Preteklost je bolj negotova kot prihodnost
Prof. dr. Božidar Jezernik
Spomin je pomemben sestavni del identitete posameznika ali družbe. Če nimamo spomina, ne vemo niti, kdo smo in od kod prihajamo. In če ne vemo tega, ne vemo niti, kam gremo, meni prof. dr. Božidar Jezernik, profesor etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vendar je spomin tudi muhast – ali pa takega vzamemo kot izgovor, da ljudi, ki smo jih nekoč slavili zaradi njihovih dosežkov, sčasoma kar pozabimo. S sogovornikom zato obujava spomin na nekatere zgodovinske dogodke in osebnosti, ki si zaslužijo več pozornosti.
Koliko nam proučevanje preteklosti pomaga, da razumemo (in pojasnjujemo) sedanjost?
Vsaka sedanjost od nekje izvira, nič ne pade kar z neba, pač pa pride po neki razvojni poti. Na tej poti so možnosti za razvijanje v mnogo smeri. Da smo danes na tej točki, je posledica tega, da so se naši predniki vsakič sproti odločili prav za eno možnost – čeprav bi se vsakič lahko odločili tudi drugače. Če hočemo razumeti svojo sedanjost, moramo razumeti proces, ki je pripeljal do tega. Tako bomo lažje ozavestili svoje odločitve in razumeli, zakaj se odločamo tako, kot se odločamo. To je zelo pomembno. Poglejte na primer volitve. Predstavljamo si, da ljudje preberejo programe posameznih strank in se odločijo za tisto, kar jim je blizu. Ni res. Odločamo se na podlagi čustev: nekdo nosi kravato, ki nam je všeč, drugi uporablja kretnjo, ki nam je simpatična …
Ljudje nismo bili nikoli racionalna bitja, ki bi se odločala le na podlagi hladnega premisleka. Prepogosto se odločamo na prvo žogo, brez premisleka, kaj sledi. Čustva imajo pri naših odločitvah zelo pomembno vlogo. Tako je že od prazgodovine.
Ali lahko tu najdemo razloge za prirejanje zgodovine? Pogosto smo priča temu, da ob spremembi političnega režima spremenijo imena ulic, podrejo spomenike, izbrišejo določena poglavja iz učbenikov ali jih napišejo na novo …
Zgodovina ima več plati, odvisno od interesov tistega, ki jo razlaga.
Vsaka politična opcija prikroji zgodovino, ene malo bolj opazno, druge z manjšo intenziteto, pa vendarle. Spreminjanje preteklosti se kar naprej dogaja, saj na ta način aktualna oblast potrjuje svoje interese in išče svojo legitimnost. Rezultat je ta, da je preteklost v bistvu bolj negotova kot prihodnost.
Prav zaradi tega je treba v preteklosti kar naprej iskati nove oporne točke.
V vsaki družbi obstaja več skupin in vsaka goji svoj kolektivni spomin. Moderna, kompleksna družba ne more imeti samo enega spomina, pač pa je kolektivnih spominov več, ki so si konkurenčni in se borijo za svojo uveljavitev, da ne rečem, za prevlado. In ko neki skupini znotraj družbe uspe uveljaviti svojo pripoved o preteklosti, promovira tudi sebe in svoje pozicije.
Ali potem zgodovine ne ustvarjajo posamezniki, t. i. veliki možje, junaki, heroji …, kakor koli jih že imenujemo?
Seveda je veliko takih, ki se želijo predstavljati kot tisti, ki so delali zgodovino, je pa zgodovina vedno kolektivni produkt. Posamezniki so pomembni le kot neke vrste simboli ali ikone za določeno idejo nekega kolektiva.
Zlasti na Slovenskem smo vajeni svojo preteklost vezati na take simbole, vendar omenjamo le peščico. To so Trubar, Prešeren, Cankar in nekaj političnih imen. Kot da ne bilo poleg teh še cela vrsta drugih, ki so soustvarjali določena obdobja.
Koga bi pa vi še omenili?
Dr. Janez Bleiweis je zagotovo izjemno zanimiva figura. Lahko ga imenujemo kar oče slovenskega naroda. Če ne bi bilo njega in njegovih sodelavcev, prvakov, kot so se takrat imenovali, je vprašanje, v katerem jeziku bi se midva danes pogovarjala.
Bleiweis je dal ime slovenski identiteti, ki nam je tako pomembna. Vendar je ime Slovenija nastalo šele leta 1844, in sicer kot »Slovenja«, kar pomeni dežela Slovanov. Do tedaj so namreč pristaši takratnega ilirskega gibanja, ki so si prizadevali za združevanje južnih Slovanov od Jadranskega do Črnega morja, uporabljali naziv Ilirija. Dunaj je spoznal, da jim to ne bi bilo v prid, in avstrijska država je leta 1843 prepovedala rabo tega imena. Zato je Bleiweis predlagal Koseskemu, naj v odi cesarju Ferdinandu omeni Slovenijo (objavljena je bila leta 1844 v Kmetijskih in rokodelskih novicah, op. A. Ž.). Koseski je tako lepo zavil našo vdanost cesarju, da ta ni mogel drugega kot zaploskati – in tako je dal imenu legitimnost. Ni pa pomislil, da Slovenja pomeni deželo Slovanov, ki sega od Trsta do Vladivostoka, kar je dosti dlje, kot je segala Ilirija, čeprav je še tako široko pojmovana.
Slovenija se ni razvijala proti habsburški dinastiji, ampak sklicujoč se nanjo in na njeno podporo. To, da je bila »ječa narodov«, so si izmislili šele po prvi svetovni vojni. Slovenski voditelji so bili takrat isti kot pred vojno in med njo in so po koncu vojne svojo legitimnost opravičevali s tem, da so bili prisiljeni delati za cesarja.
Zavedal se je tudi, kako pomembno je delo za skupnost.
Res je. Janez Bleiweis je pokazal, kaj vse je mogoče narediti, če se dela za narod, in kaj se lahko s skupnim delom doseže. Vedel je tudi, da mora Slovencem, če jih hoče oblikovati kot skupnost, ponuditi neke ikone, ali kot je rekel, »svetle zvezde«.
Vsaka skupnost mora na neki način mobilizirati posameznike, da delajo za skupnost, za skupne cilje. Ta solidarnost je vezivno tkivo, ki skupnost drži skupaj in ji omogoča, da je učinkovita, uspešna. Takoj ko člani skupnosti delajo samo zase, je skupnosti konec.
Bleiweis je znal nagovarjati ljudi. In to je počel tako dobro, da jih je prepričal o marsičem. Leta 1843 je na primer v Kmetijskih in rokodelskih novicah predlagal, da bi sprejeli besedo vstraniše, da bi izboljšali higieno. Ljudje so takrat opravljali potrebo kar na prostem, večinoma blizu hiše, in kar so »nesli na stran«, so živali, s katerimi so si delili domovanje, nato prinesle nazaj. Zato so se pojavljale številne bolezni.
Ni pa mu uspelo med Slovenci razširiti milosrčnosti do živali. Ni jih mogel na primer prepričati, da ne bi pobijali vrabcev, ker so jih imeli za škodljive. Prav tako niso bili najbolj milostni do starejših ljudi, tistih, ki niso bili sposobni delati enako kot mlajši.
Do starosti, starih, zlasti onemoglih, nekega humanega odnosa v 19. stoletju ni bilo. No, saj tudi kasneje ne. Ko se je gradil socializem, se je stavilo na mlade, saj veste, »na mladih svet stoji«. Pa tudi zadnjih 30 let nismo kaj dosti premišljevali o njih, čeprav bi to morala biti ena od prioritet vsake dosedanje vlade.
Ali je še kdo, ki bi si zaslužil večjo veljavo, a je utonil v pozabo?
Prevzela me je življenjska zgodba Friedricha Hubmayera, kasneje se je podpisoval kot Miroslav Hubmajer, ki je prav filmska. Leta 1875, ko se je izkazal v hercegovski vstaji, spomnite se znamenitega poka »nevesinjske puške« 9. julija 1875, ni bilo evropskega časnika, ki ne bi pisal o njem, in vsi ga navajajo kot Slovenca, vključno z nemškimi časopisi.
Že zelo mlad je dobil službo poštarja v Egiptu in Sudanu. Kasneje je delal kot tipograf v švicarskem mestu Chur. Leta 1875 se je vrnil v Ljubljano, zaposlil se je v Bambergovi tiskarni, kjer so ga izvolili za predsednika društva ljubljanskih tiskarniških delavcev. Čeprav je bil iz nemške družine, so mu nemški člani društva očitali, da je slovenski nacionalist, ker se je zavzemal za uporabo slovenščine v tiskovinah, podpiral je slovensko petje … Izvoljen je bil tudi za podstarosto sokolov v Ljubljani. Potem se je kot prostovoljec boril tam, kjer je bilo treba reševati slovanske brate »iz krempljev krvoločnega Turka«, v Hercegovini, Bosni, Srbiji, Makedoniji … Pri petdesetih letih, ko je živel v Sarajevu, je pisal pisma sestri v Ljubljani v zelo lepi slovenščini. Danes večina Slovencev zanj še ni slišala. Razlog? Sam vidim dva. Prvič, bil je rojen v Ljubljani, a v nemški družini, poleg tega se je boril za skupno deželo Jugoslovanov.
To se sklada s tem, kar ste nekoč zapisali, da namreč pogosto dediščino – v lastno škodo – obravnavamo z nacionalističnega vidika.
Res je, tako celo vrsto dogodkov in osebnosti potisnemo v kolektivno pozabo. Nismo pozabili samo Slovenca, ki je bil sredi druge polovice 19. stoletja edini znan po vsem svetu. Pozabili smo tudi, da je nekoč v Ljubljani živel svetovno znani maršal Josef Radetzky. Pa da je bil Aleksander grof Auersperg, ki je kot pesnik uporabljal psevdonim Anastasius Grün, rojen Ljubljančan. V nemščino je prevajal slovenske ljudske pesmi. Bil je eden najpomembnejših politikov v avstrijskem cesarstvu in tudi širše ter eden najbolj znanih liberalcev.
Koga pa bi omenili iz novejše slovenske zgodovine?
Svojo knjigo o koncentracijskih taboriščih za tako imenovane informbirojevce sem posvetil Jožetu Jurančiču (1902–1998), ki je v italijanskem koncentracijskem taborišču na otoku Rabu osnoval in vodil najprej partijski komite in potem še odbor Osvobodilne fronte. Tej je sredi septembra 1943 uspelo razorožiti celotno italijansko vojaško posadko na otoku Rabu, tedaj okrog 2200 dobro oboroženih in izurjenih mož. Nekdanji interniranci so jih razorožili, čeprav sami niso imeli tako rekoč nobenega orožja. Že samo to je bil dogodek brez primere v svetovni zgodovini. Po razorožitvi italijanske posadke pa niso likvidirali nikogar, pa ne zato, ker tega nihče ne bi hotel storiti. Ampak zato, ker je izvršni odbor OF preprečil maščevanja. No, leta 1953 se je Jurančič znašel na drugem otoku – Golem otoku. In ko so ob desetletnici osvoboditve taborišča in otoka Raba uredili pokopališče internirancev, so kamen za te potrebe izdelali interniranci na Golem otoku, med njimi je bil tudi Jurančič. Tako je prisilno postavljal spomenik zgodovinskemu dogodku, ki ga je sam vodil. A ob veliki slovesnosti ob odprtju prenovljenega pokopališča na otoku Rabu njegovega imena nihče ni omenil. Prav tako ga ni najti v Rabskem zborniku, ki so ga leta 1953 uredili in izdali njegovi tovariši iz rabskega taborišča.
Kot se spreminja zgodovina, se očitno spreminjajo tudi narodni junaki. Jih pa potrebuje vsaka skupnost...
Absolutno. Junake potrebujemo zato, da imamo pred sabo neke etične ideale, s katerimi se lahko poistovetimo. To so posamezniki, ki jim želimo biti podobni. Njihove zgodbe povedo, kateri so bili etični cilji družbe v nekem obdobju. V zgodovini lahko ves čas spremljamo vzpone in padce teh junakov, ki pa sami za to niso bili nič zaslužni, saj so jim junaštvo praviloma pripisovali šele po njihovi smrti.
Prvi tak vseslovenski veliki mož je bil Valentin Vodnik, ki so mu leta 1889 postavili spomenik v Ljubljani zato, ker je bil sprejemljiv za tisto konservativno okolje, v katerem je imela vodilno vlogo katoliška duhovščina. Prešerna še nekaj let po smrti ne bi mogli postaviti za vzgled, ker je bil svobodoljuben. Ko pa so se časi spremenili in je Prešeren postal bolj sprejemljiv, je bil Vodnik potisnjen v temo pozabe.
Kdo pa so junaki sodobne Slovenije? Kot je videti, le uspehi športnikov ne razdvajajo javnosti …
Danes je slovenska družba strukturirana, kot so pač strukturirane vse visoko razvite družbe. To ima za posledico tudi velike ideološke in politične razlike. Na primer: delodajalci vedno menijo, da delojemalce plačujejo preveč; na drugi strani pa so delojemalci pregovorno nezadovoljni s svojimi prenizkimi plačami. S tem seveda ni nič narobe. Ni pa brez posledic. Ker smo vsi prepričani o svojem prav, se je težko zediniti o čemer koli, kaj šele o ikonah oziroma simbolih določenega svetovnega nazora. Tako lahko v vlogi povezovalnih junakov nastopajo samo tisti izmed njih, ki niso oziroma dokler niso politično ali ideološko opredeljeni. Najprimernejši za to vlogo so pač športniki, ki nastopajo pod državno zastavo, a ne izražajo svojih političnih ali ideoloških stališč.
Kaj nam še zgodovina pove o Slovencih? Koliko resnice je v tem, da se otepamo istovetenja z drugimi balkanskimi narodi?
Taka miselnost obstaja že ves čas, odkar poznamo pojem Balkan. Balkan je namreč zelo mlad pojem, pred tem se je namreč v slovenščini za ta del sveta uporabljal pojem Evropejska Turčija. Ker je bil to del Osmanskega cesarstva ali »Turčije«, kot se je pri nas napačno govorilo. Na berlinskem kongresu leta 1878 je Avstro-Ogrska dobila mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine, Črna gora, Srbija in Romunija so bile priznane kot neodvisne države, Bolgariji pa so priznali avtonomijo. Zato poimenovanje Evropejska Turčija ni bilo več primerno. Uporabili so poimenovanje Balkan, ki ga je v začetku 19. stoletja predlagal nemški geograf August Zeune, ker je mislil, da se gorovje Stara planina v Bolgariji imenuje Balkan. V resnici je to turška beseda, ki označuje gorato območje. Do prve svetovne vojne so na Slovenskem ta izraz sprejemali zelo pozitivno. Se je pa o tem prostoru pri nas vedelo zelo malo, tako rekoč nič.
Zakaj?
Mi smo bili del Avstro-Ogrske, ki je bila zelo velika država, ob začetku prve svetovne vojne je imela več kot petdeset milijonov ljudi. Ni pa imela nobenih kolonij, ker jih oddaljene »nekulturne« dežele niso zanimale. Uveljavilo se je prepričanje, da so na območju, kjer je bila Evropska Turčija, nerazviti, zaostali. To je pač stvar 19. stoletja in logika, da je kapitalizem najbolj pravilna oblika družbenega reda in smo mi, ki to ureditev imamo, boljši od onih, ki je nimajo, in bi nas morali posnemati.
Naši predniki so stoletja živeli v tlačanstvu in so verjeli, da si politično emancipiran takrat, ko zavladaš drugemu tako, kot so prej vladali tebi. Ko se je začela oblikovati prva skupna država, so tudi Slovenci verjeli, da so bolj razviti. Njihov odnos do novih sodržavljanov je bil: Naš danes je vaš jutri.
Ampak Sarajevo je bilo v časih pred prvo svetovno vojno veliko mesto z zelo sofisticirano kulturo, imelo je toliko prebivalcev, kolikor so jih imela vsa slovenska mesta skupaj. Iz tega razmišljanja, da smo boljši od njih, izhaja negativen odnos do Balkana, ki se začne stopnjevati po prvi svetovni vojni, ko srbska elita pokaže, da ni pripravljena deliti kaj veliko oblasti s Hrvati in Slovenci. Od takrat se beseda Balkan začne uporabljati v vedno bolj negativnih konotacijah. To velja še danes. A tisti Slovenci, ki o Balkanu govorijo, kot da o njem vse vedo, v resnici vedo bore malo. To je gotovo ena izmed karakterističnih lastnosti.
Ali bi rekli, da za Slovence velja tudi pregovorna ponižnost, češ da smo se vedno udinjali tujcem in ubogali navodila nekoč z Dunaja, Beograda, zdaj iz Bruslja?
Mislim, da to bolj malo drži.
Ko se je udinjalo cesarju, je to potekalo na tak način: mi smo najbolj zvest narod, prelili smo veliko krvi za cesarja, no, cesar, zdaj pa nagradi to našo lojalnost. Zvestobo je namreč treba poplačati. Dejansko so imeli v avstrijskem cesarstvu Slovenci precej večjo politično težo, kot bi jo lahko imeli glede na njihovo številčnost in ekonomsko moč. To držo so slovenski politiki prakticirali tudi v Beogradu, kamor je tako prakso prenesel Anton Korošec, ki je bil že prej zvezni poslanec na Dunaju. Bil je tudi precej uspešen, zato so Hrvati nanj precej sovražno gledali. Korošec se ni vmešaval v srbsko-hrvaške odnose drugače, kot da je iz njih potegnil korist za Slovenijo.
Posebna oblika diplomacije, torej …
O seveda. Poglejte, Ljubljana je dobila univerzo leta 1919, čeprav po številu prebivalcev ne bi bila do nje upravičena, prav tako je ne bi mogla sama financirati. Zaradi tega so bili na slovensko univerzo jezni zlasti na Hrvaškem, kjer so bili prepričani, da jim odžira prevelik del proračunskih sredstev, prizadevali so si, da bi jo zaprli. Takratni rektor Milan Vidmar pa je našel rešitev, in sicer je zaprosil kralja Aleksandra, ali se sme ljubljanska univerza poimenovati po njem. Kralj je soglašal, pri čemer je bilo jasno, da od treh univerz v državi ni mogoče zapreti ravno tiste, ki nosi vladarjevo ime …
Podobno igro smo poskušali tudi z Brusljem, češ, Slovenija je vaša najboljša učenka, nagradite jo. Aktualna vlada pa je ubrala drug ton: če nam ne boste ugodili, bomo pa razsajali … No, ta igra razsajanja se ne obnese najbolje, zlasti v kontekstu vsega, kar se dogaja s Poljsko in Madžarsko.
Vsaka skupnost potrebuje svoje junake.
