Knjiga metliškega čevljarskega ceha 1587–1836

Prosti čas | mar. '21

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Pečatniki metliškega čevljarskega ceha

Zgodovina metliškega obrtništva in trgovine sega prav gotovo v čas nastanka takratnega Novega trga in pozneje mesta, ki je kmalu po pridobitvi mestnih privilegijev (1365) prevzelo pokrajinsko ime Metlika. Obrtniki so svoje izdelke sprva prodajali na domu in tudi kot krošnjarji od vrat do vrat v bližnjih in oddaljenih krajih. Z uveljavitvijo trških in mestnih privilegijev so ob plačani mitnini prodajali na sejmih.

Mestni obrtniki so bili že zgodaj združeni v cerkveno Bratovščino sv. Rešnjega telesa (1444). V boju za večji zaslužek so nastopali proti kmečkemu obrtništvu in tovorništvu, ki ga je zaradi lastnih koristi – pobiranja mitnin – podpiralo plemstvo. Metličani so že leta 1492 pod pretvezo turške nevarnosti dosegli, da se je povsem legalen sejem iz hribovske Bojanje vasi preselil v Metliko. Mestu so poskušali priboriti izključno pravico do prostora, kjer potekata trgovina in obrtniška dejavnost.

Začetniki metliškega ceha so bili mesarji in čevljarji, cehovske listine, ki so bile pozneje zvezane v knjigo, pa vsebujejo zapise od leta 1587 do leta 1836. Večina besedil je v nemškem jeziku, iz 17. stoletja pa je tudi 31 slovenskih, kar je dragocenost tako za sloveniste kot za zgodovinarje. Med slovenskimi razlikujemo tri vrste besedil: najkrajši so zapisi o novih članih, sledijo sklepi letnih in četrtletnih skupščin, najdaljši pa je dopis ceha mestnemu svetu v Metliki.

Metliški čevljarski ceh je deloval po pravilih krškega cehovskega reda iz leta 1569, združeval pa je tudi pridružene obrtnike: usnjarje, mizarje, lončarje, zidarje, kleparje, mesarje in druge.

Cehovska pravila

Na čelo ceha so bili na vsaki letni skupščini izvoljeni cehmeštra in njuna namestnika. Prvi cehmešter je vodil upravo in hranil cehovsko skrinjico (ladizho), drugi pa je hranil njene ključe. Prvi je bil vedno iz vrst čevljarjev, drugega so izbrali med usnjarji. Drugi obrtniki v štiričlanski upravi niso bili zastopani. Namestnika sta imela svojo vlogo praviloma le ob odsotnosti cehmeštrov.

Poleg letne je imel ceh še četrtletne (kvartalne) skupščine, kjer so v ceh (poſten antuerh) sprejemali (ſapisali) nove člane (bratie), volili upravo, sklepali o denarnih zadevah, po potrebi sprejemali nova cehovska pravila, kaznovali člane, ki so izvajali nelojalno konkurenco in niso upoštevali pravil, nastopali proti šušmarjem (nepoſten antuerh) in nečlanom.

V drugi polovici 17. stoletja je ceh do zadnjih postal prijaznejši, o čemer priča zapis z 9. februarja 1664, ko se je nečlan Matija Juk z Gornjih Lazov s cehom dogovoril in plačal mitnino (v poſten antuerh ſglihal jnu poſtenu platil), da je lahko svoje izdelke prodajal na sejmu (da bode ſeguren poit v ſaime), na tedenski tržnici pa ne (a na terge nizh).

Nov državni zakon s konca 19. stoletja (1883) je sprostil okorelost dotedanje organizacije obrtne dejavnosti, in metliški ceh je po več kot štiristo letih razpadel. Obrtniki so se združili v Zadrugo vseh obrtnikov metliškega sodnega okraja (1888). Na ceh je spominjal le še odsek Društva mojstrov, ki je skrbel za pogrebe svojih članov.

INFORMACIJE:

Belokranjski muzej Metlika

Trg svobode 4, Metlika

belokranjski.muzej@guest.arnes.si

www.belokranjski-muzej.si

tel. št.: 07 306 33 70 

Leon Gregorčič, fotografija: Branko Babič


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media