Spominjam se

jan. '21

Resnično srečen je lahko le tisti, ki je že bil nesrečen.   

                                                                        Arturo Graf

Spominjam se otroštva. Bilo je prijazno in lepo. Brez nasilja, z vzgojo za odgovorno življenje v odrasli dobi. Živeli smo brez pomanjkanja, a kot bi se pripravljali nanj. Čokolada po koščkih, v kavarni le malinovec, sedenje pri mizi, dokler ni pojedel zadnji, točno določena hišna opravila, gledanje risank pred spanjem, vestno delo za šolo, učenje prijaznosti in dobrodelnosti.

Spominjam se odraslosti. Zgodaj sem zaključila študij, si ustvarila družino in dobila službo. Vse sem jemala resno in z vso odgovornostjo. Časi so bili povsem drugačni. Spoznali smo pomanjkanje določenih izdelkov, avtomobilske lihe in sode dneve, dolge vrste na meji, strogo carino, čakanje za marsikaj. Celo v kampih na pranje posode. A bili smo srečni.

Spominjam se zadnjega obdobja. Bilo nam je kar prelepo. Tako sicer razmišljam danes. Vsak dan kaj novega. Velik napredek na vseh področjih. Megamarketi s tisočero domačo in tujo ponudbo, jeklene ptice so letale v nebo in pristajale tam daleč. Dobil si praktično vse, otroci so kopičili igrače, imeli telefone, tablice in računalnike. Njihovi rojstni dnevi so postali podobni maturantskim plesom in porokam. A ne za vse. Razslojevanje se je žal povečevalo. Nekateri so med počitnicami videli več celin in se kopali v različnih morjih, drugi v lavorju s slano vodo. Nekateri so nosili oblačila prestižnih znamk in se s tem bahali, drugi sprana in podarjena, hrano pa dobivali v vrečkah humanitarcev.

In zdaj. Huda preizkušnja skoraj za vse. Bogate in predvsem revne. Nič ni več tako, kot je bilo. Omejitve. Ne moreš skoraj nikamor. Marsikateri brez služb. Tisti, ki jo imajo, garajo v strahu, ali jo bodo sploh ohranili. Odpadejo vse zabave, poroke, rojstni dnevi. Gradijo in širijo se novi covidni oddelki, skafandre nekateri nosijo ves dan, ljudje pogosto umirajo sami brez svojcev in slovesa. Mladina se šola na daljavo prek računalnika. Za starše je to hud preizkus, za otroke morda še večji. Ni sošolcev in prijaznega klepeta. Ostajajo le njihovi domovi, a tako različni. V nekaterih nasilje.

Celo denar ne prinaša več popolne sreče. Najbogatejši so sicer postali še bogatejši. Se bodo morda odselili na drug planet? Kaj jih torej sploh osrečuje?

Depresija in nasilje se plazita naokoli. Posledice so celo ljudje v krstah. A pogrebi so tihi in v najožjem krogu. Skrivnosti ostajajo.

Leto 2020 se bo za svet zapisalo kot leto vojne z majhnim in očem povsem nevidnim sovražnikom. Virusom z imenom SARS-CoV-2. Naj bo novo prijaznejše. Predvsem pa zdravo.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media