Smo kreatorji svojega življenja in zdravja

Zgodbe | jan. '21

Družina Fabjan - hčerka Živa, mama Zora, oče Marjan, sin Gašper, njegova žena Valerija in sin Matic

Marjan in Zorica Fabjan sta rojena istega leta in istega dne v isti porodnišnici, toda spoznala sta se šele kot študenta medicinske fakultete. Zorica, ki je hodila v kranjsko gimnazijo, je kmalu vedela, da hoče biti zdravnica, Marjan pa je v kamniški gimnaziji še upal, da bo arhitekt. Zdaj je tako rekoč oboje – kot estetski kirurg je zdravnik in arhitekt hkrati. Estetska kirurga sta tudi sin Matic in hčerka Živa, Gašper pa je direktor klinike Fabjan.

Marjan izhaja iz delavske družine, ima še sestro, ki je bila vse do upokojitve zaposlena v njihovi kliniki. Od doma je »prinesel« poštenje in velik čut za estetiko, kasneje pa je v sebi odkril tudi menedžersko žilico. Njihova družina ni živela v razkošju, zato je za študij potreboval štipendijo, le-to pa je lahko dobil le za študij medicine. In tako je moral »pozabiti« na arhitekturo. Zamišljal si je, kako bo zdravil ljudi v odročnih krajih med gorami (vsak prosti čas izkoristi za hojo v hribe), toda v jeseniški bolnišnici, kjer sta bila z ženo najprej zaposlena, se je srečal s posebnim izzivom – in odločil se je za plastično kirurgijo. Eni izmed vidnejših osebnosti je uspešno prišil prst, ki bi ga v avtomobilski nesreči skoraj izgubila, in zato mu je bila »dodeljena« specializacija za plastično kirurgijo. Uspehi, ki jih je dosegal, in želja biti samostojen tudi glede uvajanja novih tehnik, nove opreme, možnosti dodatnega izobraževanja ... so ga opogumili, da se je med prvimi v Sloveniji odločil za zasebno prakso estetske kirurgije. Začetek ni bil lahek, z ženo, ki se mu je pridružila, sta ogromno delala in se tudi veliko izobraževala.

Zorica je edinka, kljub temu pa je starša – oba sta bila učitelja – nista razvajala. Nekoč se je soseda, ki se je poškodovala, zatekla k njim, ker so imeli edini v vasi omarico prve pomoči. Zorica, ki je bila sama doma, je ta primer vzorno rešila in se hkrati pri sebi odločila, da bo zdravnica. Na medicinski fakulteti je spoznala moža; da se bo iz tega prijateljstva kmalu razvilo kaj več, je bilo jasno, ko jo je Marjan povabil v opero. Izbral je področje, ki je njemu zelo ljubo, gospa Zorica pa zase pravi, da nima tolikšnega umetniškega čuta kot njen mož. Ima pa številne druge odlike. Zorica je, tako kot je bil tudi njen oče, zelo dobrosrčna, topla in radodarna oseba, ki rada pomaga in deli. Kot poudari njen mož, je »osvobojena navezanosti na denar in materialne dobrine«, kar dosežejo le redki. Obrnjena je k ljudem in naravi. Specializirala se je za anestezijo, v zadnjem času pa se posveča tudi estetski kozmetiki. Ni veliko parov, ki so tako rekoč nenehno skupaj in jim tudi po desetletjih zakona uspe ob tem ohranjati svež odnos z izražanjem ljubezni, občudovanja, naklonjenosti. »Ljubezen je treba negovati, se zavedati njene vrednosti, jo zalivati kot cvetlico …« pravita. 

Duhovnost in stroka

Vzpon delovanja njune ordinacije je bil strm in življenje se jima je precej spremenilo. Toda v to je posegla bolezen, za katero je, kot je dejal Marjan Fabjan, hvaležen, saj ga je pripeljala do duhovnosti. »Iskal sem načine, kako z najmanj škode pozdraviti bolezen, ki se je začela oglašati in za katero so bila zdravila precej agresivna. In takrat sem naletel na zanimive primere alternativnega zdravljenja.« Vse od takrat je raziskovanje duhovnosti njuna stalnica. Kar nekajkrat sta bila tudi v Indiji pri Sai Babi, sodobna odkritja s področja duhovnosti, ki jo vse bolj proučuje tudi znanost, pa ju navdušujejo tudi kot zdravnika, saj kažejo nove presenetljive poti, pomembne za zdravje ljudi.

Kako združujeta estetsko kirurgijo in duhovnost, ki sta na prvi pogled nezdružljivi? Marjan Fabjan poudari, da ima plastična kirurgija v svojem bistvu plemenito poslanstvo – omogočiti, da posameznik po estetski operaciji zaživi v novi energiji, ki mu olajša in polepša življenje. Toda pri tem je treba biti previden in pošten, pravi, zato pri kar 20 odstotkih pacientk (ženske so še vedno v večini) oceni, da poseg ne bo prinesel želenega rezultata, ker se za to željo skrivajo neka druga pričakovanja, pogosto v smislu »krpanja duše«. Takrat jih zavrne.  

Njuna stalnica je tudi nenehno izpopolnjevanje znanja na profesionalnem področju. Pri 65 letih sta se spoprijela z novim izzivom – pridobitev zdravniške licence za delo v Nemčiji. Ta zalogaj je bil še toliko večji in težji, ker sta se morala nemščino učiti od začetka; nato pa je sledilo še učenje za izpite na nemški zdravniški zbornici. »Ni bilo lahko, toda dokazala sva, da se lahko tudi pri teh letih človek še marsičesa nauči.«

Matic, Gašper in Živa

Odločila sta se za tri otroke, kar ob pogostih dežurstvih v bolnišnici na Jesenicah (tudi 15 na mesec sta jih imela) ni bilo enostavno. Seveda brez pomoči starih staršev ne bi šlo. Ob dežurstvih sta pogledovala proti oknu nasproti bolnice, kjer so živeli, in pogosto so jima otroci pomahali. Sicer pa so se tudi sami znašli: tako sta Gašper in Matic odkrila zmrznjeno ledeno površino, kjer so igrali hokej, v gol sta poslala nekajletno Živo. Igra pa se je končala z zlomom Živine roke in praskami vseh treh.

Kar zadeva vzgojo, je bil oče zelo strog, mama pa liberalna. Toda ko se je bilo treba odločiti za študij, jim je oče prepustil odločitev. Je pa tokrat mama nastopila strogo in na tej osnovi je bila odločitev za študij medicine dokončna. Nekaj časa so vsi trije otroci delali skupaj s starši, nato pa se je Matic odločil za svojo pot in si ustvaril kliniko v Celju. Matic je med njimi najboljši športnik, na zdravniškem športnem prvenstvu je celo svetovni prvak v kolesarstvu. Po očetu je zelo svobodomiseln, Živa ima po njem izrazit estetski občutek in je med strankami zelo priljubljena, Gašper pa je po očetu podedoval menedžersko žilico in je direktor njihovih klinik. Družina je vsak prosti čas preživela skupaj. Vendar je bilo tega kljub vsemu premalo: »Če bi imel ponovno možnost odločati se glede kariere in družine, bi del kariere žrtvoval za to, da bi bil lahko več z otroki,« pravi Marjan Fabjan. Z ženo ju razveseljujejo trije približno enako stari vnuki; Mark, ki je bil konec novembra star 16 let, je Matičev sin; Gašper pa ima Niko in Evo, dvojčici, ki sta 16. rojstni dan praznovali decembra. »Vsi trije so gimnazijci, športniki, vsi trije imajo velik estetski čut in tudi interes,« sta zadovoljna stara starša.

»Ujeti« na Karibih

Poleg estetske klinike v Ankaranu in Novi Gorici so pred kratkim v Šenčurju pri Kranju odprli tudi sodobno polikliniko v malem, kjer dela več kot 20 zdravnikov različnih strok. Ob prvem valu epidemije so bolnišnicam, ki so se znašle v težavah zaradi primanjkovanja opreme, ponudili vseh šest njihovih respiratorjev. »Koronavirus nas je vse postavil pred povsem novo, neznano situacijo in prisilil, da se vsaj malce umirimo in zamislimo. Pokazal nam je, kako smo soodvisni drug od drugega in od narave; spomnil nas je na minljivost in na to, kako krhka bitja smo. Življenje nam je pokazal z drugega zornega kota in nas pretresel,« razmišlja Marjan Fabjan.  

S koronavirusom je povezano tudi njihovo petmesečno »ujetništvo« na Karibih. Zakonca Fabjan tam vsako leto najameta kočo, veliko plavata, kolesarita med palmami, uživata sveže ribe … Na zadnjem dopustu v Dominikanski republiki sta se jima za krajši čas pridružili tudi obe vnukinji, toda začela se je pandemija; leti so bili ukinjeni in tako sta bila na Karibih ujeta pet mesecev, vnukinji pa tri. Čeprav zveni idilično, je bila resničnost manj romantična; bilo je kar nekaj logističnih problemov, težav z internetom, predvsem pa neprijeten občutek ujetosti za nedoločen čas ... Tamkajšnja oblast je strogo omejila gibanje in celo plavanje, ker domačini še zlasti ob koncih tedna organizirajo množične piknike, ko gruče ljudi stojijo v vodi in se pomenkujejo s kozarci v rokah ... Tako sta za plavanje na skrivaj lovila jutranje in večerne ure. Kot pravita, je plavanje za zrela leta najboljša rekreacija, ker ne obremenjuje sklepov.

 Prosti čas rada preživljata tudi v počitniški hišici na Starem vrhu, kjer je mir, blizu so hribi, tam pa je tudi čas za kuhanje. Pri tem upoštevata zdravo Gersonovo metodo. »Na medicinski fakulteti so nas učili, da je za nastanek bolezni v kar 90 odstotkih odgovorna genetska sestava in le v nekaj odstotkih na to vpliva okolje. Z drugimi besedami, učili so nas, da smo žrtve genske zasnove. Danes pa je znanost dokazala, da je vpliv genov le 5- do 10-odstoten, vse drugo pa je odvisno od okolja. To dokazuje, da nismo žrtve svojih dednih zapisov, ampak nasprotno, smo kreatorji svojega življenja in zdravja. Zdravo življenje in zdrava hrana imata pri tem največji delež.« Marjan Fabjan to trditev ilustrira na primeru čebel: »Matica in čebele delavke se razvijejo iz povsem enake genske zasnove, toda matica se hrani z matičnim mlečkom, preostale čebele pa imajo drugo hrano. To je jasen dokaz, kako pomembno vlogo imata hrana in okolje.« O teh vprašanjih piše znani nutricionist dr. Michael Greger v knjigi Pozdravite se s hrano, osupljivi pa sta tudi knjigi Postanite brezmejni in Placebo ste vi, katerih avtor je Joe Dispenza. To branje Zorica in Marjan Fabjan zelo priporočata.   

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media