Človek je več kot le potrošnik

mar. '21

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec. (Foto: Voranc Vogel)

Sodobni človek živi v coni udobja in neredko v napačnem prepričanju, da nalezljivih bolezni, za katerimi so nekoč ljudje množično umirali, ni več. A epidemija nove koronavirusne bolezni nam je pokazala, kako nemočni smo proti naravi, ki ima vedno svoj prav, meni zdravnica prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Je tudi avtorica 60 knjig in obsežne enciklopedične izdaje monografije Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, dva zvezka sta že izšla, tretji je tik pred izidom.

»Medicina danes deluje skoraj vsemogočno, ko presaja srca, spreminja spol, z zunajtelesno oploditvijo poraja otroke in začenja menjavati bolezenske genske zapise z zdravimi,« ste zapisali v monografiji. A vendarle je pred dobrim letom en sam virus ohromil praktično ves svet. Zakaj?

Res je, tega virusa je po teži samo za en kilogram, pa je spravil svet na kolena.

Nova koronovirusna bolezen je ena od bolezni, ki so posledice prenosa živalskih mikroorganizmov na človeka. Prenašalci virusov ali bakterij so različne živali: divje ptice, najpogosteje divje race, podgane, miši, netopirji, bolhe, uši, komarji, muhe, klopi … Z njih preidejo klice na domače živali, nato na človeka. Posamezne primere še lahko nadzoruješ, ko pa se bolezen začne širiti s človeka na človeka, tako kot je v primeru covida-19, nastane velik problem.

Ko se neka bolezen prvič pojavi, je človek tako rekoč gol, imunsko popolnoma nemočen, ker njegovo telo povzročitelja ne pozna. Imunost namreč lahko razvije le na način, da najprej zboli. Tako razvije protitelesa, ki ga ščitijo pred hudo obliko bolezni. V primeru covida smo se prvič srečali s klico, ki je do zdaj nismo poznali. In ker je v naravi te klice, da napada pljuča in številne druge organske sisteme, je najbolj nevarna za starejše, ki so zaradi pridruženih bolezni proti njej manj odporni.

Kako to, da se ni v pandemijo razširila katera od drugih kužnih bolezni?

Koronaviruse poznamo že iz šestdesetih let prejšnjega stoletja kot zelo kužne klice, ki povzročajo navaden prehlad. Večina se okuži enkrat ali dvakrat v sezoni. Novi koronavirusi pa so drugačni in so veliko nevarnejši. Recimo sars, koronavirusna bolezen spodnjih dihal, ki ima zelo visoko smrtnost, se je prvič pojavil leta 2003 na Kitajskem. Kljub naporom epidemiologov, da bi virus popolnoma zajezili, se je razširil po ZDA in Kanadi, tudi v Evropi so bili posamični primeri.

Na Arabskem polotoku se je leta 2012 drugi koronavirusni respiratorni sindrom mers razširil z netopirjev na kamele in s kamel prešel na njihove vodnike. Na srečo pa se ni širil s človeka na človeka, kot se dogaja s covidom-19.

V času med letoma 2014 in 2016 so bile v zahodni Afriki hude epidemije ebole, ki ji rečejo tudi krvava mrzlica. Smrtnost je bila kar 90-odstotna. Povzročitelji virusi so se prenesli z netopirjev na opice in z opic na lokalne prebivalce.

V 21. stoletju sta se pojavili še dve veliki epidemiji gripe: ptičja leta 2006 in prašičja leta 2009. Pristojnim ju je uspelo obvladati s pomorom silno velike množice okužene perjadi in prašičev in tako so preprečili širjenje potencialno hudih epidemij.

Epidemiologi od nekdaj skrbno sledijo vsem infekcijskim boleznim, zanje obstajajo obvezne prijave, nadzor posameznikov in okuženih območij, da bolezni zamejijo in po možnosti tudi zatrejo. Covid-19 pa je ušel izpod kontrole.

Kdaj smemo reči, da bolezni ni več?

Nekatere epidemične bolezni so tako smrtonosne, da pomorijo svoje žrtve, in ker te umrejo, se bolezen ne more širiti naprej. Ko zmanjka dovzetnih oseb za okužbo – to so tisti, ki so bolezen že preboleli ali so bili cepljeni – se klica tudi več ne more širiti in bolezen izzveni. Ko bo recimo 60 odstotkov ljudi prekuženih, se covid-19 verjetno ne bo več širil.

Kako pogosto pa se virusi spremenijo, mutirajo?

V naravi vsakega živega organizma in tudi mikroorganizma je, da poskuša preživeti. Ko v nekem okolju klica nima več gostitelja, se spremeni.

Vemo, da je virus gripe vsako leto malo drugačen in je to kot zamenjava ključavnice. Zato vsako leto potrebujemo nekoliko drugačno cepivo, ki pokriva aktualni spekter povzročiteljev in deluje kot ustrezen ključ ter cepljenim daje zaščito.

Tudi nova koronavirusna bolezen se bo podobno kot gripa spreminjala in potrebovala prilagojena cepiva. Ne moremo z gotovostjo napovedovati, koliko časa bo trajala in kako nevarni bodo novi sevi. Epidemiologi pričakujejo, da bo najverjetneje nastala nova endemska prehladna bolezen, ki bo lahko sezonska.

Ko že omenjate gripo, letos o njej nič ne slišimo …

Tako za lani kot za letos lahko načeloma rečemo, da je vseh respiratornih bolezni, tudi viroz in prehladov, veliko manj, ker nosimo maske.

Je pa gripa zelo stara bolezen, v vsakem stoletju je bilo tri do pet večjih epidemij. In lahko je tudi zelo težka bolezen, ki lahko zahteva veliko žrtev, zato je ne gre podcenjevati.

Zadnja epidemija gripe svetovnih razsežnosti je bila španska gripa, ki je izbruhnila v zadnjem letu prve svetovne vojne. Zakaj so takrat umirali predvsem mlajši ljudje?

Epidemije gripe običajno povzročajo virusi influence A, ki se pojavljajo v različnih oblikah. Ima dva glavna antigena hemaglutinin (H) in nevraminidaza (N), ki se skozi čas spreminjata in ustvarjata različne kombinacije. Pred špansko gripo so bile tri večje epidemije gripe, in sicer sredi 19. stoletja, leta 1889 t. i. ruska gripa (H3N8) in še leta 1900 blažja epidemija. Tisti, ki so pridobili delno imunost za seve, s katerimi so se srečali pred špansko gripo (H1N1), so jo preboleli, tisti, ki so zboleli leta 1889, pa so imeli čisto drugačna protitelesa in zato so ti mladi 30-letniki najpogosteje umirali. Usoden je bil tudi nesrečen splet okoliščin z vojno, množično koncentracijo ljudi, 1,5 milijona ameriških vojakov, ki so z ladjami potovali med Francijo in ZDA in bolezen prek pristanišč prenesli po vsem svetu. Zaradi dolgoletne vojne so bili ljudje psihofizično izčrpani, neredko lačni in zato manj odporni. Nekaj let je bilo precej deževno vreme in divje race mlakarice, ki so najpogostejše prenašalke virusa influence A, niso odletele v južne kraje, pač pa so se zadrževale v istih okoljih in odlagale svoje iztrebke v vode, in tako je prišlo do prenosa na domače živali in nato s človeka na človeka. Španska gripa je bila ptičja gripa.

To je najstrašnejša katastrofa v zgodovini človeštva, ker je smrt nastopila dobesedno čez noč. Povzročila je hitro vnetje v pljučih, in ker so zbolevali mladi in zdravi, je prihajalo do čezmernega imunskega odziva, ki je povzročil zalitje pljuč. Ocenjujejo, da je umrlo od 50 do 100 milijonov ljudi, kar 80 odstotkov v štirih mesecih drugega vala, tj. od avgusta do novembra 1918. Edini konec sveta, na katerega španka ni zašla, je bil otoček v Amazoniji. Za Jugoslavijo obstaja podatek, da je umrlo približno 60 tisoč ljudi, predvidoma desetina na Slovenskem.

Kateri ukrepi so pri kužnih boleznih najbolj učinkoviti?

Dihalne bolezni se širijo kapljično, torej s kašljem, zato je nošenje maske zagotovo eden izmed najučinkovitejših ukrepov.

Kitajci so že leta 2003 ob pojavu sarsa začeli nositi maske, ker so ugotovili, da delujejo zaščitno. Kitajski priseljenci v drugih državah po svetu so ob pojavu covida-19 manj zbolevali, saj so uporabljati maske. Ko so ugotovili, da je bolezen tudi aerogena, torej je virus tudi v zraku, so škropili vse površine, ceste, ograje, drevesa, stopnišča, kar je pomagalo premagovati epidemijo.

Tudi umivanje rok, zračenje in čiščenje bivalnih prostorov so znani že iz zgodovine, kajne?

Seveda, vsi temeljni ukrepi, kot so prepoved druženja, karantena, izolacija, umivanje rok, zračenje ipd., so prastari. Maske in cepljenja so se pojavili kasneje.

Tudi vojska na meji, kar smo videli februarja na Tirolskem, da bi zaustavili širjenje severnoafriškega seva covida-19, ni nič novega. Že v času Avstro-Ogrske so vedeli, da večina nalezljivih bolezni prihaja iz vzhoda po svileni poti in in ato iz Turčije v Evropo. Zato so naredili okoli 500 kilometrov dolgo mejo, Vojno krajino s sanitarnim kordonom, ki so jo čuvali srbski vojaki. Obstajala je več kot 150 let (v letih od 1710 do 1881). Prehod za ljudi, živino in hrano je bil omogočen le na okoli 15 mestih in prišleki so morali v obvezno karanteno. Karantena je sicer znana iz 14. stoletja, prvi so jo uvedli v Dubrovniku leta 1377, ko so ugotovili, da prihajajo z ladjami v pristanišče ljudje, okuženi s kugo. Zato jih 40 dni niso pustili na obalo.

Ob epidemiji tuberkuloze so ugotovili, da je treba zračiti prostore, da je treba bolne ločiti (izolirati) od zdravih in da sta zdravilna svež zrak in sončna svetloba.

Ko se je množično širila kolera, bolezen umazanih rok, so začeli načrtno izboljševati higieno. V Ljubljani so ob grožnji ponovne epidemije kolere ob koncu 19. stoletja mestne oblasti dale zgraditi kanalizacijo in tako zajezile njeno širjenje. Z ločevanjem fekalnih voda od pitne vode v studencih so naredili veliko dobrega za zdravje takratnih prebivalcev. Leta 1926 so v Lukovici pri Ljubljani odprli prvo zdravstveno postajo pri nas, prvi javni zdravstveni dom. Takrat so zgradili vodovod, uredili gnojišča in sezidali higiensko urejene greznice in tako zatrli tifus ter druge nalezljive bolezni, ki so se prej nenehno ponavljale.

Velike bolezni vplivajo na način življenja, celo vrednote. Kako?

Vsaka epidemija ima svoje značilnosti in ima svoj vpliv na družbo.

Na primer sifilis, ki je bil huda spolno prenosljiva bolezen, je prinesel veliko družbenih, psiholoških in kulturnozgodovinskih sprememb. Ponovno sta postali pomembni monogamnost in zvestoba, opustili so poljub ob srečevanju, pojavila se je moda lasulj, ker so zbolelim izpadali lasje, moški so se začeli briti, ker jim niso rasle dlake. Razvili so tudi parfume, da so prikrili neprijeten vonj bolezni, in ker so se bali okužb, so začeli uporabljati tudi osebni jedilni pribor, ki ga prej niso. Ker bolezen povzroča propadanje hrustancev, tudi nosnega, so pri obraznih nakazah začeli uporabljati nosne proteze in pojavil se je celo nov poklic izdelovalec porcelanastih nosov.

Črne koze so edina kužna bolezen, ki jo je do zdaj človeštvu uspelo iztrebiti, kajne?

Da, in to je največja zmaga v zgodovini medicine.

Tudi otroška paraliza je pred iztrebljenjem, posamezni primeri so le še na težko dostopnih območjih v Afganistanu in Pakistanu. Sta pa to bolezni brez živalskega gostitelja, zato ju je mogoče izkoreniniti.

Bralci se bodo spomnili, da se je Jugoslavija kot zadnja v Evropi srečala z epidemijo črnih koz leta 1972. Z romanja v Meki se je domov na Kosovo vrnil muslimanski derviš, ki je bil okužen s črnimi kozami. Pred odhodom se je moral cepiti, vendar je zaradi vraževerja cepivo delno odstranil iz telesa. Takrat se je okužilo 175 ljudi, umrlo jih je 35. Bolezen se ni razširila, ker so bile uvedene izredne razmere, stroga karantena, vojska je bila na ulicah Kosova in Srbije, cepljenih je bilo 18 milijonov ljudi, epidemija pa je bila zatrta v slabih dveh mesecih.

Črne koze so prva kužna bolezen, ki so jo preprečili s cepljenjem, zato je od 300 do 500 milijonov ljudi preživelo. Medtem ko je na račun vseh cepljenj, ki smo jih do zdaj uporabili, preživela približno milijarda do milijarda in pol ljudi več, kot bi sicer. To samo po sebi pove, kako izjemna zaščita je cepljenje.

Zakaj pa vedno več ljudi cepljenju nasprotuje?

Nekateri so prepričani, da nalezljivih bolezni ni več, ker jih pač ne vidijo. Poleg tega verjamejo, da je nevarnost posledic cepljenja večja kot pa realna možnost, da bi otrok zbolel. Razmišljajo tudi, da so cepiva nenaravna, kar je zmotno prepričanje, saj so narejena iz povzročiteljev humanih bolezni in so zato naravna, proticovidno cepivo pa je narejeno sintetično iz mRna. K temu svoje prispeva obilje nepreverjenih in pogosto lažnih internetnih informacij o tveganjih cepljenja.

Skrbeti nas morajo vse pogostejša obolevanja za že obvladanimi boleznimi, kot so ošpice, rdečke, otroška paraliza ipd., zaradi različnih proticepilskih gibanj. En bolnik z ošpicami okuži od 16 do 18 drugih ljudi. Pri covidu je to t. i. reprodukcijsko število med 2 in 3.

Kako pa odgovarjate nasprotnikom cepljenja?

Prepričevanje ne pomaga. Ljudi je treba izobraževati in jim posredovati verodostojne informacije. Med razgledanim in informiranim človekom je velika razlika. Nasprotnike cepljenja je treba seznanjati z nevarnostmi, ki otrokom pretijo, če niso cepljeni, in jih ozavestiti, da so sodobna cepiva varna in predvsem učinkovita, oni pa morajo prevzeti odgovornost za potencialno obolenje necepljenega otroka. V številnih državah imajo zakone, da necepljeni otroci ne morejo obiskovati vrtcev, v San Marinu morajo starši prevzeti vse stroške potencialno zbolelih drugih zaradi njihovih necepljenih otrok, v Avstraliji necepljeni ne dobijo socialne podpore itd. Pomembno je vzgajati za solidarnost, skupno dobro družbe, saj je svet zelo povezan in se to nesodelovanje slej ko prej lahko maščuje vsemu človeštvu … To nam je lepo pokazala epidemija covida-19.

Kaj menite, česa naj bi se naučili iz epidemije nove koronavirusne bolezni?

Rušenje naravnega ravnovesja, ki ga je človek tisočletja vzpostavljal med sabo in naravo, kaže svoje posledice. Izsekavanje pragozdov za postavljanje megalomanskih plantaž, globalizacija, potrošništvo, nenehen pohlep po imeti še več. Treba bo stopiti kakšen korak nazaj in živeti drugače. Globalni način življenja nas dela ranljive, zato v ospredje vstopa lokalno – od pridelave hrane, industrije do turizma. Vendar živeti drugače ne pomeni nujno živeti slabše. Ali ne bi bilo lepo, če bi v naše življenje vrnili vse tisto toplo, človeško, čuteče, družinsko, pogovor, prepevanje, duhovno doživljanje, solidarnost … Človek je vendarle kaj več kot le potrošnik.

Ker smo v mesecu marcu, razložite še vlogo žensk v medicini.

Ženska je bila prvobitna zdravilka, tolažnica, negovalka. Ženske so stoletja prenašale empirično znanje o naravnem zdravljenju, o zdravilnih zeliščih. Poznale so tudi naravne kontraceptive in abortive, da so stoletja naravno pomagale ženskam skrbeti za tolikšno število otrok, kolikor so jih lahko preživljale. Po črni kugi sredi 14. stoletja, ko je izumrla dobra tretjina Evrope, so jih oblasti sežigale na grmadah kot »čarovnice«, saj je bila zapoved, da je treba nujno povečati število prebivalcev. Nekje do 200 tisoč zeliščaric naj bi zgorelo na grmadah.

Veliko vlogo so imele redovnice, ki so delovale v samostanih, ubožnicah, hospicih, bolnišnicah.

Na Slovenskem je od sredine 19. do sredine 20. stoletja na primer delovalo okoli tisoč sester usmiljenk in tudi številne redovnice drugih redov, ki so negovale bolnike, bile anestezistke, radiologinje, vodile so laboratorije, lekarne … in bile desna roka zdravnikom. Druge so upravljale in delale v različnih socialnoskrbstvenih in izobraževalnih ustanovah. Na pomenljiv dan 8. marca 1948 pa je bil izdan dekret, da se morajo vse redovnice v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti te ustanove. Ker tega niso mogle sprejeti, so odšle v druge jugoslovanske republike, ki takega dekreta niso nikoli sprejele, in zdravniki niso mogli prehvaliti njihovega znanja in predanosti poslanstvu. Tako je slovensko zdravstvo naenkrat ostalo brez negovalnega kadra in v hudi krizi. Po bolnišnicah so manj bolni negovali ali hranili težje bolnike. Uvedli so hitre dvo- ali trimesečne tečaje za bolničarke. Do začetka druge svetovne vojne smo namreč izobrazili le 160 zaščitnih sester, kot so se takrat imenovale medicinske sestre. Naj ob tem omenim, da je prva šola za zaščitne sestre nastala v Ljubljani leta 1923, prva slovenska zaščitna sestra pa je bila Angela Boškin.

A zdi se, da so ženske v medicini še vedno nepogrešljive, a hkrati zapostavljene.

Ženske v medicini, tako zdravnice kot medicinske sestre, so res nepogrešljive, saj predstavljajo večinski delež zaposlenih. Običajno so bolj čuteče, vzdržljive, prilagodljive in pripravljene potrpeti za dobro bolnikov. Moški razmišljajo bolj racionalno in se zato vse manj odločajo za ta poklic. V Sloveniji je iz medijev čutiti slabšalni odnos do zdravstvenega osebja, ki sicer izgoreva pri delu, v dežurstvih, se izpostavlja nevarnostim, kot so zdaj okužbe s covidom, ima krajšo življenjsko dobo ... Na račun dela tudi zapostavljajo zasebno življenje. Mlade generacije je vse težje navdušiti za tako delovno prihodnost. Visoka etična načela, humanistični pogledi na bolnika in altruizem zdravstvenega osebja so premalo spoštovani. Ni samo po sebi umevno, da mora zdravstveno osebje žrtvovati tudi lastno zdravje, se izpostavljati nevarnostim, ogrožati svoje bližnje, ob tem pa biti deležen celo javnih graj … Ustreznejša zaposlitvena politika do večinsko ženskega zdravstvenega osebja, primernejše vrednotenje in tudi medijska rehabilitacija njihovega dostojanstva bi pomagali ustaviti beg iz poklica in odhajanje v tujino. Ne pozabimo tudi, da smo po številu zdravnikov na repu Evrope, da je treba za opravljanje tega poklica na sedem let podaljševati licenco in je zdravniško delo vezano na velike zahteve in vseživljenjski študij. Koliko je še takih poklicev?

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media