V spomin dveh Josipov
Josip Jurčič
Prihodnje leto bomo dvema velikima imenoma iz slovenske kulturne zgodovine namenili še posebno pozornost, saj je vlada leto 2021 razglasila za leto Josipa Ipavca in Josipa Jurčiča.
Februarja se bomo spomnili 100. obletnice smrti skladatelja Josipa Ipavca, ki je poznan kot avtor prvega slovenskega baleta. Rodil se je 21. decembra v Šentjurju in je bil sin Gustava in nečak Benjamina iz znane šentjurske zdravniške in skladateljske družine. Poznavalci pravijo, da je bil eden tistih ustvarjalcev, ki so enakovredno prispevali k slovenski literarni moderni ali slikarjem impresionistom, čeprav je bil za časa življenja premalo cenjen. Še kot študent je skomponiral prvi slovenski balet Možiček. Pri srcu so mu bili samospevi, najbolj znan je verjetno Imel sem ljubi dve, čeprav je večinoma skladal na nemška lirična besedila, zlasti rad je imel pesmi Heinricha Heineja. Kar pet let je ustvarjal komično opero Princesa Vrtoglavka, ki pa je premiero doživela šele novembra 1997 v mariborski Operi. Josip Ipavec je umrl 8. februarja 1921.
Josip Ipavec
Maja pa bo minilo 140 let od smrti Josipa Jurčiča, avtorja prvega slovenskega romana. Rodil se je 4. marca 1844 na Muljavi, umrl pa 3. maja 1881. Kot pisatelj in časnikar je bil ena od osrednjih kulturnih in političnih oseb druge polovice 19. stoletja. Že pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo pripovedko z naslovom Pripovedka o beli kači. Bil je glavni urednik časnika Slovenski narod in med ustanovitelji literarnega lista Ljubljanski zvon. Čeprav je najbolj znan kot avtor prvega slovenskega romana Deseti brat in humoreske Kozlovska sodba v Višnji Gori, je napisal tudi številne povesti (Sosedov sin, Domen, Jurij Kozjak, Hči mestnega sodnika …), romane (Doktor Zober, Rokovnjači …), drama Tugomer pa velja za prvo slovensko tragedijo.
