Največja vas v tišinski občini prvič omenjena že leta 1229

Zgodbe | feb. '21

ODSTRTE PODOBE – PETANJCI

Razpotegnjeno, približno tri kilometre dolgo naselje ob reki Muri na Ravenskem leži ob cesti Maribor–Murska Sobota. Petanjci so s 608 prebivalci največja vas v tišinski občini in obsegajo Dolnje, Srednje in Gornje Petanjce. Kraj ob umetno speljanem potoku Kučnica, ki so ga nekoč imenovali Jelšnica, na zahodu meji z Avstrijo, na severu ga od sosednje Tišine loči potok Rdjajca, pritok potoka Mokoša, na jugu pa zajema še ozek pas sveta na desni strani Mure. Leta 1972 so ob levem bregu reke Mure dogradili obrambni nasip in z njim zavarovali ravninski del pred dotlej pogostimi poplavami.

Nasip pa je na Srednjih in Dolnjih Petanjcih odrezal stranske rokave Mure, kjer se je izoblikovalo močvirnato območje Zaton z značilnim rastlinstvom in živalstvom. V pisnih virih je kraj prvič omenjen leta 1229, ko je lastnik posesti Petan večji del svojih zemljišč ob Muri prodal madžarski grofovski rodbini Nádasdy, ki je imela na Dolnjih Petanjcih z vodo obdan enonadstropni grad. Ta je začel propadati po letu 1671, ko so zadnjega petanjskega grofa Ferenca Nádasdyja zaradi sodelovanja v zrinjsko-frankopanski zaroti proti Avstriji v Dunajskem Novem mestu obglavili. Prostor, kjer je stal grad, se ledinsko imenuje Kastelišče in je danes pozidan. Arheološke raziskave so leta 1987 tukaj potrdile obstoj srednjeveške naselbine, zato je to območje zavarovano kot arheološki spomenik.

Astronom Johannes Kepler

Grad Petanjci (Pethenegh) je bil pomemben predvsem ob koncu 16. stoletja, ko so se v času protireformacije sem zatekli izgnani protestantski pridigarji, izobraženci in učitelji. Med njimi je bil leta 1598 skupaj s svojimi kolegi z graške univerze tudi nemški astronom, astrolog in matematik Johannes Kepler (1571–1630), ki je tu bival mesec dni. V svojih delih Nova astronomija (1609) in Harmonija sveta (1619) je objavil tri znamenite zakone, s katerimi je utemeljil, da planeti krožijo okoli Sonca po eliptičnih tirih. Po njem so poimenovani zadnja odkrita zvezda, kraterja na Luni in Marsu ter najmočnejši vesoljski teleskop ameriške Nase. »Leta 2004 smo v Vrtu spominov in tovarištva, ki je nedaleč od mesta, kjer je nekoč stalo protestantsko zatočišče, izgnanim protestantskim pridigarjem in slovitemu astronomu v čast postavili spominsko ploščo,« je še navedel 70-letni Marjan Šiftar, pravnik in diplomat ter podpredsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, ki upravlja vrt.

Na Gornjih Petanjcih je v 18. stoletju manjši dvorec postavil tudi grof Bátthyany in je bil v lasti te plemiške rodbine do konca druge svetovne vojne. Nekoliko prenovljena visokopritlična stavba, sezidana iz opeke in podkletena, ima v osrednjem delu razširjen tloris s stopniščem v obliki velike črke T in predstavlja značilen primer panonskega podeželskega baročnega dvorca. V njem so bili dalj časa poslovni prostori agrokombinata Pomurka, zdaj pa je prazen. Na dvorišču je bil nekoč slatinski vrelec, okrog dvorca pa se je razprostiral park.

V bližini stoji najstarejša kapela v tišinski župniji – kapela sv. Florijana, ki jo je leta 1756 dala zgraditi vdova grofa Emerika Nádasdyja. Aprila leta 1900 so jo porušili in dve leti kasneje zgradili novo kapelo, ki se je ohranila vse do danes. Gotsko kapelo Marije Pomočnice ob glavni cesti sta družini Šiftar in Debelak leta 1924 postavili v spomin padlim sovaščanom v prvi svetovni vojni in je pozneje dobila še eno spominsko obeležje, posvečeno Petanjčanom, ki so padli v drugi svetovni vojni ter izgubili življenje v taboriščih, ujetništvu in zaporih.

»Moj dedek Jožef se je namreč srečno vrnil s soške fronte. Ko so se v tridesetih letih prejšnjega stoletja začele zaostrovati politične razmere, je Šiftarjeva domačija postala shajališče napredne prekmurske mladine. Tu je delovalo uredništvo Mladega Prekmurca, literarno-kulturnega glasila prekmurskih študentov. Med njegovimi sodelavci so bili tudi Karel Destovnik - Kajuh, Ferdo Godina, Anton Ingolič, Miško Kranjec, Anton Vratuša, Oton Župančič in drugi. Ob izbruhu druge svetovne vojne je Mladi Prekmurec nehal izhajati. Šiftarjeva domačija pa je postala oporišče aktivistov Osvobodilne fronte in postojanka za skrivne prehode partizanov čez Muro. Vendar je madžarski okupator že leta 1941 krvavo obračunal z odporniškim gibanjem v Prekmurju. Njegovega vodjo Štefana Kovača so ustrelili iz zasede, njegova soborca pa obesili na dvorišču soboškega gradu. Mnoge slovenske intelektualce so obsodili na zaporne kazni, druge, zlasti primorske Slovence (ki so sem pribežali pred fašističnim terorjem) in Slovence iz Porabja, so odgnali v koncentracijska taborišča v notranjost Ogrske, za boj ali delo sposobne moške pa so poslali na fronto oziroma prisilno delo,« pripoveduje sogovornik in doda, da je takšna usoda doletela tudi Šiftarjeve sinove Francija, Jožefa in Vaneka; prvega so ustrelili na Poljskem, drugi je padel kot borec Rdeče armade, tretjemu pa je uspelo pobegniti na sovjetsko stran, od koder se je ob koncu vojne vrnil domov.

Vrt spominov in tovarištva

Ko je mati Apolonija spoznala, da se njuna sinova Franci in Jožef ne bosta nikoli več vrnila, je ob vhodnih vratih na Šiftarjevo domačijo leta 1945 posadila vrbi žalujki, ki predstavljata tudi njun simbolni grob, saj sta prava grobova neznano kje. Vrbi žalujki sta postali zametek Vrta spominov in tovarištva, ki ga je nato v duhu ohranjanja spomina in opomina na vojne grozote zavzeto dograjeval njen tretji sin, oče našega sogovornika dr. Vanek Šiftar (1919–1999), pravnik, kulturni delavec in zaslužni profesor Univerze v Mariboru. Rastline je zasajal po svojem izboru, še bolj pa po izboru številnih darovalcev z vsega sveta. Drevesa so prihajala iz krajev, kjer so potekali najhujši boji na Balkanu in v Vzhodni Evropi, iz nacističnih taborišč ter krajev v Sloveniji in Srednji Evropi, kjer so bili okupatorjevi zapori. Zbirko spominskih dreves so sčasoma dopolnjevali še z umetniškimi skulpturami in različnimi predmeti, povezanimi z grozotami vojn.

»Ob petdesetletnici Vrta spominov in tovarištva leta 1995 je bila ustanovljena Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, nevladna, neprofitna organizacija, ki se posveča varstvu kulturne in naravne dediščine, še posebej ohranitvi in razvoju vrta. V njem na 1,5 hektarja veliki površini uspeva blizu 500 drevnin, grmovnic, vzpenjavk in trajnic. Vrt pa ni le prostor ogledovanja in spominjanja, ampak tudi mesto srečevanja ljudi na prireditvah, svečanostih, delavnicah, posvetih. Vrt je del slovenske mreže botaničnih vrtov in arboretumov, prek katere se vključuje v Evropski konzorcij botaničnih vrtov. Tu ima od leta 2008 sedež Raziskovalna postaja za Prekmurje ZRC SAZU,« pravi Marjan Šiftar.

Na Gornjih Petanjcih je bilo več izvirov slatine, od katerih je bil najbolj znan od leta 1868 v rokah družine Vogler in ga je leta 1883 na prostoru z razgledniške fotografije začelo izkoriščati podjetje Petanjska slatina. Njegova lastnika sta bila brata Josip in Ivan Vogler, ukvarjalo pa se je s črpanjem in razpošiljanjem naravne alkalične mineralne vode, ki je vsebovala predvsem hidrokarbonate, ogljikovo kislino, kalij, litij, jod in kremenčevo kislino. Priporočala sta jo »proti kislinam v želodcu in tvorjenju vodnega kamna ter pri vsakovrstnih katarnih obolenjih dihalnih organov«. Zanjo sta prejela več odlikovanj na mednarodnih razstavah v Avstriji, Italiji, Belgiji, Franciji in na Madžarskem. Družina Vogler je živela v vili v bližnjih Radencih (v njej so zdaj stanovanja), na petanjskem pokopališču pa je družinska nagrobna kapela, zgrajena okrog leta 1905. Podjetje Petanjska slatina so po drugi svetovni vojni nacionalizirali in ga je leta 1947 prevzela Radenska, ki je imela tu poleg Boračeve drugo polnilnico, a zdaj ne deluje več.

Boris Dolničar