Naglušnim maske še otežujejo sporazumevanje

Dobro počutje | feb. '21

Za naglušne je televizija pogosto edino okno v svet, a že tako težko razumevanje so zdaj dodatno poslabšale še maske. Rešitev so podnapisi.

 Naglušnost je tiha spremljevalka veliko ljudi, zlasti starejših. K sreči je mogoče s slušnim aparatom sluh izboljšati in tako omogočiti boljše razumevanje govora. A pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije opozarjajo, da je zaradi protikoronskih ukrepov zelo oteženo sporazumevanje naglušnih, zato so marsikateri v veliki stiski.  

Dokler nam sluh dobro služi, se z njim ne ukvarjamo, saj ga imamo za samoumevnega. Šele ko začne nagajati komu od bližnjih ali nam samim, se zavemo, kako pomemben je. »Sluh je temelj komunikacije, tvorjenja in razvijanja medčloveških odnosov. Omogoča nam izražanje želja in potreb, socialno afirmacijo, profesionalno delovanje, vključevanje v družbo, po drugi strani pa nam omogoča, da slišimo, razumemo in odgovorimo na potrebe, želje, zahteve, stališča drugih,« pojasnjuje izr. prof. dr. Saba Battelino, dr. med., specialistka otorinolaringologinja, s Klinike za ORL in CFK Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Da slabo slišimo, ne opazijo le drugi, temveč zelo hitro opazimo tudi sami, vendar je priznanje tega odvisno od posameznika in njegove odgovornosti do sebe in drugih, pravi vodja avdiološke in otokirurške dejavnosti na kliniki.

Ko ugotovimo, da je z našim sluhom nekaj narobe, je pomembno, da obiščemo svojega izbranega zdravnika, ki nas bo napotil k otorinolaringologu, specialistu za bolezni ušes, nosu in grla. »Vsako odlašanje s pregledom je lahko nevarno. Ne samo da se sluh še poslabša in lahko pripelje do gluhosti, da smo vedno bolj socialno izolirani in je navajanje na slušni aparat vedno težje, ampak se za slabšanjem sluha lahko skriva resna bolezen, ki potrebuje zdravljenje, ne le korekcije sluha s slušnim aparatom. Slab sluh lahko torej pomeni prvi simptom hujšega bolezenskega stanja. Če se slabemu sluhu pridružijo še bolečine v ušesih, vrtoglavica, zamašen nos, izcedek iz nosu ali ušes in splošno slabo počutje, z obiskom izbranega zdravnika ne smemo odlašati.«

Dve vrsti naglušnosti

Ločimo dve vrsti naglušnosti – prevodno in zaznavno. »Pri prevodni naglušnosti sta okrnjena predvsem prenos in ojačanje sile zračnega valovanja na tekočino notranjega ušesa. Gre za bolezenska stanja zunanjega sluhovoda in/ali srednjega ušesa, kar ugotovijo z otoskopskim pregledom in timpanometrijo. Pri zaznavni vrsti okvare sluha pa je moteno delovanje notranjega ušesa (polžka) in/ali slušnega živca ter slušnih poti v možganih. To preverijo s pražno tonsko avdiometrijo (ADG) ter govornimi testi, s čimer ugotavljajo razumevanje slišanega.«

Na srečo lahko medicina praktično pri vseh stanjih oziroma obolenjih zagotovi oziroma izboljša sluh, in sicer najpogosteje s predpisom slušnega aparata in klasično otokirurško operacijo, redkeje pa z uporabo vibratornih ali električnih vsadnih slušnih pripomočkov, pojasnjuje sogovornica. »Ko otorinolaringolog ugotovi srednjestopenjsko izgubo sluha, pri kateri operacija ne pride v poštev, saj z njo ne bi mogli izboljšati sluha, opravi teste s slušnimi aparati. Ko potrdi 20-odstotno boljše razumevanje s slušnimi aparati in preveri celotno sposobnost slaboslišne osebe, da bo slušni aparat lahko uporabljala, izda naročilnico zanj. Slaboslišna oseba ima nato tri mesece časa, da si pri izdajateljih slušnih aparatov izbere ustreznega, za katerega potem otorinolaringolog izda dokončno naročilnico.«

Dr. Battelino naglušnim svetuje, naj po pregledu pri otorinolaringologu obiščejo izdajatelja slušnih aparatov, ki mu zaupajo. Izdajatelj jim bo dal navodila za postopno nošenje aparata, za navajanje na poslušanje v različnih okoljih. »Tako kot na druge medicinsko-tehnične pripomočke, kot so očala, bergle, hojca, enterostomalne vrečke itd., se je treba navaditi tudi na slušni aparat. Seveda je nujno vložiti nekaj truda, ključno pa je, da ima uporabnik spodbudo okolja in da sam občuti, kako mu aparat koristi, saj izboljša sluh in predvsem razumevanje govora.« Vedeti je treba, da slušni aparat ne povrne normalnega sluha in da tudi slišeči ne morejo razumeti govora v hrupnem okolju ali med mnogimi sogovorniki, poudarja naša priznana otorinolaringologinja in hkrati opominja, naj ne nasedamo zavajajočim reklamam za čudežno povrnitev sluha. »Žal pri nas lahko oglašujejo podjetja, ki niso registrirana v Sloveniji. Ko objavljajo laži in zavajajo bolnike, jih ni mogoče kazensko preganjati. Kljub javnim opozorilom stroke glede posameznih zavajajočih oglasov, ki so mnogokrat celo škodljivi, se oglaševalske hiše žal še vedno odločajo za njihovo objavo. Ne samo da ta podjetja okradejo svoje stranke, ampak lahko gluhe in naglušne tudi odvrnejo od nujno potrebnega zdravljenja.«

Nevidna invalidnost

Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS), pojasnjuje, da ima v Sloveniji 150.000 ljudi okvaro sluha, manj kot 80.000 jih uporablja slušni aparat, približno 500 pa jih ima polžev vsadek. »Kdor izgubi sluh, potrebuje sedem let, da se s tem sprijazni in poišče pomoč.« Zakaj? Morda se sprva niti ne zaveda, da slabše sliši, in si tega kljub opozorilom bližnjih ne želi priznati (vedno glasnejši zvok na televiziji, ne sliši zvonjenja telefona itd.). Za odklanjanje nošenja slušnega aparata pa so mnogokrat krivi tudi predsodki, odgovarja sogovornik.

Največja stiska zaradi izgube sluha sta socialna izolacija in osamitev. »Ne morejo se več vključevati v pogovor, ne razumejo, kaj drugi govorijo, in se tako postopoma zapirajo vase in med štiri stene. Zaradi strahu, da ne bodo razumljeni ali da ne bodo razumeli drugih, si ne upajo sodelovati v pogovoru.« Izguba sluha je najpogostejši spremljevalec staranja. Zaradi izredno hrupnega okolja, v katerem živimo in zlasti delamo, je okvara sluha najpogostejša poklicna bolezen, pravi Juhart, zato lahko napovemo, da se bo tudi v prihodnje velika večina starejših srečala z določeno stopnjo naglušnosti.

Izguba sluha ne vodi samo v socialne, ampak tudi v psihološke in čustvene stiske, ki so najbolj boleče za starejše, kar se je še toliko bolj pokazalo med epidemijo novega koronavirusa. Okvarjen sluh že v običajnih razmerah močno omejuje medsebojno razumevanje in dostop do informacij, zaradi mask pa je to onemogočeno. Osnovna komunikacijska pot naglušnih je namreč povsem drugačna od sporazumevanja slišečih, poudarja sekretar ZDGNS. »Oseba z izgubo sluha (ne glede na stopnjo okvare) nujno potrebuje tiho okolje, da lahko posluša govor, in prost pogled v sogovornikov obraz, zlasti ustnice, saj si pri razumevanju pomaga tudi z branjem z ustnic.« Pri zvezi opažajo, da se zaradi mask veliko naglušnih izogiba stikom, tudi v domovih za starejše. Poleg onemogočenega sporazumevanja pa maske oziroma elastike za ušesi nehote izpodrinejo zaušesne slušne aparate, zato jih veliko uporabnikov izgublja.

Rešitev so podnapisi

Za naglušne je televizija pogosto edino okno v svet, a že tako težko razumevanje (tudi zaradi glasbe in drugih zvokov v ozadju) so zdaj dodatno poslabšale maske. »Niti najboljši slušni aparat ne omogoča, da bi vedno vse slišali 100-odstotno, zato je primerna prilagoditev podnaslavljanje. Pohvalno je, da RTV Slovenija s podnapisi opremlja vedno več programa, medtem ko je glede tega stanje na komercialnih televizijah porazno. Želimo si, da bi bilo vse v celoti sproti podnaslovljeno, a za to potrebujemo sistemsko rešitev in podporo resornih ministrstev. Tudi osebe z izgubo sluha želijo vedeti, kaj govorijo v informativnih, dokumentarnih, športnih, razvedrilnih in drugih oddajah, ne nazadnje tudi v slovenskih filmih. Da bi razumeli, kako se počutijo, vas vabim, da na televiziji glasnost popolnoma utišate. Ali si lahko predstavljate, v kakšni stiski so šele v domovih za starejše, kjer vsi nosijo maske, nato pa na televiziji gledajo podatke o številu okuženih in umrlih? Kako nemočne se morajo počutiti, ker ničesar ne razumejo!«

Socialna izolacija, maske na obrazu, nedostopnost do informacij in nezmožnost sporazumevanja pahnejo človeka v hudo duševno stisko, depresijo, samomorilnost in prezgodnjo smrt, je prepričan Juhart. »Seveda je epidemija resna preizkušnja, nujno se je treba držati ukrepov, saj rešujejo življenja, vendar se vsaj dostop do informacij na televiziji lahko reši s sprotnim podnaslavljanjem.«

O stiskah naglušnih in starejših zaradi mask in socialne izolacije ZDGNS skupaj s 13 društvi ozavešča tako lokalno skupnost kot vse odločevalce. »S tem smo seznanili vlado, varuha človekovih pravic in medije. Prav tako smo resorno ministrstvo in domove za starejše opozorili, da je treba naglušnim omogočiti uporabo slušnih aparatov in da tega ne smejo posebej zaračunavati, kar žal počnejo v nekaterih domovih. Če jim vzamejo še to, je stiska mnogo večja. Niti najlepša soba, največja televizija in najboljša hrana ne pomagajo, če si popolnoma izoliran.«

Besedilo: Natalija Mljač, fotografija: Shutterstock 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media