Stranpoti pandemije
Za slovenske zmage
Malodane vsak dan nas mediji in različne uradne ustanove seznanjajo z ukrepi, ki naj bi ustavili širjenje sodobne kuge, ki se prenaša z virusom SARS-CoV-2. Ne vemo, kakšne posledice bo imela ta zdravstvena kriza za svet in posameznika, z gotovostjo pa lahko rečemo, da se bomo z virusi ubadali še dolgo časa. Prav tako vemo, da se prizadevanja za omejitev širjenja okužb v posameznih državah razlikujejo in so v veliki meri odvisna od razvitosti zdravstvenega sistema ter kakovosti vodenja države. Vsekakor pa je bilo sprejemanje ukrepov v veliki meri oteženo, ker vsaj v začetnem obdobju pandemije zdravstvene oblasti niso razpolagale z dovolj zanesljivimi podatki o dejanskih vplivih virusa na zdravstvene razmere v družbi. Sčasoma se je to vedenje izboljšalo in vsaj v strokovni javnosti je bilo nesporno ugotovljeno, da je ključnega pomena za ustavitev širjenja virusa množično cepljenje prebivalstva. Takšno je bilo tudi napotilo Svetovne zdravstvene organizacije. Toda kako cepiti prebivalstvo proti virusu, če še ni bilo zanesljivega cepiva? Da bi ga čim prej zagotovili, so države in velike farmacevtske družbe začele obsežne raziskave in nekatere med njimi (ZDA, Kitajska, Rusija) so v rekordnem času ponudile cepiva, ki so dovolj učinkovita in varna za zamejitev širjenja virusa. Strokovnjaki pravijo, da je treba cepiti vsaj od 60 do 70 odstotkov prebivalstva. Toda proizvodne zmogljivosti farmacevtske industrije takega povpraševanja vsaj za zdaj še ne morejo zadovoljiti, zato cepivo dobavijo najprej zdravstvenim ustanovam v lastni državi, potem pa tudi tistim, kjer imajo svoje podružnice ali pa so s posamezno državo oziroma skupnostjo držav sklenile pogodbe o dobavi dogovorjenih količin cepiva. Vendar dobave v resnici niso sledile dogovorjenemu.
Glavni cilj »cepilne strategije« je čim prej doseči precepljenost prebivalstva, kar bi vsaj omejilo, če že ne ustavilo širjenje virusa. Farmacevtske družbe, ki cepivo izdelujejo, sledijo logiki, da je tudi pri tem poslu treba pridobiti čim višji dobiček. Poleg tega pa so cepiva postala tudi priročno orodje za uveljavljanje dolgoročnih interesov posameznih držav. Tako na primer Kitajska svoje cepivo podarja nekaterim afriškim državam, od koder se nadeja dobave pomembnih strateških surovin. Ali pa Ruska federacija, ki se je s Srbijo dogovorila, da bodo cepivo Sputnik proizvajali kar v Srbiji. Skratka tako kot pri drugih poslih se tudi pri dobavah cepiva proti covidu-19 hitro priključijo interesi, ki s pandemijo nimajo neposredne zveze. O tem sta govorila tudi papež Frančišek in generalni sekretar OZN Antonio Guterres. Prvi je opozoril, da je tudi v boju proti pandemiji potrebna solidarnost, zlasti do najrevnejših držav, drugi pa opozarja, da brez pomoči tem državam pandemije preprosto ne bo mogoče ustaviti. Ob teh pozivih znova trčimo ob dejstvo, da je svet razdeljen na tiste, ki imajo, in one, ki nimajo. Pozivov k solidarnosti s svetovnim »jugom« je bilo že v preteklosti veliko, vendar so »veliki igralci« na svetovnem zemljevidu lažje kot za gospodarski razvoj poskrbeli za orožarske posle. Pandemija najbrž tega žalostnega dejstva ne bo spremenila.
Kot v vsaki krizi je tudi tokrat ključnega pomena, kako državljani doživljajo ukrepe oblasti. Razumljivo je, da niso navdušeni, če jih oblast omejuje, vendar nove okoliščine nekako sprejmejo, če vidijo, da so nujni. Dejansko je uspešnost spopadanja s krizo (ne le zdravstveno) v veliki meri odvisna od zaupanja v dobronamernost oblasti. V začetku krize je bilo to zaupanje v naši državi dokaj spodbudno, proti koncu leta (drugi val) pa je uplahnilo. To zanesljivo ni dobra popotnica za preizkušnje, ki nas še čakajo. Za blažitev posledic pandemije smo se kot država zelo zadolžili, in ta dolg bo pač treba vrniti. To pa bo mogoče, če bomo kot država gospodarsko uspešni. Evropska unija ponuja možnost, da »evropski denar« namenimo preoblikovanju gospodarstva, upoštevajoč skrb za okolje in naložbe v razvoj. Pravzaprav nimamo veliko izbire, na odločevalcih pa je, da upoštevajo strokovno utemeljene predloge. Tako si bodo pridobili zaupanje državljanov, ki so jim zaupali vodenje države.
