O možganih vemo zelo veliko, a še ne dovolj

Dobro počutje | mar. '21

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je zdravnik nevrolog, predavatelj, prodoren mislec, človekoljub in eden najboljših poznavalcev alzheimerjeve demence in parkinsove bolezni pri nas. Je tudi plodovit pisec, avtor in soavtor mnogih strokovnih del ter poljudnih člankov. Prizadeva si za odpravo stigme in boljše ozaveščanje širše javnosti o teh hudih nevrodegenerativnih boleznih.

Kaj se vam zdi najprivlačnejše pri raziskovanju možganov?

Ta tematika me je zanimala že od mladosti naprej, še zlasti pa med študijem na fakulteti. Možgani so namreč tisti organ, s katerim se sprašujemo tudi o samem sebi in vesolju. V antični Grčiji, zibelki evropske civilizacije, se misleci niso mogli odločiti, kje je sedež intelekta in čustev – v srcu ali možganih. Največji starogrški filozof Aristotel je na primer menil, da so možgani nepomemben organ, ki ohlaja kri. Zdravnik Hipokrat pa je trdil, da so center naših čustev, misli, bolečin ipd.; povezal jih je tudi z nekaterimi boleznimi, na primer z epilepsijo.

Koliko so dandanes možgani raziskani? Koliko je še ugank?

O možganih vemo danes zelo veliko. V zadnjih dveh desetletjih smo se naučili o njih toliko kot tisoč let prej. V primerjavi z drugimi človeškimi organi so dolgo ostali skrivnost. Zdravniki so lahko na primer poslušali ritem srca, otipali jetra, o delovanju ledvic so sodili iz analize urina …, le možgani so ostali skrivnost, ker so varno skriti v koščeni kamrici naše lobanje. O njihovih funkcijah so lahko presojali le posredno, ko so opazovali vedenje oseb in motnje miselnosti ali gibanja. Velikanski razmah računalništva konec 20. stoletja je omogočil prvo slikanje možganov. Računalniška tomografija in magnetna resonanca sta nam najprej pokazali strukturo možganov, pozneje pa so nove digitalno-računalniške metode omogočile tudi opazovanje njihovih funkcij – možgane, ki mislijo, čustvujejo, meditirajo ipd. Računalniška znanost nam je tako odprla pot za opazovanje možganov. Nevrologi smo lahko z novimi metodami razumeli bolezni in jih začeli zgodaj diagnosticirati. Po drugi strani pa so jih psihologi in nevroznanstveniki začeli uporabljati za raziskovanje osnovnih funkcij možganov – zaznavanja, pozornosti, razlikovanja med zavestnimi in nehotenimi gibi ipd. Toda pri tem velja: čim več vemo o možganih, tem več novih vprašanj se nam poraja.

Kaj se je v zadnjih letih spremenilo pri raziskovanju demence?

Na žalost je to ena tistih hudih bolezni, pri kateri z razvojem nismo tako zadovoljni kot pri nekaterih drugih boleznih, kot so epilepsija, parkinsonova bolezen in multipla skleroza. Odkrita je bila zelo pozno, Alois Alzheimer je leta 1907 diagnosticiral prvi primer bolezni pri petdesetletni bolnici v Nemčiji. Tedaj so menili, da je ta bolezen zelo redka, njen odkritelj jo je nedvomno pripisal bolezni možganov. Po smrti bolnice je naredil obdukcijo in opisal tipične spremembe, ki jih povzroča, kot sta nabiranje posebnih beljakovin v možganih in njihovo skrčenje. Zatem je v 20. stoletju demenca za dalj časa utonila v pozabo. Ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ameriški predsednik Ronald Reagan zbolel za demenco, je to dalo nov zagon raziskovanju. To je bilo prav v času, ko so digitalno-računalniške znanosti omogočile slikanje možganov. To je privedlo do ugotovitve, da je Alzheimerjeva demenca zelo pogosta in je celo najpogostejša med nevrodegenerativnimi boleznimi živčevja. Sodobne metode so omogočile, da smo razumeli tudi mehanizem bolezni in smo jo lahko zdravili. Pri njej gre namreč za propad celic, ki izdelujejo acetilholin, in večina zdravil, ki so danes na voljo, blaži učinke pomanjkanja acetilholina. Zadnje zdravilo se je pojavilo na tržišču leta 2013 in od takrat ni pravega napredka. Ne poznamo vzroka bolezni niti nimamo učinkovitega zdravljenja, vendar lahko z zdravili, ki so na voljo, marsikomu pomagamo. Po drugi strani pa je na področju raziskovanja demence zelo živahno, z njim se ukvarjajo biologi, genetiki, nevrologi. Tudi ljubljanska nevrološka klinika sodeluje pri mnogih mednarodnih projektih, pri testiranju in uvajanju novih zdravil.

Ali se nam obeta cepivo zoper demenco?

To je zelo obetavno področje, ker pri demenci prihaja do odlaganja beljakovin amiloid in tau v možgane. Takšne skupine beljakovin v možganih lahko odstranimo tako, da naredimo protitelesa. Marsikateri menijo, da je to prava pot pri zdravljenju bolezni in da bo zelo uspešna.

Kakšna pa je v današnjem času ozaveščenost o demenci?

Prav Alzheimer je pri bolnici, ki je trpela za demenco, pokazal, da je to bolezen možganov. Od takrat v medicini vemo, da je alzheimerjeva demenca bolezen. Drugačno pa je bilo mnenje širše javnosti. Ko sem bil mlad zdravnik, je še veljalo prepričanje, da zoper hudo pozabljivost ni mogoče ničesar narediti in je del normalnega staranja. To je bilo povezano s stigmo – v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se v družinah še sramovali svojcev z demenco in so jih skrivali. Zato jih sploh niso odpeljali k zdravniku, če pa že, so jih po navadi odpeljali v že (pre)pozni fazi bolezni. Raziskave, narejene konec 20. stoletja, so pokazale, da se demenca ne začne, ko babica pozabi ključe v hladilniku, ampak že nekaj desetletij poprej. Nekateri lahko že pri štiridesetih letih opazijo, da jim malce peša spomin in niso več tako mentalno sveži. Temu pravimo subjektivna kognitivna pritožba, ki pomeni kar 20 do 30 odstotkov možnosti za nastanek demence. Pri petdesetletnikih pa lahko z natančnimi preiskavami odkrijemo spremembe na možganih, ki bodo čez pet ali deset let vodile k demenci. Demenca je torej dolgotrajna bolezen, ki se začne veliko prej, preden opazimo njene simptome.

Brez računalnika, interneta, tabličnega računalnika in pametnega telefona si marsikdo ne more več predstavljati življenja. Kako vplivajo digitalni mediji na naše možgane? Ali res obstaja digitalna demenca?

Pred leti je v neki ameriški reviji izšel zanimiv članek, v katerem se je avtor spraševal, ali nas Google poneumlja. Res je, da uporaba digitalnih medijev spreminja naše možgane, vendar lahko to trdimo za vsako interakcijo – za branje knjige, pogovor, gledanje televizije ipd. Namreč vse, kar počnemo, vsaka interakcija spreminja naše možgane, ki se zelo hitro prilagodijo raznovrstnim spremembam. Temu pravimo plastičnost možganov. Najbolj plastični so pri otrocih, a so takšni tudi še pri starejših ljudeh. Po drugi strani pa digitalni mediji vplivajo na določene dele možganov oziroma sposobnosti. Spreminjajo strukturo spomina, tako da v njem skladiščimo manj informacij, vendar nas spodbujajo k temu, da jih znamo poiskati. Poleg tega delujejo tudi na našo pozornost, ki postaja bolj razpršena. To gre predvsem na račun poglobljene pozornosti, ki jo potrebujemo v določenih situacijah. Skrb vzbujajoče pa je predvsem dejstvo, da digitalni mediji vplivajo na del možganov, ki je povezan z ugodjem. Zato lahko postanemo zasvojeni z računalniškimi igricami. Tovrstna zasvojenost se od drugih razlikuje po tem, da omogoča zadovoljevanje štiriindvajset ur na dan samo s pritiskom na gumb in ne vemo, kakšne so posledice tega. Če naj odgovorim na vaše vprašanje: vemo, da demenca pomeni upad višjih miselnih funkcij. Čeprav digitalni mediji spreminjajo strukturo našega spomina in pozornosti, nas zagotovo ne naredijo dementne.

Kako pa na naše možgane vpliva novi koronavirus?

Zgodovina medicine nas uči, da je kar nekaj virusnih pandemij prizadelo tudi možgane. Zadnja taka je bila španska gripa leta 1918, kjer je virus vstopal v možgane in pogosto povzročil parkinsonizem. Čeprav se v mesecih vrstijo poročila o razvoju nevroloških simptomov pri bolnikih, ki so preboleli covid-19, pa mehanizem teh težav (še) ni pojasnjen. Najpogosteje se pojavljajo delirij, možganska kap, vnetje možganov (encefalitis), sindromi, podobni multipli sklerozi, halucinacije, zmedenost in spominske motnje.

Medtem ko so nevrološke klinične slike potrjene v vseh okoljih, zelo prepričljivih dokazov, da bi virus – vsaj v večjem obsegu – vstopal v možganske celice, (še) ni. Možno je, da se nevrološki simptomi in znaki javljajo prek možganskega žilja, morda predvsem zaradi razvijajočih se krvnih strdkov, ni pa izključeno tudi vnetje zaradi preveč burnega imunskega odziva. Razumevanje mehanizma ni le akademsko vprašanje – je izjemnega pomena za zdravljenje. Če je vzrok nevroloških težav invazija virusov v osrednjem živčevju, bodo pomagala protivirusna zdravila, uporaba protivnetnih je lahko v tem primeru tvegana. In če virusov v organizmu ni več, je nesmiselno dajati protivirusna zdravila, pomagajo pa lahko protivnetna. V vsakem primeru se zdi, da nevrologom tako v času pandemije kot tudi v času po njej ne bo zmanjkalo dela ...

Tanja Pihlar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media