Kranjski izumitelj fotografije na steklo

Zgodbe | jan. '21

Janez Puhar

V starem mestnem jedru Kranja je pred dvema letoma zaživela spominska soba ali manjši muzej Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo. Obiskovalci se lahko seznanijo z njegovim življenjem in delom, se fotografirajo v starih oblačilih v fotografskem laboratoriju, urejenem po zgledu iz tistega časa, napenjajo možgane ob kodiranih ugankah ter se pozabavajo z optičnimi iluzijami.

Domačina Aljaža Primožiča, grafičnega oblikovalca in ljubiteljskega zbiralca starih predmetov ter ljubiteljskega fotografa, je Puharjeva zgodba močno pritegnila. »Leta 2004, ko je Zavod za turizem Kranj objavil razpis za turistični spominek Kranja, sem se podrobneje seznanil z delom Janeza Puharja in na misel mi je prišlo, da bi v povezavi z njim lahko izdelal tudi turistično zanimivost. Neko staro fotografijo sem prenesel na steklo, jo zapakiral v lično škatlico ter priložil opis in stojalce za fotografijo. S tem spominkom sem na natečaju zmagal, in to mi je odprlo vrata, da sem lahko širil vedenje o našem zanimivem in ustvarjalnem rojaku. Nataša Robežnik, takrat zaposlena v Gorenjskem muzeju, je predlagala, da uredimo njegovo spominsko sobo. K ekipi sta pristopila tudi Janez Doberlet iz Fotografskega društva Janez Puhar in Petra Puhar Kejžar, ki je prav tako poznavalka Puharjevega dela. Mestna občina nam je finančno priskočila na pomoč in prvotno je bila to le ena soba v Prešernovi hiši. Razstava se je pozneje selila po različnih krajih Slovenije, nazadnje pa je pristala v Layerjevi hiši. Kakor hitro je bilo mogoče, sem jo preselil v sedanje prostore,« pripoveduje Aljaž Primožič.  

Ko slika prevara možgane

Ker je na začetku fotografiranja veljalo, da je fotografija optična iluzija, je Aljaž zbral nekaj optičnih iluzij – od prvih animacij do prvega filma, ki je nastal s pomočjo fotografije. Ko pogledaš v tisto »napravo«, se slika začne premikati, kače na primer začnejo bežati, konji galopirati. Zeotrop, praksinoskop, fenatiskoskop … so bile igrače tistega časa, s katerimi so si ljudje ustvarjali iluzije in se tako zabavali. Prvi animirani film ali motion picture, kot so rekli takrat, ki je predhodnik filma, je prav tako razstavljen v sobi iluzij. Iz 19. stoletja je tudi cilindrična anamorfoza, kjer se prava slika prikaže šele takrat, ko pogledaš v cilinder. Pa diski, kjer je površina videti kot črno-bele črte, ko disk zavrtiš, pa se pokažejo barve. Pogledamo se lahko v resničnem ogledalu, ki nas pokaže tako, kot smo videti, in ne zrcalno kot običajna ogledala. Napis se v tem zrcalu odzrcali pravilno, da ga z lahkoto preberemo. Ogledamo si lahko še nekaj sodobnejših iluzij.

V večjem prostoru je Aljaž Primožič uredil studio iz 19. stoletja, kjer se obiskovalci lahko oblečejo v oblačila tistega časa in se fotografirajo »po starem« ter domov odnesejo fotografijo na steklu. Uredil je celo starinski laboratorij, kakršnega naj bi imel Puhar in je namenjen tudi igri. Po zgledu sob pobega (escape room) so v laboratoriju zakodirane uganke in obiskovalci tako z reševanjem le-teh na zabaven način spoznavajo Janeza Puharja in njegovo delo.

Na ogled je veliko zanimivih starih predmetov, nekatere je Aljaž Primožič zbiral in kupoval sam, nekatere so mu podarili drugi. Pri tem še posebej omeni zbirko starih fotoaparatov in fotografskih pripomočkov iz začetka 20. stoletja. Zanimiva je zgodba harmonija, ki stoji v tej sobi. »Klicali so me iz cerkve sv. Kancijana in mi povedali, da imajo harmonij, ki bi ga želeli podariti nekomu, ki bi znal z njim ravnati in ga uporabljati. Ko sem si ga prišel ogledat, sem po ploščici, ki je bila pritrjena nanj, ugotovil, da ga je izdelal Anton Tramte, moj pradedek. Bil je organist in uglaševalec klavirjev, hkrati pa je izdeloval tudi harmonije.«

Sredi sobe stoji kamera obskura (lat. camera obscura – temna soba), ki je predhodnica fotoaparata. Načelo delovanja vsakega fotoaparata je temna soba, torej prostor, ki je brez svetlobe, ima odprtinico, skozi katero prihaja svetloba, v ozadju je nameščeno ogledalce, ki to svetlobo reflektira na matirano steklo, in tam se vidi (zrcalna) slika.

Mož, ki se je družil s peklenščki

Janez Puhar, rojen leta 1814, je bil Kranjčan, živel je v isti ulici, kjer je urejena njegova spominska soba. Bil je izredno nadarjen človek. Govoril je več jezikov, v šoli se je rad ukvarjal z risanjem in botaniko, v višjih razredih pa zlasti z matematiko, fiziko in kemijo. Še posebej je bil nadarjen za glasbo in je igral na več glasbil, ki jih je pozneje tudi sam izdeloval. Zanimala ga je tudi astronomija. Pozneje je postal duhovnik in služboval po različnih krajih po Sloveniji. V župniščih si je urejal fotografske laboratorije. Zato je tam vedno smrdelo po žveplu, ki je ena od sestavin postopka, in ljudje so govorili, da se Janez Puhar druži s peklenščki.

V fotografskem ateljeju se lahko fotografirate po starem. Ob cameri obscuri stoji Aljaž Primožič

Ko je Francoska akademija znanosti leta 1839 razglasila izum fotografije – dagerotipije, se je Puhar že seznanil s tem postopkom. Ker pa je ugotovil, da je baker predrag material, je za predlogo vzel steklo in po številnih poskusih leta 1842 že govoril, da mu je uspela fotografija na steklu. Puharjeva metoda je imela več prednosti pred takratnimi »tekmeci«. Ker kamera obskura, predhodnica fotoaparata, naredi zrcalno sliko, so bile vse fotografije tistega časa obrnjene zrcalno. Puhar pa je svoje fotografije le obrnil, saj mu je prosojen material to omogočal, in dobil fotografijo v pravilni legi. 

Tako je bil Janez Puhar pet let edini fotograf na svetu, ki je lahko izdeloval fotografije s pravilno lego, vse do leta 1847, ko je Francoz Abel Niépce prav tako izumil fotografijo na steklo in jo takoj patentiral. Ko je Puhar izvedel, da ga je Niépce s patentom prehitel, je prek Dunajske akademije znanosti in umetnosti posredoval v Pariz in s članki iz časopisov dokazoval svoj prvenec. Tako je Puhar leta 1852 postal častni član francoske Akademije za kmetijstvo, poljedelstvo in obrt, ki mu je dodelila diplomo izumitelja fotografije na steklo. In celo po več kot 150 letih od izuma so njegove fotografije še vedno dobro ohranjene. Iznašel je še eno pomembno izboljšavo – kratek čas osvetljevanja. Puharjevo osvetljevanje je trajalo 15 sekund, medtem ko so drugi merili čas v minutah, to mu je omogočilo fotografiranje portretov. Ker je naredil tudi nekaj avtoportretov, lahko rečemo, da smo Slovenci dobili tudi enega prvih »selfijev« na svetu.

Puhar, ki je umrl leta 1864, je svoj izum poimenoval svitlopis, kar pomeni zapis s svetlobo. Še za časa življenja so njegove slike poimenovali tudi puharotipije. Ohranjen je njegov zapis postopka, ki pa ni povsem natančen, kar je morda odraz Puharjeve praktične narave, ali pa je postopek namenoma zavil v tančico skrivnosti. Do danes namreč še nikomur ni uspelo ponoviti njegovega dosežka.

Maja Korošak, fotografija: Tina Dokl


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media