Vnuki še pojejo slovenske pesmi
Dobre stare viže
Boris Kopitar
Prvo srečanje s petjem sega v njegovo zelo zgodnjo mladost. Mama Milka mu je povedala, da ga je s kolesom, ko je šla navsezgodaj v službo, vozila v varstvo k svoji sosedi. Na krmilo kolesa je obesila »ziček« in Boris je po vsem Ihanu skupaj z njo naglas prepeval: »So ptičice zbrane, v planinco lete …« Ta mu je bila najljubša. Ko se Boris Kopitar v Brendijevi pesmi sprašuje, ali bo vnuk še pel slovenske pesmi, si odgovori: »Bo pel, če ga bo tega kdo naučil.« Petje se pri Borisu doma večkrat sliši. Zdaj poje tudi že skupaj z vnukinjami in vnukom.
Še kot osnovnošolec se je v domačem kraju vključil v amatersko igralsko skupino in odigral kar nekaj vlog, v srednješolskih letih pa je bil igralec in režiser v Delavsko-prosvetnem društvu Svoboda. Čisto všeč mu je bilo, če je lahko obveljalo njegovo načelo: »Bolje je biti med prvimi na vasi, kot med zadnjimi v mestu.«
Vojaški rok je služil v Ilirski Bistrici. Ko je prišel na dopust, je šel v Ihan na nedeljsko veselico. Tam je igral ansambel Kovinarji iz Domžal. Z njimi je na odru kar v vojaški uniformi zapel nekaj pesmi. Fantje so si njegovo petje zapomnili, in ko je prišel od vojakov, so zaigrali skupaj. Trajalo je skoraj deset let, potem pa ga je povabil harmonikar Niko Zajc in v njegovem ansamblu je Boris Kopitar pel naslednjih deset let. »A so mi neko nedeljsko dopoldne sporočili, da se je Niko nenadoma poslovil, ker ga je zadela možganska kap. Hitro je živel in hitro je odšel,« se spominja dobrega prijatelja.
A petje domače glasbe se je nadaljevalo. Najprej je kakšno leto pel v ansamblu Franca Miheliča, nato pa se je začela njegova solistična glasbena pot. Tesno sta sodelovala z Milanom Ferležem in Ivanom Sivcem pa Brendijem in še z marsikom.
Delo na radiu
Leta 1975 je začel delati na Radiu Ljubljana. »Imel sem srečo, da me je Vili Vodopivec povabil k sodelovanju. Kar 15 let sem v družbi s humoristom Marjanom Roblekom - Matevžem vodil oddajo Koncert iz naših krajev. Nekaj let je bil Boris tudi prvi mož oddaj Prizma optimizma in Zavrtite, uganite in se pogovorite. Veliko stopnico pa je prestopil, ko mu je uspelo priti na Val 202. Z igralcem Branetom Grubarjem sta bila nekaj let izmenjaje voditelja sobotnega in nedeljskega Vala 202, veliko pa je naredil tudi reportaž, s prijateljem Slavkom Šetino pa tudi mnogo oglašanj v živo s terena. Ker je bil sicer redno zaposlen, je na Radiu Slovenija in Televiziji Slovenija ves čas delal le ob koncih tedna kot zunanji sodelavec, ko mu je čas to dopuščal.
Na TV Slovenija je Boris Kopitar leta 1986 postal urednik za domačo glasbo. V tem času je nastalo nekaj deset polurnih oddaj z narodno-zabavnimi ansambli, v katerih so glasbeniki ne le igrali, ampak v pogovoru z njim tudi mnogo povedali o zgodovini te zvrsti glasbe. Oseminosemdeset oddaj z naslovom Videomeh, ki so bile na sporedu v času nedeljskega kosila, pa še danes velja za prve vodene oddaje domače glasbe. Ustvarjalno in voditeljsko je sodeloval tudi pri oddajah Alpski večer na Bledu od prvega pa skoraj do dvajsetega večera.
Iz Videomeha so kmalu na Borisovo pobudo nastale javne televizijske oddaje Novoletni videomeh in kasneje Silvestrski videomeh.
Žametne vrtnice
Borisova največja uspešnica pa je zagotovo pesem Žametne vrtnice avtorjev Milana Ferleža in Ivana Sivca. Še malo, pa bo minilo 30 let, odkar je nastala.
Boris je Žametne vrtnice posnel tudi ob spremljavi Prifarskih muzikantov, seveda na njihovo povabilo. »Poklicali so me in mi predlagali, da bi jo posneli skupaj v spomin na Milana Ferleža. To se je tudi zgodilo in skladbo smo skupaj v živo predstavili občinstvu na omenjenem spominskem koncertu v ljubljanskem Cankarjevem domu. Rad sem med ljudmi in rad jim kaj lepega zapojem, zato nikoli ne bom pozabil tega večera,« se spominja. Pod vodstvom tonskega mojstra Vinka Rojca pa so posneli kaseto, ki so jo pri ZKP RTV Slovenija prodali v nakladi 15.000 izvodov, kar je bilo za prvenec več kot dobro. V srebrni nakladi pa je pošla zgoščenka z naslovom Moje najlepše.
Spomladi leta 2007 so Borisa Kopitarja spet povabili k sodelovanju na TV Slovenija.
Nastalo je 155 oddaj z naslovom Glasbeni spomini z Borisom Kopitarjem, v njih pa je Boris v svojem slogu kramljal z gledalci. Za humor so skrbeli slovenski veseljaki, ki smo jih tudi sicer srečevali v oddajah domače glasbe, največkrat pa sta gledalce zabavala Iča in Matevž.
Ko so mu pred devetimi leti povedali, da je oddaj konec, se je Boris izpod sojev televizijskih luči preselil med ljudi, na odre različnih mest in tudi manjših krajev. Tako je skladbe, ki so več desetletij odmevale na radijskih in televizijskih valovih, ponesel še v slovenske dvorane, kjer so veselje med ljudi prinašale še druge njegove uspešnice: Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi, Nazdravimo, prijatelji, Žlahtna je slovenska kri, Mama je ena sama, Mladost so naši spomini, Ko šmarnice spet zadehtijo …
»V življenju se mnogokrat zgodi, da je človek ponosen, zadovoljen, srečen in vesel, da mu je nekaj, za kar se je trudil, uspelo. So pa tudi drugačni trenutki, ko nekaj ne gre, kot bi si želel. Vse pa je treba vzeti v zakup, saj pravijo, da moraš življenje igrati po belih in črnih tipkah, da dobiš lep akord. Lepih sozvočij pa samo na belih ali samo na črnih tipkah ni. Tako pač je in naj tako tudi ostane,« doda.
In za konec šala o upokojenski pozabljivosti iz prve roke: »Vem, da sva 28 let skupaj delala, vem, da ti je ime Jože, pozabil sem pa, kako se pišeš.« Jože pa mu je odgovoril: »I, kako … Tako kot vsi 'penzionisti'… do 15. v mesecu sem Bogataj, od 15. do konca meseca pa Sušnik.«
Ker smo v času, ko ne vemo, kaj bo jutri, kaj šele pojutrišnjem, Boris za zaključek klepeta pove: »Naredimo kaj zase in vse bo lažje. Tudi to bomo z vztrajnostjo in slovensko trmo prebrodili. Pravijo, da se vse more, če se le malo hoče, in nič se ne more, če se le malo noče. Zmagajmo!«
