PISMA BRALCEV

maj '21

Prehod na boljši jutri 

V današnjem času se izrazito kaže, kako nemočno in nezadovoljno je ljudstvo. Beži s sklonjeno glavo iz države v državo, s celine na celino v upanju, da nekje najde boljše pogoje za življenje, česar pa na tak način ni mogoče najti. Čustveni naboji, kot so strah, plašnost, nemir, skrb, upanje, pričakovanje, hrepenenje, žalost, zavist, jeza, sovraštvo, sprožajo nagla in nepremišljena dejanja.

Za totalne spremembe, kar je nuja, moramo prisluhniti najprej sebi. Dokopati se moramo do stanja, kjer bomo mirno, dobronamerno in osredotočeno doživljali sedanjost. To je pristnost – srž človečnosti – je temelj naše biti.

Kako neizmerno prijetno se počutimo, ko se lahko izražamo brez predsodkov, dogem in tabujev. Dovolj ozaveščeni, razumsko razvejani in preudarni lahko umirjeno doživljamo sedanjost.

Čustva so lahko vir čudovitih doživetij, so pa tudi vir najpogubnejših dejanj za človeštvo in naravo sploh. Čustva ukrepajo hitreje od razuma. Naredijo nas nemočne, nas ponižajo, dvignejo v višave. Človek žari v soju čustev. Čustva pritegnejo nase ljudi, jih z lahkoto popeljejo v miselnost, ki jih narekujejo določena čustva. Ko se v človeku združijo čustva napuha, pohlepa, vsemogočnosti, samovšečnosti in sovraštva, je čustveni naboj tako močan, da zmore popeljati množice v negativno smer, v zlonamerno smer za drugače misleče, drugače čuteče. Seveda čustva prej ali slej popustijo in ideja nato propade.

Spet se v nas prebudi želja po pristnih medčloveških odnosih. Ker pa temu nismo kos, nas zajame nov splet čustev upanja, ki se nikoli ne rodi sam po sebi v boljše družbeno življenje.

V teh razmerah tudi razvoj znanosti in tehnike ne more plemenititi pristnih medčloveških odnosov, ampak se od njih celo oddaljuje. Množicam ostaneta predvsem blišč in potrošna uporaba znanja in tehnike.

Podrejanje – ne moremo pričakovati, da si bodo ljudje, ki niso bili vzgojeni v duhu svobodnega izražanja svojih želja in so polni strahu, upali kot odrasle osebe enakopravno, argumentirano nastopati in zagovarjati svoja prepričanja, svoje želje.

Kako pomemben je pristen pristop. Začeti je treba že pri novorojenčku, ga obravnavati kot osebnost zase, ne kot kogar koli lastnino. Vpeljimo vzgojo tako, da si bo otrok upal pristno odzivati, da ga ne bo strah, da se bo učil enakopravno zastopati sebe in se učil vzpostaviti pristen dialog z drugimi.

Pristnost je temelj, je stanje duha, ko nismo zasvojeni s čustvi. Smo mirni, sproščeni, razumni, preudarni, dobronamerni, smo v soglasju s seboj in drugimi.

Človeštvo se bo rešilo zmot, ko bo dojelo negativno reševanje problemov na čustven način.

Viktorija M. (naslov hranimo v uredništvu)

Objemi, kje ste?

Stojim na nizki močno osončeni vzpetini in opazujem dve starejši ženski pred hiško, ko se jima približuje gospa srednjih let. Poznam vse tri. Obiskuje jih pogosto, saj je bližnja soseda. Vedno se srčno objamejo, ko jih obišče. Toda danes je drugače. Obe gospe sta roke razširili v pozdrav in nič drugega. V trenutku se je na njuna obraza naselil strah, da se ne smejo objeti, stisniti. V meni se je nekaj zganilo. Začnem razmišljati o objemih, ki jih med nami ni več ali »ne smejo biti«, da se ne bi okužili s koronavirusom.

Pa saj objeme potrebujemo. Potrebujemo jih za boljše počutje, za kakovost duševnega življenja, potrebujemo prijateljske objeme, z objemom želimo človeka razveseliti, ga spodbuditi. Potrebujemo objeme, da izrazimo naklonjenost nekomu, da začuti, da ga ima nekdo rad, da nam ni vseeno, kaj se dogaja z njim. Z objemom potolažimo žalost v sočloveku ali mu izkažemo neskončno srečo. Za vse to smo v zadnjem letu prikrajšani, bojimo se druženj. Toda vsa živa bitja, še posebej ljudje, potrebujemo tesne medsebojne stike, potrebujemo bližino živega bitja, potrebujemo medsebojni pretok energije. Na obrazih opazovanih gospa »čutim« črte žalosti, ostajajo bolj tihe, njihov pogovor ne zaživi v vsej glasnosti kot po navadi. Takšni odnosi so posledica nehumanega zadnjega leta. Telesno še nekako ostajamo zdravi, duševno marsikateri nazadujejo, hirajo. Vem, da bi bilo mnogim ljudem največje zdravilo več močnih objemov bližnjih. V trenutku bi si opomogli. Njihovo življenje bi se spet napolnila z veseljem in novo energijo. A vedeti moramo, da za to ne bodo nikoli »izumili« cepiva. Vse bomo morali začeti obnavljati znova in takoj in na vsakem koraku. Objeme moramo ponovno najti in jih začeti deliti med seboj.

Karolina Jarc, Vrhnika


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media