnost, da svoje rokopise predajo v hrambo prav nam. Navsezadnje gradivo, ki ga sprejmemo, vsebuje velikokrat zelo intimne zapise, ljubezenska pisma, dnevnike itd. Verjetno je včasih te zadeve umetniku ali njegovim svojcem, ki so morda omenjeni v gradivu, kar težko predati naprej. Zato sem zelo hvaležen vsem, ki pri tem ne delajo cenzure in se odločijo, da se tako tudi javno izpostavijo.« Dobro je vedeti, da bo gradivo varno in pravilno shranjeno, da ne bo propadlo in se ne bo izgubilo, ampak bo na voljo nadaljnjim raziskovalcem posameznega umetnika in njegovega dela. »Poudariti želim, da je naša zbirka namenjena izključno znanstvenemu in raziskovalnemu delu, ni mišljeno, da bi lahko k nam hodili ljudje kar tako brskat za osebnimi podatki.«

Avtomatizem ali dober nos?

Z razstave Finžgar in Plečnik

»Skoraj nič ne pride samo od sebe, ravno zato se mi zdi pomembno, da ljudje poznajo naš oddelek in vedo, da nam lahko predajo svojo ustvarjalno zapuščino, če so se tako odločili.« Konkreten primer: pisatelj Saša Vuga je obljubil, da bo sam poskrbel za to, da njegov arhiv pride na rokopisni oddelek. »V oporoki nam je zapustil svoje pisateljsko gradivo, ki je zdaj v lasti NUK-a. To je primer, ki pove, kako pomembno je gojiti stike s pisatelji in umetniki.« Pesnik Niko Grafenauer, ki letos praznuje 80. rojstni dan, jim je že prepustil ves svoj zasebni arhiv. »V zadnjih dveh letih smo pridobili kar 19 zapuščin. To so za Slovence kanonski avtorji – od dr. Jožeta Toporišiča, Ceneta Vipotnika, Saše Vuge do Neže Maurer, Cirila Zlobca, Borisa Pahorja in drugih.« Hranijo tudi zapuščine znanih literarnih zgodovinarjev, kot sta bila Anton Ocvirk in Dušan Pirjevec, umetnostnih zgodovinarjev in prevajalcev. Vmes so tudi slikarji, shranjene imajo rokopise in pisma Riharda Jakopiča in Ivana Groharja. Zanimajo jih tudi mlajši, recimo Jernej Vilfan, ki je bil slikar in pesnik. V njihovem gradivu se znajde tudi zapuščina kakega raziskovalca, na primer dr. Antona Mavretiča, ki je živel in delal v Ameriki na Centru za vesoljsko fiziko Univerze v Bostonu, bil pa je tudi pomemben raziskovalec pri razvijanju programa Voyager 2. Na vprašanje, kako je prišlo do tega, Rupert odgovori: »Ker sem dober znanec z Draganom Živadinovom in Miho Turšičem, smo prek KSEVTA (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju) prišli do tega, da nam je prepustil svojo zapuščino. Smo hranitelji slovenske kulturne zgodovine v širšem smislu. Pred časom smo pridobili tudi pismo Jurija Vege, znamenitega matematika, fizika in geodeta iz 18. stoletja, ki sicer nima literarne vrednosti, je pa v širšem nacionalnem kulturnem kontekstu zelo zanimiva pridobitev.«

Kako ohranjati stvari v elektronski dobi?

Žal so na oddelku tudi škrbine. »Eden takih primerov, ki me malo žalosti, je na primer gradivo Toneta Pavčka. Vesel bi bil, če bi se pridružilo literarnim arhivom njegovih pesniških sodelavcev Cirila Zlobca in Janeza Menarta, ki ju že hranimo pri nas – a vsak lastnik oziroma dediči imajo pravico, da z njim razpolagajo po svoji volji. Od pomembnejših književnikov pogrešamo še rokopisne zapuščine Cirila Kosmača, Dominika Smoleta, Gregorja Strniše …, ravno zdaj pa se dogovarjam za arhiv pesnika Tomaža Šalamuna. Srečen bi bil, če bi se njihovi rokopisi pridružili arhivom praktično vseh najpomembnejših slovenskih književnikov – od Valentina Vodnika, Prešerna, Gregorčiča, Cankarja, Kosovela … pa do sodobnih avtorjev, ki jih hranimo v naši zbirki.« Dogaja se, da je umetnike ali njihove dediče včasih strah, da bi pisma in zapisi razkrili tisto osebno, kar naj bi ostalo skrito. »Pa jih ni treba biti,« zatrjuje Rupert, »ker imamo institut klavzure, ki ga strogo spoštujemo. Upoštevamo njihove želje, po skupnem dogovoru lahko arhiv zapremo tudi za več desetletij po njihovi smrti, na primer dvajset, trideset, petdeset let, če ocenijo, da je to potrebno zaradi diskretnosti. Tako gradivo opremimo z rdečo pasico in do dogovorjenega datuma ni dostopno nikomur. Lahko gre za kakšne osebne zapiske, sodno dokumentacijo ali intimno korespondenco, ki se navezuje na še živeče in podobno.«

Minili so časi, ko so si ljudje pisali pisma, in časi, ko so iz pisem nastajali romani in se uveljavili kot samostojni žanri. Zanimivi primeri takih del so ljubezenska pisma uglednih pisateljev svojim ljubljenkam, v katerih so poleg ljubezni izpovedali še svoj umetniški kredo in poglede na življenje. Papirnati svet, rokopisi, tipkopisi, zapiski na papirju izginjajo. »Dandanes tudi pisatelji ne pišejo več na papir, temveč na računalnik, zato se zavedamo, da bo treba poskrbeti še za ta digitalni spomin.«

Marijan Rupert si želi, »da bi dobili več ustreznega prostora, ki nam ga kronično primanjkuje že ves čas, saj si v NUK-u nenehno prizadevamo, da bi bila kulturna dediščina hranjena in zaščitena v skladu z mednarodnimi standardi. NUK 2 čakamo že leta. Iz zbirke, ki dejansko opravlja tudi funkcijo slovenskega literarnega arhiva, pa bi lahko oblikovali tudi literarni muzej, ki bi bil na razpolago širši javnosti, šolam ... Bil bi živ organizem, ne le zaprašen arhiv, ampak priložnost za razstave, srečanja in predavanja. Dopolnjen bi lahko bil z osebnimi predmeti ustvarjalcev, kot to že dolgo poznajo v tujini.« Pri svojem prihodnjem delu si želi predvsem čim več potrebne strokovne avtonomije in zaupanja.

O razstavi Finžgar in Plečnik

Do zdaj smo vedeli, da sta bila duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar ter arhitekt Jože Plečnik soseda na Mirju. Manj znano je bilo, da sta bila dobra prijatelja, celo sodelavca, kar iz njune korespondence razkriva Marijan Rupert. Plečnikova originalna pisma, načrte in skice ter tri originalne predmete: ciborij, kipec častnega meščana Ljubljane in velikonočni svečnik, ki jih je oblikoval za prijatelja, si lahko ogledate na razstavi, kjer prvič predstavljajo še neznano arhivsko gradivo iz Finžgarjeve zbirke.

Fran S. Finžgar in Jože Plečnik sta se prvič srečala leta 1922, ko se je arhitekt vrnil v Ljubljano. Finžgar je zapisal: »Sešel sem se z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato pa z ljubkim smehljajem rekel: Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte. Čemu bi dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda. Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja!« Za tipično slovensko medsosedsko »kregarijo« je to spodbudno razmišljanje, ki kliče k boljšim odnosom. Plečnika pa tokrat spoznavamo tudi kot grafičnega oblikovalca. Na Finžgarjevo pobudo je grafično oblikoval knjige in revije. Njuno prijateljstvo se vsa leta ni skalilo niti za trohico. Trenutno si razstave v živo ni mogoče ogledati, načrtujejo pa spletno predstavitev.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media