Ponosen je, da se v politiki ni prodal

Zgodbe | dec. '20

mag. Franc Žnidaršič

Grozote druge svetovne vojne je že kot majhen otrok izkusil tudi mag. Franc Žnidaršič, upokojeni zdravnik iz Trebnjega in še do nedavnega zelo dejaven politik. Rodil se je pred osemdesetimi leti na Bučki na Dolenjskem kot sedmi otrok mami Angeli in očetu Martinu Žnidaršiču. Še preden je dopolnil eno leto, so Nemci družino na silo odpeljali v taborišče. Po končani vojni so se vrnili na izropano domačijo, a žal brez očeta in najstarejšega brata.

Osemčlansko družino, očeta, mamo in šest otrok, so Nemci z Bučke odpeljali 3. novembra 1941. Francetov oče se je temu hotel upreti s sekiro, a ga je mama posvarila, bila je noseča in zagotovo bi jih vse pobili. V taborišču so bili sicer skupaj, mlajše otroke so odpeljali v vrtec, oče in starejši brat sta morala na prisilno delo v tovarno torpedov, mama pa je delala v pralnici. Poleti 1942 je rodila najmlajšo sestro. Najdlje so bili v taborišču Rudolfstadt, v opuščeni tovarni porcelana. »Spominjam se le zavijanja siren pred napadi zavezniških letal, pa tudi pogreba očeta in brata, ki so ju Nemci pokončali ob koncu vojne, čeprav se dejanskega dogajanja nisem zavedal,« pove Franc.

Poleti 1945 so se domov vrnili najprej otroci, mama je prišla za njimi kasneje, ko je bila sposobna za na pot. »Po smrti očeta in brata je v pralnici snela Hitlerjevo sliko in z njo udarila po betonskem koritu. Razbiti koščki šipe so se ji zarili v noge in prišlo je do vnetja,« pojasni. Gotove smrti so jo rešili zavezniki.

Doma so našli izropano domačijo, zato so spali na slami, okna pa so zastrli kar s pergamentnim papirjem. Še dobro, da so tisto leto dobro obrodili orehi in sadje, da so si lahko pripravili zalogo za zimo. S hrano jim je pomagala tudi najstarejša sestra, ki je bila poročena v Škocjanu in ni bila izgnana, ker je bila na italijanski strani.

»Mama je bila za preživetje družine prisiljena postopoma prodajati dele posestva. Od nekoč premožne domačije, velike okrog 19 hektarjev, je ostalo dobre 4 hektarje zemlje, hiša in manjši kozolec, ki je v naši lasti še danes,« pove Franc. S težkim in trdim delom ter prodajo zemlje je poskrbela za šolanje otrok, da ne bi ostali dekle in hlapci.

Želel si je postati pilot

Franc je na Bučki opravil pet razredov osnovne šole, potem je v Krškem obiskoval nižjo gimnazijo in med tednom bival v internatu. Vsako soboto se je s sošolci peš vračal na 25 kilometrov oddaljeno Bučko, v nedeljo po kosilu pa nazaj. Pot je trajala več kot štiri ure, po snegu pa tudi šest in več. 

V nižji gimnaziji je bil odličnjak in želel si je, da bi nekoč postal pilot ali strojni inženir. Toda usoda je hotela drugače. Leta 1960 se je vpisal v višjo gimnazijo v Brežicah. Spominja se, kako je s sošolci hodil delat na železniško postajo, kjer so raztovarjali premog ali metrska drva. Med počitnicami pa je nabiral in prodajal borovnice in tako zbral denar za svoje potrebe.

S ponosom pokaže umetelne izdelke iz lesa.

Za študij medicine se je odločil predvsem zato, ker mu je brežiška bolnišnica ponudila štipendijo in kasnejšo specializacijo za kirurga. Toda zadoščala je komaj za plačilo bivanja v študentskem domu, zato je po maturi tri mesece delal v kamnolomu Impoljski graben pri Sevnici. »Zdravniški staž sem skoraj v celoti opravil v brežiški bolnišnici, kjer sem se ogromno naučil. To mi je dalo pogum, da se samostojno lotim zdravniškega poklica. Po stažu v Brežicah nisem dobil zaposlitve, a sem k sreči našel delo v Zrečah na Štajerskem kot splošni zdravnik,« razloži.

Dela se je lotil odločno, kar je bilo v danem okolju tudi potrebno. Tamkajšnji prebivalci niso imeli avtomobilov ne cest. Polovico vseh poti je bilo treba opraviti peš, zlasti pozimi, ko je bilo snega veliko. V šestih letih je imel nad petdeset porodov na domu, mesečno pa povprečno sto obiskov pri bolnikih na domu in do deset dežurstev v Slovenskih Konjicah, kjer je bil štiri leta še direktor zdravstvenega doma. Delal je tudi pri Rdečem križu, kamor ga je pritegnila sestra Ivica.

V začetku sedemdesetih pa ga je pot s Štajerskega zanesla na Primorsko, kjer je imel sorodnike po ženini strani, tja pa se je odselil zaradi bistveno lažjega dela na terenu. V Sežani je končal specializacijo iz splošne družinske medicine in bil direktor zdravstvenega doma dobrih osem let. V tem času je poskrbel, da je zdravstveni dom pridobil še dežurni center na Kozini, saj je bilo iz Sežane nemogoče pokrivati nujne intervencije na Krasu od Brestovice pri Komnu in vse do Črnega Kala proti Kopru, kar je več kot sto kilometrov.

Ko so spomladi leta 1984 v Trebnjem iskali zdravnika, se je prijavil. »Zdravstveni dom je imel prisilno upravo, česar do prihoda nisem vedel, a poti nazaj ni bilo. Delati sem začel z veliko vnemo in voljo, čeprav so bili odnosi v hiši slabi, zdravnikov pa premalo. Po končani prisilni upravi konec leta sem postal pomočnik direktorice za strokovne zadeve, po njenem odhodu pa tudi direktor. Leta 1995 sem v Zagrebu še magistriral,« razloži selitev na Dolenjsko.

Vstop v državno politiko

Povsod, kjer je delal kot zdravnik, je bil družbeno dejaven in se je zavzemal tudi za boljše življenje ljudi. Leta 1994 je bil izvoljen v trebanjski občinski svet, leta 1996 pa prvič za poslanca državnega zbora, tretjino delovnega časa pa je delal še kot zdravnik. Pravi, da je rad delal v zdravstvu in tudi na epidemijo koronavirusa gleda skozi oči stroke, čeprav se okužbe v resnici boji, saj spada med bolj ogrožene. Ob tem se spominja, kako je leta 1972 v Zrečah masovno cepil občane proti črnim kozam, ko je bila v Jugoslaviji, natančneje na Kosovu, zadnja epidemija te bolezni. Upa, da bo cepivo rešilo večji problem v boju z novim virusom, do takrat pa moramo spoštovati navodila in sprejeti omejitve v vsakdanjem življenju in pri delu, da bo manj mrtvih in druge škode.

S sorodniki pred rojstno hišo na Bučki leta 2011

V državnem zboru je bil kar 11 let. V mandatu od 2001 do 2004 je bil državni sekretar na ministrstvu za delo, kjer je skrbel za vojne veterane, vojne invalide, žrtve vojnega nasilja in vojna grobišča. V tem času so veliko postorili, med drugim poskrbeli tudi za ureditev ali obnovo številnih spomenikov. »Posebej ponosen sem na postavitev spomenika 200 padlim partizanom pri boroveljskem mostu, kjer so jih napadli četniki in Nemci med praznovanjem zmage, dan po končani drugi svetovni vojni.«

Od leta 1993 pa do decembra 2009 je bil član stranke DeSUS. Njihov član je postal, ker je zdravil pretežno upokojence, ki jim je vedno znova grozilo, da izgubijo že pridobljene pravice, in da bi ohranili javno zdravstvo, ki bi moralo biti dosegljivo vsem ne glede na njihov materialni položaj.

Občutljiv za krivice

»Upokojensko stranko sem leta 2009 zapustil, ker je prenehala uresničevati svoj temeljni program, njen predsednik pa je skrbel predvsem zase in tiste, ki so mu kimali tudi takrat, ko je govoril neresnice,« pove. Poleti 2010 je ustanovil Demokratično stranko dela in solidarnosti. Prepričan je, da je temeljni problem tistega in današnjega časa, da zaposleni počasi izgubljajo pridobljene pravice, za delodajalce so postali »strošek« namesto človeški kapital, plače so šle navzdol, dobički delodajalcev pa navzgor. Kasneje se je stranka pridružila Združeni levici in veliko prispevala k njenemu preboju v parlament, imeli so celo svojo poslanko, ki pa je odšla v drugo stranko, in zajel jih je val nezaupanja. Stranko je vodil do konca januarja lanskega leta, ko je odstopil kot predsednik in odšel v zasluženi pokoj tudi kot politik.

Zdaj ima čas za hobi, s katerim se ukvarja že več kot dvajset let – ustvarja namreč najrazličnejše uporabne predmete iz lesa. Delavnico ima pri brunarici na Pohorju. Izdeluje sklede, deske za narezke, pručke, svečnike, vaze, skrinjice, razne kuhalnice, lesene nože za testo, police in še kaj. Delo z lesom ima najraje, čeprav je tudi zbiralec in ima dokaj obsežno zbirko mineralov, kristalov in kamnin pa tudi kovancev in znamk.

Zadovoljen je, da mu zdravje dobro služi in da je učakal toliko let. »Ničesar ne obžalujem, žal mi je le za kakšno stvar, ki je nisem storil. Sem pa ponosen na to, da se v politiki nisem 'prodal', da sem ohranil dobro ime, da mirno spim zaradi vsega storjenega in da sem kot zdravnik naredil vse, kar sem moral, in več od tega – za vse brezpogojno, in to ne glede na vero, raso, barvo ali politično prepričanje. Preostanek življenja bom namenil družini in 'tišlariji'. In če me vprašate, ne počutim se starega!« zaključi.

Danes so živi še štirje Žnidaršičevi otroci, poleg Franca še sestre Ivica, Zdenka in Tinka, ki se radi srečajo na rojstni domačiji na Bučki.

Besedilo: Jožica Dorniž, fotografije: osebni arhiv F. Ž. 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media