Pri teku je pomembna  močna volja 

Zgodbe | mar. '21

Ko se je Branko Lavrenčič leta 2010 upokojil, si je zadal dva cilja: da se bosta z ženo odpravila na potovanje po Evropi vse do Nordkappa ter da bo za svojih 70 let pretekel berlinski maraton. Prvi sklep je uresničil takoj po upokojitvi, ko sta z ženo v avtodomu v enem mesecu obiskala enajst držav in prevozila 11.000 kilometrov, drugega pa nekaj let kasneje, in to kar dvakrat.  

Ajdovec Branko Lavrenčič o sebi pravi, da je že vse življenje »še kar aktiven rekreativec«. Že pred 40 leti je na primer sodeloval v akciji TV Slovenija Brazde vzdržljivosti in si trikrat zaslužil naziv »kaveljc« za celoletno opravljanje izzivov. V tistih letih se je redno udeleževal maratonov v teku na smučeh, bil je tudi navdušen kolesar in planinec, najbolj aktiven pa je bil kot organizator najrazličnejših športnih dogodkov. »Službene obveznosti so me potem za vrsto let praktično umaknile iz teh dejavnost. Moj delovnik je imel krepko čez osem ur, veliko časa sem preživel v avtomobilu in na službenih potovanjih po vsej Evropi, bil sem ločen od družine, moja prehrana je bila neredna in nezdrava. Za zdravje sem sicer skrbel, kolikor mi je dopuščal čas,« se časa pred upokojitvijo spominja sogovornik. Z vstopom v novo življenjsko obdobje je dozorela tudi odločitev, da se bo začel ukvarjati s tekom.

Nasmejan na cilju

Njegov prvi tek je bil Božičkov tek v ljubljanskem Tivoliju decembra 2011: pet kilometrov je malo tekel in več hodil, a prišel do cilja. Leta 2012 je bil med ustanovitelji društva Tekači Vipavske doline in je njegov prvi predsednik. »Trenirali smo dvakrat tedensko, vsak kilometer ali dva smo se ustavili, se oddahnili in naredili raztezne vaje. Začetki niso bili enostavni, saj je tekaška kondicija počasi prihajala. Tega leta sem se udeležil prvih tekem na razdalji 10 kilometrov in na Ljubljanskem maratonu to razdaljo pretekel v kar solidnem času – v dobrih 56 minutah. Leta 2014 sem opravil svoj prvi polmaraton na Malem kraškem maratonu v dveh urah in dveh minutah. Potem sem začel razmišljati še o maratonu. Leta 2016 sem se udeležil berlinskega maratona in ga pri 66 letih tudi uspešno pretekel,« zadovoljno pove Branko Lavrenčič. Lani je za sedemdeseti rojstni dan dosežek ponovil še enkrat, in sicer na »virtualnem« dogodku, saj maratona Berlin Break the Wall zaradi epidemije koronavirusa ni bilo.

Priznava, da je bil njegov glavni cilj vedno priteči do cilja. Vendar ne za vsako ceno. »Vedno sem imel pred sabo zahtevo, da pridem na cilj nasmejan. Cilji so bili predvsem razdalje, torej ne čas. Prva desetka, prva polovička, prvi maraton. Postavljeni cilji so zelo dobra motivacija in meni so cilji potrebni. Tako kot mi je bil v službeni karieri kot direktorju pomemben cilj uspešnega poslovanja in razvoja, tako sta mi pomembna cilj in motiv tudi na splošno v življenju in seveda tudi pri teku. Če si zadaš cilj, da boš mesečno pretekel na primer 200 kilometrov, potem tečeš tudi takrat, ko ni najboljše vreme ali se ti enostavno ne ljubi. Če pa si zastaviš cilj, da boš pretekel maraton, potem moraš kar vestno in načrtno trenirati. Vendar si ne smeš postavljati previsokih ciljev. Nič se ne da preskočiti. Pomembni sta vztrajnost in redna aktivnost. Pa tudi nasvet izkušenega vaditelja bo zelo pomagal. Sicer pa je tudi pri teku tako, da je močna volja zelo pomembna. Ne pravimo zastonj, da je velik del tekme 'v glavi',« meni.

Ko tek postane razvada …

Na vprašanje, ali lahko vsakdo postane tekač, če si to res želi, in ali se lahko s tekom začnejo ukvarjati tudi upokojenci, sogovornik odgovarja, da je tek pravzaprav najbolj naravno gibanje. »Poglejte otroke. Kar naprej tečejo. Z leti ljudje počasi zakrnimo. Preveč sedenja in premalo gibanja zelo negativno vpliva na naše telo. Vendar pa nikoli ni prepozno. Samo začeti in vztrajati je treba. Najprej hoja, nato malo hitrejša hoja do zmerne zadihanosti, nato prvih 50, 100 metrov teka in nato spet hoja. Do prvega pretečenega kilometra si je treba vzeti čas, se malo pozanimati o tehniki teka, dihanju, srčnem utripu. Pa tudi o svojem zdravstvenem stanju in o tem, koliko sploh smemo obremeniti svoje telo, se je dobro posvetovati z zdravnikom. Vendar s pametnim pristopom ni nikoli prepozno, da postaneš tekač,« je prepričan Branko Lavrenčič. Poleg teka tudi kolesari, hodi v hribe in smuča, poleti pa plava in vesla. »Kaj mi je pri teku najbolj všeč? Šport, ki ni drag in je dostopen vsakomur, sem v naravi in na svežem zraku, lahko tečem, kadar mi ustreza, z družbo ali brez, na teku velikokrat uredim misli, udeležujem se tekmovanj in spoznavam nove prijatelje,« dodaja. »Načeloma pa tečem petkrat tedensko od osem do 16 kilometrov. Ob nedeljah običajno sledi t. i. dolgi tek s približno 20 kilometri,« poudarja. V osmih letih je tako pretekel več kot 15.000 kilometrov, veliko desetkilometrskih razdalj, 25 polmaratonov in štiri maratone. Zdaj si cilje postavlja bolj kratkoročno. »V letu 2021 bo osrednji cilj preteči še en maraton. Verjetno bo to Ljubljanski maraton. Če bodo organizirani, se bom zanesljivo udeležil tudi nekaj polmaratonov in drugih tekaških preizkušenj. Kot skupina smo že prijavljeni na maraton v Lizboni, ki bo leta 2022. Rad bi enkrat pretekel londonski maraton, morda maraton v Moskvi. Tudi kakšno tekaško skupino bi rad še vodil. Še posebej zato, ker ob svojih vsakodnevnih tekih srečujem tekače, ki hudo nepravilno tečejo in bi jim kakšen nasvet prišel zelo prav,« poudarja.

Za konec ga pobaram, ali drži, da tek zasvoji človeka. »Novinar je vprašal tekača, ki je pri več kot 80 letih pretekel polmaraton, koliko časa že teče in kako je začel. Njegov odgovor mi je všeč in se glasi približno tako: 'Pred leti mi je zdravnik svetoval več gibanja. Kaj na primer? Ne vem, hodite, tecite. In sem začel teči zaradi zdravja. Potem mi je to postalo všeč, počasi je postalo navada in zdaj je – razvada.' Tudi moj tek je postal že razvada. Če nekaj dni ne tečem, mi kar nekaj manjka,« sklene Branko Lavrenčič.

Katja Željan, foto: osebni arhiv