Vsak človek prej ali slej postane oskrbovalec

apr. '21

Približno dvesto tisoč neformalnih družinskih oskrbovalcev in nad deset tisoč poklicnih oskrbovalcev v domovih za starejše in pri oskrbi na domu vsak dan pomaga okrog osemdeset tisoč prebivalcem Slovenije, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih. Prijazna oskrba je njihova zasluga. Evropski podatki govorijo, da ima povprečno na deset let vsakdo nekoga od bližnjih, ki potrebuje oskrbo v onemoglosti.

Kakšna bo oskrba v prihodnje, je odvisno od odgovora na vprašanji, kakšen sem jaz v vlogi oskrbovalca in kakšen odnos imam do oskrbovalcev onemoglih ljudi. Pomoč, ki jo potrebujejo starostno onemogli, bolni in invalidni ljudje pri opravljanju vsakdanjih opravil, opravljajo neformalni in formalni oskrbovalci. Neformalni oskrbujejo svoje domače, sosede ali znance nepoklicno in neslužbeno, formalni so strokovno usposobljeni in je oskrbovanje njihovo službeno delo. V polpreteklosti sta neformalno in formalno oskrbovanje potekali ločeno, današnja strokovna spoznanja in nove potrebe kažejo nujnost, da sta komplementarno povezani – neformalno in formalno oskrbo moramo povezati v svoji glavi in zakonu o dolgotrajni oskrbi.

Oskrba nemočnih ljudi spada med vsakdanje delo, enako kot skrb za hrano in bivališče – po oskrbi bolnih in onemoglih vrstnikov se ljudje od davnine razlikujemo od živali. Danes neformalno oskrbuje svojca vsak deseti Slovenec in vsak deseti Evropejec. Poklicno jih je v Sloveniji v oskrbi in negi zaposlenih dobrih deset tisoč v domovih za starejše, negovalnih in rehabilitacijskih bolnišnicah, organizacijah, ki oskrbujejo ljudi na njihovem domu, hospicu in drugih ustanovah za dolgotrajno oskrbo.

Ugled in položaj poklicnih in neformalnih oskrbovalcev sta v današnji družbi nizka. To dejstvo povzroča strah za oskrbovanje v prihodnjih letih, ko bo ob staranju prebivalstva oskrbo potrebovalo veliko več ljudi kot danes. Zakaj je nizek?

»Pozaba« oskrbovanja

Tržna družba, ki visoko ceni dobiček, in potrošniška družba, ki visoko vrednoti užitek, nimata odgovora na človeško nemoč in pešanje. Skupaj z ljudmi, ki so odvisni od tuje pomoči, odriva na obrobje tudi njihove oskrbovalce. Oskrbovalno delo je slabše plačano, javno mnenje ga ne uvršča med ugledne poklice in častne družinske naloge. Lastniki oskrbovalnih ustanov ne izhajajo iz potreb in zmožnosti oskrbovalcev. V Sloveniji je posledica marginaliziranja človeške šibkosti tudi politično oklevanje pri ureditvi nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe.

Vso Evropo pravkar dohiteva najhujša posledica pometanja človeške onemoglosti pod preprogo: hudi problemi z zagotavljanjem zadostnega in zadovoljivega kadra za oskrbo v ustanovah. Po letu 2000 so veliko govorili o finančni vzdržnosti dolgotrajne oskrbe, po letu 2015 pa doživljajo problem kadrovske vzdržnosti tudi tisti, ki imajo z zakonom o dolgotrajni oskrbi ta sistem finančno dobro urejen bodisi zavarovalniško (na primer Nemčija) bodisi proračunsko (na primer Avstrija). Tudi skrbno uvažanje in šolanje oskrbovalcev iz držav tretjega sveta in sprejemanje beguncev za to delo ne rešujejo problema, saj tudi oni prevzemajo stališča domačega prebivalstva in čim prej preidejo v druge poklice.

Izrivanje onemoglosti in odvisnosti od pomoči iz zavesti je vzrok tudi za znanstveno in strokovno »pozabo« oskrbovanja. Psihosocialne in zdravstvene vede so začele raziskovati neformalne družinske oskrbovalce šele po letu 2000. Znanost je šele pred kratkim začela pod pritiskom demografske krize in ob potrebi trga, ki ugotavlja, da postaja oskrba eno od varnejših naložbenih področij za kapital, razvijati oskrbovalne metode in programe. Izobraževalni sistem za usposabljanje oskrbovalcev zaostaja za drugimi področji. Splošna vzgoja in izobraževanje še nista resno začeli preživitveno nujnega usposabljanja vsega prebivalstva za novo solidarnost med generacijami, kot je to nalogo leta 2005 naslovil dokument Sveta EU o odzivu na demografske spremembe. Pogoj za humano oskrbo v prihodnje je vzgoja vsega prebivalstva za sprejemanje človeške onemoglosti in sočutno pomoč nemočnim ljudem. Ti dve lastnosti sta v vseh kulturah osnovna dolžnost vsakega človeka; sta redna sestavina vsakdanjega življenja.

Kdo bo humano oskrboval številno baby boom generacijo v prihodnje? Ta pereči problem rešimo le, ko obrnemo vprašanje, kakšen sem jaz v vlogi oskrbovalca. Kdor zdaj nima nikogar ob bližnjih, ki potrebuje oskrbovalno pomoč, ima to izkušnjo iz preteklosti. Za krepitev osebne solidarnosti sta odločilna odgovora na vprašanji, kakšne dobre izkušnje imam pri oskrbovanju in kaj pomaga obvladovati težave pri oskrbi.

 Prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media