Živali niso igrače

Prosti čas | maj '21

Z VNUKI

»Glej, kuža,« navdušeno kažemo psa že dojenčku in on ga z zanimanjem opazuje. Ko shodi, se skuša približati vsakemu psu, ki ga zagleda, če le ne laja. Pa ve, kako se mora vesti do psov, še posebno do tistih, s katerimi ne odrašča? Ali se zaveda, da pes ni igrača?

Vnuka je treba naučiti, kako naj vzpostavi stik s psom, česa ne sme storiti in kaj pomeni značilno pasje vedenje. Stari starši mu pri tem lahko veliko pomagamo, če mu z lastnim vedenjem in besedami pokažemo, kako je treba ravnati.

Majhni otroci so še zelo radovedni in raziskujejo ter preizkusijo vse, česar še ne poznajo. Zato majhen otrok psa skuša objeti, ga prime za gobec, iztegne kazalec proti njegovim očem in smrčku, ga pocuka za dlako, mečka uhlje, ga poskuša prijeti za rep … Naučite vnuka, da se sme psa dotikati le nežno in le po hrbtu. Vsi gibi morajo biti počasni in umirjeni. Če je premajhen, da bi to zmogel, je premajhen, da bi se približal psu. Vadite božanje na plišasti igrači, ne na resnični živali.

Na sprehodu

Nikoli ni prezgodaj za učne ure, kako se pravilno približamo psu. Začnemo že pri vnuku v vozičku, ki nas opazuje bolj in se uči več, kot si mislimo. Prvo pravilo je, da nikoli ne pristopimo do tujega psa, če prej ne spregovorimo z njegovim lastnikom. Vprašamo ga za dovoljenje, ali smemo psa pobožati. Lastnik najbolje pozna svojo žival. Psi se med seboj razlikujejo prav tako kot ljudje; imajo svoje življenjske izkušnje in temperament. Šele ko lastnik dovoli in se pozanimamo, kako je živali ime, se obrnemo k živali. Namen pogovora z lastnikom je, da se pes prepriča, da nismo nevarnost in nas lahko sprejme prijateljsko. Nato pozdravimo psa z mirnim glasom, se mu počasi približamo, iztegnemo roko s sproščeno dlanjo navzdol in mu dovolimo, da jo ovoha. Naj se sam odloči, koliko se nam bo približal. Šele nato ga smemo pobožati. To učno uro ponovimo velikokrat. Vnuku pa tudi z besedami povemo, da ne sme steči naravnost k psu niti se ga ne sme takoj dotakniti, kaj šele objeti, ker to pes razume kot dejanje agresije.

Naslednja učna ura je, ko srečate psa brez lastnika. Z vnukom opazujte, kako se pes obnaša. Naučite ga, naj se mirno in počasi oddalji, kadar ga pes le opazuje in maha z repom. Če pa ga pes nepremično gleda, je v napeti drži in ima ušesa poležena ob glavi, rep pa dvignjen, naj mu odločno ukaže: »Domov!« Nikakor pa ne sme začeti teči stran, da se pri psu ne bi sprožil instinkt lovljenja plena. Še celo pri psu, ki bi se le igral, se lahko sproži instinkt, zaradi katerega naredi kaj nepričakovanega, ko svoj »plen« ujame. Če pes še naprej grozi, naj se otrok na tleh zgrbi kot želva in začne kričati na pomoč. Zaščiti naj si obraz in vrat.

Ne nasedajte lastnikom psov, ki svojega psa na javni površini nimajo na vrvici, nato pa, ko pes teče proti vašemu vnuku, od daleč vpijejo: »Saj mu ne bo nič naredil!« Nesreča se zgodi hipoma, otrok ima obraz in vrat v višini pasjega gobca, lastnik psa pa ne more vedeti, kako bo reagiral vaš vnuk. Naučite vnuka, naj se v takšnem primeru ustavi in počaka. Obraz naj obrne tako, da mu pes ne bo mogel blizu. Lastniku pa vljudno, toda odločno povejte, naj drugič upošteva pravila varnosti.

Pusti psa, kadar jé!

Odrasli dobro vemo, da je treba pustiti psa pri miru, kadar jé. Toda otroci, ki doma nimajo psa, tega ne vedo. Povejte vnuku, da pes brani svojo hrano in postane agresiven, ker misli, da mu jo skušamo vzeti. Vnuk mora tudi vedeti, da tujemu psu ne sme ponujati hrane, prav tako se mu ne sme približevati, ko v roki drži piškot, ker bo pes to razumel po svoje. 

Zelo pomembno je, da vnuk ve, da se ne sme dotikati psa za ograjo in psa, ki je privezan na tujem dvorišču. Nikoli ga ne sme kakor koli dražiti ali se mu približevati. Vede naj se tako, kot da med njim in psom ni ograje. Tak pes je zelo verjetno naučen, da straži, in zato vsakogar, ki se mu približa, doživlja kot potencialno nevarnost, s katero se mora boriti.

Ko učite vnuka pravil varnosti, pazite, da ne zasejete vanj nepotrebnega strahu. Prestrašen otrok bo bolj verjetno storil kaj takega, kar bo še poslabšalo njegov položaj. Kaj pa, če bi si omislili lastnega psa, ki si ga mlada družina ne more privoščiti, vam pa bi bil prijeten družabnik in še en razlog več za prijetno druženje z vnukom? Sožitje z domačim psom bi ga o teh čudovitih živalih naučilo največ, seveda pa odločitev za psa terja zelo tehten premislek.

Maja Črepinšek, fotografija: arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media