Snovalec kulture v Šaleški dolini

Prosti čas | jan. '21

Vlado Vrbič dolgoletni direktor velenske knjižnice

Vlado Vrbič velja za res velikega poznavalca življenja in dela Karla Destovnika - Kajuha, na kar je zelo ponosen. A še marsikje je pustil svoj pečat, saj je bil med snovalci kulturnega življenja v Šaleški dolini. Med drugim se je ukvarjal z varstvom kulturne dediščine, bil je tudi med ustanovitelji znamenitega Pikinega festivala.

Lani je izšlo njegovo delo Prestreljene sanje, roman o tem zanimivem šaleškem poetu, mladem uporniku, dijaku celjske gimnazije, partizanu, narodnem heroju, vodji kulturniške skupine pri 14. diviziji, ki je 22. februarja 1944 umrl pod streli slovenskega izdajalca v bližini svojega doma v Zavodnju pri Šoštanju, star niti 22 let. Kljub mladosti pa je Kajuh za seboj pustil presenetljivo veliko pesmi, ki niso danes nič manj aktualne, kot so bile pred skoraj osemdesetimi leti, in tudi mlade generacije so nekatere najbolj znane posvojile: Samo en cvet, Bosa pojdiva, Materi padlega partizana, Samo milijon nas je, Med ljudi bom šel … Mnoge pesmi so uglasbene. »Kot pesnika sem ga začutil v srednji šoli, predvsem njegovo ljubezensko poezijo, seveda sem bil zaljubljen. Potem smo leta 1994 delali razstavo ter simpozij in knjigo o njem, dogodek je bil zelo odmeven, tedaj sem spoznal Emila Cesarja, ki je podrobno raziskoval Kajuha in o njem objavil knjigo, sam pa sem pesnika spoznal še z drugega zornega kota. Ob 70. obletnici Kajuhove smrti smo vse, kar je znanega o njem, digitalizirali in objavili na spletnem portalu, leta 2015 je izšla zbirka njegovih izbranih pesmi, ki sem jo uredil. Vmes me je nekdo vprašal, kdaj se je Karli, tako so ga vsi klicali, pravzaprav res rodil. Ugotovil sem, da se je rodil 13. decembra 1922, torej ne 19. decembra, kot so ves čas pisali,« pripoveduje Vrbič. Vmes je na njegovo pobudo na RTV Slovenija v sklopu filmov o pozabljenih Slovencih nastal tudi film Za boljše čase – Kajuh. »Sprva naj bi bil to roman o nekem pesniku, ki bi lahko bil tudi Kajuh. Toda kaj kmalu se je pokazalo, da se nima smisla sprenevedati. Pesnikova zgodba je tako posebna in zanimiva, da ji ni treba niti kaj veliko dodajati niti kaj dosti jemati. Zato je to v resnici roman, v katerem je glavni junak Kajuh,« je zapisal v spremni besedi romana. Vrbič se je rodil v Šoštanju, poznal je Kajuhovo mamo in številne ljudi, ki so se Karlija spomnili, in vse to je zagotovo pripomoglo k odločitvi za pisanje romana. Spomladi mu poteče mandat direktorja knjižnice, nekaj mesecev kasneje bo izpolnil pogoje za upokojitev. Vprašanje, kaj bo počel po upokojitvi, je seveda odveč. Še naprej se bo družil s Kajuhom. Leta 2022, ko bo stota obletnica rojstva tega priljubljenega pesnika, bodo v Šoštanju in Šaleški dolini pripravili številne dogodke, pri čemer bo seveda sodeloval.

Mlada ekipa z velikimi ambicijami

To pa seveda še zdaleč ni vse, s čimer se je Vlado Vrbič ukvarjal v svojem poklicnem življenju. Nesojeni matematik, ki se je iz pedagoške gimnazije izpisal zato, ker se s profesorjem matematike nista ujela in še popravni izpit iz klavirja je imel, je nato končal gimnazijo v Velenju in diplomiral na današnji fakulteti za družbene vede. In kot je bilo tedaj običajno, so ga v prvo službo povabili. V Zdravstvenem domu Velenje je skrbel za informiranje, stanovanjsko politiko in samoupravljanje in ustanovil interni časopis Utrip, ki ga je tudi urejal. »V tej službi sem bil zadovoljen,« pravi. Potem ga je pot zanesla v Gorenje: »Pa z menoj na prvem delovnem mestu niso bili najbolj zadovoljni in sem postal nekakšen samostojni raziskovalec marketinga, a nisem imel interesa za to delo, zato je bilo to najtežje obdobje v moji karieri,« prizna.

Vleklo ga je v kulturo, že kot študent je bil aktiven v Šaleškem študentskem klubu, bil je urednik njihovega časopisa RIT, ki je »bil zelo pogumen časopis«, že v osnovni šoli je delal pri domačem lutkovnem gledališču, igral je dedka Mraza, recitiral, v lokalnem časopisu Naš čas je pod psevdonimom pisal kolumne in z njimi pogosto razburkal javnost, kot predstavnik študentov je bil član občinskega sveta. Leta 1988 je postal direktor Kulturnega centra Ivan Napotnik Velenje, po reorganizaciji leta 2004 pa direktor Knjižnice Velenje, ki je tedaj združevala knjižnično in prireditveno dejavnost, ko so odvzeli zadnjo, je ostal direktor knjižnice. Enote imajo še v Šoštanju ter Šmartnem ob Paki in zaposlenih 25 ljudi.

Pod okriljem kulturnega centra so v Velenju počeli veliko stvari. Kot pravi, so bili mlada ekipa z veliko ambicijami, željami in sposobnostmi. Začeli so organizirati raziskovalne tabore v Šaleški dolini, ki se jih je letno udeležilo tudi več kot sto dijakov, študentov in mentorjev, potekali so na Paškem Kozjaku, v Škalah, Zavodnju, nekatere je vodil tudi sam, bil je mentor novinarskih ekip. Prirejali so likovne kolonije diplomantov likovne akademije, skupaj z Zvezo prijateljev mladine so bili ustanovitelji znamenitega Pikinega festivala, cvetela je založniška dejavnost, med drugim so do zdaj izdali kar šestnajst knjig Šaleških razgledov.

Veliko se je ukvarjal tudi z varstvom kulturne dediščine in obnovo objektov. Med drugim je vodil obnovo šaleškega gradu, zaključna dela na Kavčnikovi domačiji, obnovitvena dela na velenjskem gradu in še marsikaj. Kar nekako mimogrede omeni, da sta s prijateljem Stanetom Hafnerjem oblikovala tudi velenjski grb.

A če so ljudje prepoznali njegovo delo, se z občinsko oblastjo ni ravno dobro razumel. Priznava, da sta si z dolgoletnim velenjskim županom Srečkom Mehom prišla navzkriž tudi zaradi različnih pogledov na prostorsko stisko velenjske knjižnice. Končalo se je tako, da so knjižnico uredili v opuščenih prostorih nekdanje velenjske Name. Ponosno pove, da »ima 'Veleje' danes eno lepših knjižnic v Sloveniji«. Polen pod noge je bilo še kar nekaj, a kot pravi, jih je bolj ali manj uspešno preskočil. Kljub temu pa si v vsej dolgi karieri v Velenju očitno ni »zaslužil« niti enega samega priznanja. »Eno priznanje pa sem le dobil, ZZB za vrednote NOB Slovenije mi je podelil srebrno plaketo za organizacijo, scenarij in režijo dveh republiških proslav – za petdeseto obletnico zmage nad fašizmom v Topolšici in za proslavo Severovzhodna Slovenija v boju za svobodo ob velenjskem jezeru, ko je bil obisk neverjeten,« ponosno pove. 

Zvest svoji Šaleški dolini

Čeprav se najbolje počuti v svoji Šaleški dolini, so njegovo veselje tudi potovanja. Že leta 1972 sta s prijateljem štopala v Anglijo, med študijem je dva meseca preživel v Indiji, leta 1981 je bil na Kubi, ko tam še ni bilo turizma, obiskal je še Malezijo, Venezuelo, Severno Ameriko, Avstralijo. Tam živi mlajša hči in iskreno upa, da bomo spet lahko potovali, saj so potovanja po njegovem nujna za širjenje obzorij. »V svetu me bolj kot mesta in arhitektura zanimajo ljudje. Najbolj sem užival, ko sem sedel v tujem mestu v kakšni kavarni in gledal ljudi.« Potovanja so omogočili tudi obema hčerama, da se jima je odprl svet, njegovi duši so najbližji Karibi. A vedno znova se je vračal domov v Velenje in Zavodnje, kjer imata z ženo v najemu čudovito staro kočo, kjer preživi veliko časa. Družbo pa mu dela tudi štirinožni kosmatinec.

Vprašam ga, kaj zaprte knjižnice med epidemijo pomenijo za ljudi, za bralne navade. »Morda smo spomladi ljudi celo preveč silili k branju,« razmišlja. Opaža namreč, da so se – vsaj pri njih – ljudje zelo počasi vračali nazaj v knjižnice. Tudi na prireditvah, ki so jih pripravili poleti, je bilo občutno manj ljudi. Pravi pa, da so zdaj za marsikatere zelo dobrodošle e-knjige, predvsem za tiste, ki si ne upajo med ljudi. In priporoča, da ljudje pobrskajo po domačih policah in pri sorodnikih – še se bo našlo kaj neprebranega.

Jožica Hribar, fotografija: Amedeja Komprej Berce


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media