Od Slovenije do Argentine in nazaj

Zgodbe | mar. '21

Družina Debevec v Argentini, naš sogovornik Matej je bil še pod maminim srcem.

Šest Debevčevih otrok je odraščalo v Argentini, a v srcu so nosili Slovenijo, kot sta jih naučila starša in kjer so si trije med njimi ustvarili nov dom. Zelo lepe spomine imajo na nedeljska kosila, ko je vsa družina obsedela za mizo, ko so se veliko pogovarjali in prepevali do noči. »Pravo bogastvo so bili tisti pogovori – razglabljanje o življenju, vrednotah in spominih,« pripoveduje Matej, najmlajši od Debevčevih otrok.

Debevčevi otroci so odraščali ob očetu, ki je proučeval zgodovino, odpiral filozofska vprašanja, znal je prijeti za vsako delo in je vsako delo tudi cenil. In ob mami, ki je imela posebno karizmo, ki je še zlasti zasijala ob vzgoji in spodbujanju umetniške ustvarjalnosti otrok. Oče Lojze Debevec je bil doma iz Begunj pri Cerknici, mama Marica pa iz Ljubljane. V Argentino sta prišla kot begunca. Oče je bil med tistimi redkimi, ki jim je uspelo pobegniti iz teharskega taborišča; kljub trpljenju je bil njegov duh krepak in »izbral je življenje«. Tudi mama je nosila v sebi veliko življenjsko silo in ustvarjalno energijo. O simbolnem sporočilu življenja in upanja govori tudi zgodba, v kateri sta se v časovnem loku na neverjeten način povezala takratna mladenka Marica in njen sin, naš sogovornik: »Mama je kot dijakinja v imenu prijateljev izročila dr. Janezu Janežu, priznanemu ljubljanskemu zdravniku, ki je odhajal v misijon na Tajsko, šopek rož ob slovesu. In lepo naključje je, če naključja sploh obstajajo, da je bil dr. Janez Janež brat babice moje žene.«

V Argentini je oče začel študirati pravo. Toda ob veliki družini je moral poskrbeti za denar. Zaposlil se je in »nekako so se prebijali«, pravi naš sogovornik. Mama, ki je v Ljubljani hodila na učiteljišče in v glasbeno šolo, študija ni nadaljevala, saj je ob šestih otrocih ostala doma. Pomagali so si tudi z zemljo, ki jo je argentinska vlada poklonila ljudem, ki so jo bili pripravljeni pogozditi in upravljati. Na tem območju, kjer sicer ni bilo elektrike in tudi pitne vode ne, so zgradili vikend. »Pitno vodo smo dobili tako, da smo jo po vzoru domačinov prefiltrirali s tako imenovanim opečnim filtrom. Radi smo zahajali tja, počitnice na deželi so bile čudovite.« Njihovo šolsko leto se konča decembra in najbolj vroč mesec januar je v velemestu težko prenašati, zato je bilo bivanje v naravi pravo razkošje, se spominja Matej Debevec. »Ker so v slovenski skupnosti odrasli pogosto prepevali, smo se otroci šalili, da se verjetno ne znajo pogovarjati in zato raje pojejo. Toda kmalu smo radi peli z njimi. Lahko smo veseli, da smo imeli tako čudovite, razmišljujoče in razumevajoče starše. Vsak od nas je imel svoje pomembno mesto, vsi smo bili enakovredni in zelo ljubljeni. Ata je zaradi trpljenja v taborišču in vojnih ter povojnih grozot, ki so mu vzele tri brate, imel psihične in fizične posledice, a v sebi ni nosil sovraštva; nikogar ni obsojal, le ugotavljal je, da tako pač je.«

Nazaj v domovino staršev

Starša, ki sta že pokojna (oče je umrl leta 2012, mama tri leta kasneje), sta doživela vrnitev treh otrok v Slovenijo. Tomaž je profesor zgodovine na škofijski gimnaziji v Ljubljani, zgodovino je poučeval že v Argentini. V Slovenijo se je preselil leta 1991; že prej pa je prihajal na izpopolnjevanje slovenščine. V študentskem domu, kjer je bival, je spoznal Jerico, svojo ženo, ki je doma s Ptuja. S štirimi otroki, Urbanom, Terezijo, Jernejem in Gregorjem, živijo v Ljubljani.

Minka, ki je po starosti druga in se ukvarja s prevajanjem, je z možem, pisateljem Zorkom Simčičem in hčerkama Ivano Aleksandro in Marijo Klaro prišla v Slovenijo dobro leto za Tomažem. Živijo v Ljubljani.

Matej pa se je preselil v Slovenijo leta 1997. V Buenos Airesu je študiral petje in vesel je, da je dobil zaposlitev v zboru Slovenske filharmonije. Leto dni po prihodu v Slovenijo je spoznal Polono in kmalu sta se poročila. Polona je diplomirala na fakulteti za arhitekturo, toda ob petih otrocih – Marku, Martinu, Katarini, Veroniki in Alenki – je predvsem mama. Živijo v Mengšu, kjer so prenovili babičino hišo. Tako kot njegova starša se tudi Matej ni zbal, kako bo preživljal več otrok. Ob tem pove argentinski rek, da se vsak otrok rodi s štruco kruha pod pazduho.

Preden se je odločil, da se preseli v Slovenijo, jo je obiskal trikrat. Prvič leta 1991 z zborom slovenske skupnosti: »Najbolj sem bil navdušen nad potrkavanjem zvonov; to je slovenska posebnost, saj nikjer drugje zvonovi niso tako spevni. Prebudili so mi posebna čustva in še bolj utrdili slovensko identiteto.« Čez dve leti je gostoval kot član zbora glasbene šole in tretjič sta skupaj z mamo prišla na Tomaževo poroko. Kasneje se je redno vračal v Argentino na obisk k staršem in bratom.

Argentinski del družine

Družina Debevec: Matej in Polona ter njunih pet otrok

V Argentini živijo še trije bratje Debevec. Miha je po poklicu mizar in pooseblja to, kar velja za Slovence – delavnost, natančnost, iznajdljivost, zanesljivost, zato mu dela nikoli ne zmanjka. Poročen je z Argentinko Lidijo, zato imajo njuni štirje otroci slovensko in argentinsko ime: Melisa-Ludmila, Lukas-Martin, Mariana-Lucila in Martina-Lara.

Matija, ki je skrbel za starša, je poročen z argentinsko Slovenko Cvetko in imata dva otroka – Christiana in Lucijo. Nekaj časa je učil zgodovino, potem pa se je lotil posla, ki je bolj donosen – soboslikarstva.

Luka Debevec Mayer, ki je leto dni starejši od našega sogovornika, pa je v Argentini velik zvezdnik. Večkrat je bil razglašen za najboljšega pevca svetovno znane operne hiše Colon in najboljšega pevca v državi; nekajkrat tudi za najboljšega pevca regije, ki zajema skupino držav: Brazilijo, Čile, Paragvaj in Urugvaj. Še zlasti mu »leži« opera, saj je tudi dober igralec. Priznani basbaritonist, ki ga vabijo velike operne hiše, je že večkrat nastopal pri nas. Naključje je hotelo, da je v očetovi rojstni vasi pel ravno na dan, ko je oče umrl.

»Naš ata je bil intelektualec, razmišljujoč človek, humanist in filozof, zelo ga je zanimala zgodovina, bil pa je tudi odličen zborovski pevec, mama pa je igrala violino in je imela talent za režijo in delo z otroki. Oba sta imela rada glasbo. V kulturnem življenju slovenske skupnosti v Buenos Airesu sta oba prispevala velik delež. Sodelovali pa smo tudi vsi otroci; od malega smo bili vajeni odra.« In vse te talente in lastnosti so podedovali njuni otroci in odsevajo v njunih vnukih. Vsi skupaj povezujejo Argentino in Slovenijo in oba jezika. »K sreči nam sodobna tehnologija omogoča, da se pogosto slišimo, se pogovarjamo in ohranjamo tesno povezanost,« pravi Matej. Doda pa še, da je vesel, ker ima možnost ohranjati živo španščino, natančneje kastiljščino, ki je bila jezik njegovega otroštva in mladosti. V tem jeziku se pogovarja s sodelavcem Argentincem, ki je poročen s Slovenko.

Matej Debevec še doda, da so Slovenci v Argentini spoštovani, saj so bili od nekdaj pošteni in delavni; zgradili so si domove ter ustvarili dostojno življenje. Ta sicer bogata država se je zaradi napačnega vodenja že nekajkrat znašla na robu propada. Stiske ljudi so velike, toda Slovenci si med seboj pomagajo, ostajajo povezani in zato manj občutijo težave.

Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv M. D. 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media