Še vedno se veseli vseh snemanj

Prosti čas | maj '21

Radko Likon v Butanu

Rado Likon, legendarni slovenski direktor fotografije, je že prekoračil sedemdeset let, a je še vedno zelo aktiven, tako kot je bil vse življenje. Snema, predava video-digitalno tehniko na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici, je lastnik agencije Cebram, ki se ukvarja z videoprodukcijo in poprodukcijo in spremlja vse novosti na področju digitalne tehnologije. Njegova ustvarjalna žilica in profesionalna radovednost nista nič manjša kot na začetku njegove uspešne kariere.

Likon se zaveda, da je smiselno biti aktiven tudi v stanovskih navezah. Zato je podpredsednik Združenja filmskih snemalcev Slovenije (ZFS), član strokovnega posvetovalnega telesa SPOT pri AIPA – Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije ter član upravnega odbora ZIP – združenja imetnikov pravic. Sodeluje tudi v skupini restavratorjev analognih celovečernih filmov.

V svoji dolgoletni karieri je posnel zavidljivo število celovečernih, kratkih in dokumentarnih filmov, prejel več domačih in mednarodnih nagrad. Čeprav je prvi slovenski diplomant filmske in televizijske kamere slavne praške Filmske akademije muzinih umetnosti (FAMU) in je sooblikoval podobo slovenskega filma, mu ni bilo vedno lahko.

Čarobnost fotografije ga je prevzela že pri dvanajstih letih. Leta 1969 mu je s pomočjo staršev in sorodnikov uspelo zbrati denar za študij v Pragi. »Na študij filmske in televizijske kamere se je prijavilo veliko število študentov z vsega sveta, ker je bila takrat to najuglednejša šola, pa so nas prek sprejemnih izpitov na kamero sprejeli samo deset.« Po diplomi se je vrnil domov z diplomo direktorja fotografije in češko ženo Aleno. Vendar pri nas snemalci niso mogli preživeti od snemanj slovenskih filmov. Produkcija je bila premajhna. »V osemdesetih letih sta delali še obe generaciji režiserjev, stara in starejša, ki sta imeli svoje snemalce, mi pa smo prišli do dela le, ko je dobil film kak mlajši režiser. Sicer pa so mlajši režiserji živeli od snemanja kratkih filmov. Pred Vibo, ki je bila takrat še v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, smo sedeli na ograji pred vhodom, ki smo jo imenovali 'štanga borze', kjer smo čakali na delo in se zanj dogovarjali.« Do lažjega življenja jim je pomagalo tudi snemanje reklam. »Že kot študent sem začel delati za Studio Marketing. Spomnim se, da mi je režiser Jaka Judnič rekel, naj izdelam reklamo za Fructalov sok. V studiu smo celo noč ožemali pomaranče, ker je bilo treba pokazati, iz koliko pomaranč je narejen ta sok. Tedaj sem prvič uporabil prosojno plastično ozadje (tabletop) in sem lahko pomarančo osvetlil tudi od spodaj, tako pa je bila slika svetlejša in zanimivejša, kar je postala ena od značilnosti reklam v produkciji tega studia.« Po diplomi se je tu tudi zaposlil, a režiser Božo Šprajc mu je ponudil zapeljivo snemanje njegovega celovečernega prvenca iz leta 1979 z naslovom Krč. Po premieri je bilo takoj jasno, da je v domačo filmsko produkcijo prišlo novo znanje, ki je dopolnilo podobo slovenskega filma. Ob Likonu sta v Pragi nato diplomirala še slovenska snemalca Vilko Filač in Valentin Perko. Iz drugih jugoslovanskih republik pa režiserji Rajko Grlič, Lordan Zafranović, Goran Paskaljevič, Srdjan Karanović, Goran Marković in Emir Kusturica, ki jim je z režijami svojih filmov uspelo doma in v belem svetu.

Likonova nova filmska zgodba

V naslednjem desetletju so sledili celovečerni filmski prvenci številnih režiserjev: Razseljena oseba režiserja Marjana Cigliča (zanj je Likon dobil zlato areno za kamero na filmskem festivalu v Pulju in nagrado Metoda Badjure), Trije prispevki k slovenski blaznosti režiserja Žarka Lužnika, Leta odločitve režiserja Boštjana Vrhovca, za katerega je za kamero prejel nagrado Metoda Badjure in mednarodno nagrado Milton Manaki v Bitoli, pa tudi Christophoros režiserja Andreja Mlakarja, Poletje v školjki I. in II. režiserja Tuga Štiglica in Vandima režiserke Jasna Hribernik. Za nacionalno televizijo je posnel nadaljevanki Julius Kugy režiserja Marjana Cigliča in Primož Trubar, ki jo je režiral Andrej Stojan, ter več igrano-dokumentarnih filmov, kot je Alma M. Karlin – samotno potovanje režiserke Marte Frelih. »Zelo me je očarala življenjska zgodba Alme Karlin, ker je slovenski fenomen drzne, pogumne ženske, ki se je v času od leta 1919 do 1927 podala s svojim pisalnim strojem, znamenito »Eriko«, na osemletno nevarno in tvegano pot okoli sveta. Prav tako film Ita Rina – filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood iste režiserke, ki predstavlja zgodbo o slovenski igralki Iti Rini, njen vzpon in padec filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film.« Posebno doživetje je bilo zanj srečanje z ameriško astronavtko Sunito Williams, ko je snemal film Vitanje v vesolju – Sunita režiserke Jasne Hribernik. Astronavtka ima ženski rekord za najdaljši vesoljski polet in največje število izhodov v odprto vesolje. Je indijsko-slovenskega rodu, njen oče je indijski nevroznanstvenik Deepaka Pandya, mama Bonie pa je rojena Zalokar. »S Sunito smo bili deset dni v Zvezdnem mestu blizu Moskve, kjer živijo astronavti. Takrat so Američani leteli v vesolje z ruskimi raketami, Sunita pa je bila direktorica ameriških vesoljskih poletov.«

V Patagoniji je spremljal delo matevža Lenarčiča

V zadnjem času je posnel dokumentarno-igrani celovečerni film Cankar scenarista in režiserja Amirja Muratovića. »Pritegnil me je, ker se dokumentarna plat filma zoperstavlja mitom, ki so se spletli okrog pisateljevega alkoholizma, razmerij s številnimi ženskami ter vzrokov za njegovo smrt.« Igrani prizori pa črpajo motive iz Cankarjeve literature, ohranjenih pisem ter besedil njegovih sopotnikov.

»Trenutno zaključujem snemanje celovečernega dokumentarnega filma o pilotu in alpinistu Matevžu Lenarčiču Okoli sveta za črnin ogljikom – Matevž Lenarčič, pilot s poslanstvom. Film je scenaristično zasnovan kot Matevževo potovanje okoli sveta. Na teh potovanjih srečuje ljudi, ki nam pomagajo razumeti učinke črnega ogljika na naše okolje. Raziskovali smo Butan v njihovem indeksu sreče in taljenje ledenikov v Patagoniji.«

Pogled v digitalni svet

Šest celovečernih filmov je posnel za Američane in Italijane. Bili so v glavnem akcijskega žanra, snemali pa so jih v nekdanji Jugoslaviji in Italiji. »Pri vseh sem bil direktor fotografije in imel pod sabo štiri snemalne ekipe. Filme so razvijali in poprodukcijsko obdelali v rimskem filmskem studiu Cinecitta, in ko so tam videli moje posnetke iz prvega filma, so dovolili, da je moje ime zapisano v filmski špici, čeprav imajo sicer tam italijanski snemalci drugačna sindikalna pravila.«

Še vedno se veseli vseh snemanj, ki pa se med seboj zelo razlikujejo po vsebini in tehnologiji. »Prav gotovo bi dal prednost snemanju igranih celovečernih filmov, kjer lahko kot direktor fotografije s svojim znanjem ustvarjam svetlobno atmosfero slike.« Seveda pa z veseljem snema tudi dokumentarne filme, pri katerih mora upoštevati natančen scenarij, izziv pa mu daje profesionalno hitro prilagajanje situacijam v različnih okoljih. »Ustvarjam v obdobju največjih tehnoloških sprememb na področju filma. Iz analogne fotografije smo prešli v digitalno. Znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil pri snemanjih na analogni filmski trak, mi pomagajo pri novem digitalnem načinu snemanja. Razlike v sestavi slike in načinu gledanja filmske slike bodo ostale, nam pa ne preostane nič drugega, kot da se temu prilagodimo,« je vedro zaključil svojo pripoved Rado Likon.

Neva Brun, foto: osebni arhiv R. L


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media