PISMA BRALCEV

dec. '20

Mesec treh dobrih mož

Gospod, ki že leta neutrudno zbira zamaške v humanitarne namene, nam je poslal prav posebno voščilo in obenem spomnil na tri zimske dobre može. Upajmo, da vas bo vsaj eden od njih obiskal, čeprav nam covid-19 spreminja utečen način življenja.
Uredništvo

V zadnjem mesecu na koledarju, decembru ali grudnu, kot mu pravimo po slovensko, nas obiščejo trije dobri možje, ki se jih najbolj razveselijo otroci.

Miklavž (sv. Nikolaj) nas obišče 5. decembra, na predvečer svojega goda. Oblečen je v škofovska oblačila, v roki drži škofovsko palico, spremljajo ga angeli in parklji. Nikolaj naj bi bil sin premožnih staršev, vendar je vse podedovano bogastvo razdal ubogim in se ga zato drži sloves radodarnega svetnika. Obdaruje predvsem pridne otroke, porednim pa nameni šibo.

Božiča si ne moremo predstavljati brez jaslic, božičnega drevesca in prepevanja božičnih pesmi. To je praznik, ki v hladen in temen zimski čas prinese luč in toplino. Nanj se začnemo pripravljati že v adventnem času. Štiri nedelje pred božičem pomenijo štiri tisočletja od Adama do Kristusa, zato so na adventnem vencu štiri sveče, ki jih drugo za drugo prižgemo vsako nedeljo. Božiček pa je novodobna oseba, ki je k nam prišla iz Amerike. Debelušen možakar z belo brado je oblečen v rdeča oblačila, živel pa naj bi na daljnem severu. V noči pred božičem svoja darila v hiše dostavi skozi dimnik. Pripelje se s sanmi, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni, med katerimi je vodilni jelenček Rudolf, njegovi spremljevalci pa so škrati.

Dedek Mraz je tretji dobrotnik, ki obdaruje otroke v noči z 31. decembra na 1. januar. V času Jugoslavije je bil uvožen iz Sovjetske zveze in se je kar nekako udomačil v slovenskem prostoru. Živel naj bi nekje pod Triglavom, oblečen je v ovčji kožuh, okrašen s slovenskimi vzorci, na glavi ima polhovko, v roki pa sprehajalno palico. Spremljajo ga palčki, živali in snežinke, pripelje pa se s sanmi, ki jih vleče konjska vprega.

Ignac Habjanič, Ptuj

Dragi ustvarjalci Vzajemnosti,

vsakokrat se razveselim vaše in naše revije, ki jo preberem od prve do zadnje črke, in to že kar veliko let. V zadnji številki sem prebrala zanimiv članek gospe Merljak, v katerem opisuje navade ob martinovem prazniku po pokrajinah. Nisem pa zasledila ničesar o jedi, ki jo je pripravljala moja mama. Poleg rdečega zelja, mlincev in včasih tudi piščanca je naredila ocvrta jabolka, ki sem jih imela kot otrok zelo rada. To je bila v povojnih časih prava poslastica. Še zdaj, ko imam že nekaj čez 70 let, se tega spominjam in vsako leto, ko povabim svojo družino na martinovo pojedino, naredim tudi ocvrta jabolka. Naredimo pa jih takole: kisla jabolka olupimo in jim odstranimo peške, nato jih narežemo na kolute debeline približno centimeter, jih pomakamo v gostejše testo za palačinke in ocvremo, odcedimo na papirnati brisači in malo ohlajene posujemo s sladkorjem v prahu.

Moja mama ni bila ne vem kakšna kuharica, ker je bila učiteljica in je dolgo časa imela gospodinje, vendar je ta recept iz njene mladosti. In je res dober, poskusite!

Pa še tole moram povedati: bila sem ena izmed srečnic, ker sem se že kar nekaj let nazaj lahko udeležila stilske preobrazbe. Po kemoterapiji sem imela sive lase in kljub moji želji, da si lase pobarvam na rdeče, se tega nisem upala, predvsem zato, ker so mi moji domači govorili, kako mi pristaja siva barva las … Vi pa ste mi omogočili, da sem se opogumila. Še vedno se barvam in imam za spomin tisto številko revije, kjer je predstavljena moja preobrazba. Še enkrat hvala!

Jerneja Miklič, Grosuplje


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media