Igral na predal v vlogi harmonike

Prosti čas | jan. '21

Dobre stare viže

Ansambel Fantje izpod Rogle

»Leta, ki sem jih preživel v ansamblu Fantje izpod Rogle, so minila izjemno hitro, človek včasih skoraj ne more verjeti, kako hitro teče čas,« začne vodja ansambla Branko Flis pripoved o letih, preživetih predvsem z glasbo. Rodil se je na Planini na Pohorju, prekrasni vasici tik pod Roglo, kjer je preživel, kot pravi, čudovito otroštvo. V družini je bilo ob kmečkih opravilih veliko petja in igranja in tako se je tudi njega hitro dotaknila glasbena iskrica.

Ko je zaslišal petje v hiši, je stekel do nočne omarice, vzel iz nje predal in z njim uprizarjal igranje na harmoniko. "Takrat sem bil star pet let in oče je rad govoril, poglejte ga, ta pa bo muzikant,« obuja spomine na glasbene začetke. Njegov stric, ljudski godec in najbližji sosed, je bil tisti, ki ga je naučil prvih prijemov igranja. Ko pa je bil Branko star šestnajst let, mu je oče kupil staro Lubasovo harmoniko. V sosednji vasi je živel še en ljudski godec, ki je prave stare polke in valčke ter koračnice igral predvsem na svatbah. Ta možakar, po domače Merčnikov Ivan, ga je v igranju najbolj priljubljenih viž popeljal še nekaj korakov naprej. »To so bili moji začetki resnega spoprijemanja z glasbo in so v letu 1989 pripeljali tudi do ustanovitve ansambla. Odločili smo se tudi, da bomo ob glasbenem triu z diatonično harmoniko gojili štiriglasno fantovsko petje. Tedaj je bil Lojze Slak že moj največji vzornik,« pove. V zasedbi je najprej igral na harmoniko in klaviature ter pel prvi bas, kasneje pa je pihal tudi v klarinet.

Že prej pa je kar nekaj časa deloval v Kulturno-umetniškem društvu Vladko Mohorič, ki ima svoje korenine v letu 1932, ime pa po zborovodji in organistu. Branko Flis je pel v mešanem pevskem zboru, v društvu so si prizadevali, da bi še naprej negovali ljudsko izročilo, in prišel je namig, da bi pesmi pohorskega pesnika Jurija Vodovnika predstavili tudi v narodno-zabavni obliki.

Hitro so se pojavile želje, da bi Fantje izpod Rogle tudi kaj posneli, izdali kaseto … »A ker smo bili vsi nepoklicni glasbeniki, so se hitro pojavili križi in težave. Vse je namreč moralo biti tonsko pravilno urejeno, zato nam je na pomoč priskočil glasbeni mojster Franci Lipičnik,« se spominja začetkov delovanja ansambla. Mnoge pesmi pa so pele prav o krajih, kjer so bili doma.

Kasete in plošče

Leta 1990 so se začela glasbena snemanja in nastala je prva kaseta z naslovom Naša Rogla. Dve sta izšli z naslovom Pesem slovenska naj živi, leta 1998 je nastala kaseta z naslovom Zvonovi nas vabijo, ob deseti obletnici ansambla pa so posneli kaseto in zgoščenko z naslovom Naših deset. Kasneje sta izšli še zgoščenki Dvajset let nas pesem druži in Koscem za spomin.

Resno delo jih je hitro pripeljalo na festivale domače glasbe. Imeli so značilne pohorske noše, kar precej pesmi pa so zapeli v domačem narečju in prejeli so kar nekaj odmevnih nagrad.

Glasbene poti so jih ponesle tudi med naše rojake po svetu, bili so v Švici in Nemčiji, in občutili so razliko med igranjem v tistih krajih in v domačem okolju. »Tam smo morali igrati celo uro brez predaha, po desetih minutah premora pa smo spet morali na oder. Je pa res, da tam ansambli na takšnih dogodkih ne igrajo deset ur, kot je bilo to včasih pri nas. Kljub vsemu lepemu, kar smo doživeli na tujem, smo si večkrat dejali, da je povsod lepo, a vendar je doma najlepše,« se spominja glasbenih doživetij onkraj meje.

Pri skladbah, ki so jih igrali in peli, so vedno dali velik poudarek krajanom, ljudskim opravilom in običajem ter seveda lepotam njihovih krajev. Kot so radi povedali o svoji glasbi, je bila pri tem rdeča nit ohranjanje ljudske in kulturne dediščine Zreškega Pohorja in okolice. Tako so nastale skladbe Naša Rogla, Kovaška polka, Zreškim kovačem, Pohorski drvar, Pastirsko življenje, Poglejte ga, Pohorca. »Se pa še zelo dobro spominjam, kako so kosci kosili s kosami, jih klepali in seveda tudi zapeli, ko so delo končali. Anton Gričnik, moj nekdanji sosed, je moji viži dodal besedilo in ansambel je leta 2010 na škofjeloškem festivalu viž v narečju za skladbo Koscem za spomin dobil nagrado za najlepše narečno besedilo,« s ponosom pove. 

Ansambel je od leta 2016 na počitku, sam pa še vedno rad poprime za harmoniko in v okviru družinske tradicije z ženo in štirimi otroki nadaljuje in neguje lepo družinsko petje.

Drago Vovk, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media