Na koncu bomo mi postali beli medvedi

maj '21

Foto: J. D.

Ne le da zagovarja odgovoren odnos do okolja, po teh načelih se trudi tudi živeti. Prof. dr. Dušan Plut, geograf, zgodovinar, ekolog in zaslužni profesor ljubljanske univerze, se je na pogovor pripeljal s kolesom, čeprav je zunaj snežilo. Ob osamosvojitvi Slovenije je za krajši čas šel v politiko in predsedoval zeleni stranki, ki se je pridružila Demosovi vladi, in bil izvoljen v predsedstvo Republike Slovenije. Potem je nadaljeval akademsko pot. Ves čas je družbeno angažiran intelektualec, še posebej kritično opozarja na ekološke probleme. Prepričan je, da se brez korenitih sprememb človeštvu slabo piše. Že desetletja živi v Ljubljani, a je še vedno povezan z rodno Belo krajino. Tudi kot upokojenec ne miruje, med drugim je še vedno dejaven v Svetu za varovanje okolja pri SAZU in tudi v belokranjskem ekološkem društvu Proteus.

Vode v Beli krajini ste raziskovali že za doktorsko disertacijo. Ali vas je k temu spodbudila onesnaženost reke Krupe s polikloriranimi bifenili PCB?

Že kot študent sem skušal obravnavati okoljske in razvojne teme, ki so pomembne za Belo krajino. To sem čutil kot moralni dolg do domačih krajev in tako sem naredil seminarsko nalogo z naslovom Ekološki pogoji za belokranjsko vinogradništvo in zanjo prejel celo Prešernovo študentsko nagrado. Zaradi dobrega odziva Belokranjcev sem se odločil, da bom za doktorat proučeval belokranjske vodne vire. Imel sem že izdelano varianto za belokranjski vodovod, kjer bi z zajetjem največjega kraškega izvira Krupa lahko s pitno vodo oskrbovali celo Belo krajino, pa me je geolog Dušan Novak seznanil s tem, da so v Krupi nevarne koncentracije PCB.

Ste potem vi razkrili onesnaženje?

Na dan je prišlo z dveh strani, saj je v istem času o tem pisal tudi Božidar Flajšman v metliškem mladinskem časopisu Razmerja. In poglejte ta absurd. Takrat sem bil zelo vezan na Belo krajino, tam sem imel starše in kot dijak in študent sem na rokometnem dresu nosil napis Kondenzatorji Semič. Vsi moji najboljši prijatelji so bili zaposleni v Iskri, zato dve noči nisem mogel spati, saj sem se zavedal, kaj se lahko zgodi, ko bom te dramatične podatke predstavil javnosti. Vedel sem, da bodo najbolj radikalni ekologi v Ljubljani zahtevali zaprtje tovarne. Jaz pa nisem bil za to, ker je bila Iskra Semič najbolj socialna tovarna v Beli krajini. Podpirala je od gasilstva, vrtca, šole, športa do kulturnih dejavnosti v kraju. Bila je simbol napredka in delavske solidarnosti.

In kakšni so bili odzivi?

Različni, najpomembnejše pa mi je bilo to, da so me belokranjski prijatelji pri tem podprli. Ta belokranjska ekološka klofuta mi je prinesla pomembno spoznanje, da ekologije in okoljskih problemov ne moreš reševati le z razumom, ampak moraš varstvo narave zagovarjati tudi čustveno. To mi je bilo vodilo tudi kasneje pri strokovnem delu. Problem Krupe se je zaključil tako, da je tovarna Iskra Semič delno tudi ob pomoči države organizirala izkopavanje kondenzatorjev s PCB iz vrtač. Prenesli so jih na osrednje odlagališče ob tovarni. Zelo pomembno pa je bilo, da je spremenila tehnologijo za proizvodnjo kondenzatorjev. Kmalu zatem je takratna Evropska skupnost sprejela zakonodajo, ki je prepovedala prodajo izdelkov s PCB, in Iskra je imela veliko razvojno prednost, ker je že zamenjala tehnologijo.

Ali še spremljate, kaj se dogaja z reko in okoliškim biotopom?

Še vedno spremljam, predvsem prek delovanja v društvu Proteus. Rezultati kažejo, da se koncentracija PCB v Krupi zelo počasi zmanjšuje, še vedno so presežene mejne vrednosti. PCB ni prisoten samo v vodi, ampak tudi v širšem zaledju. Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor in Novo mesto sta leta 2010 in 2011 opravila raziskavo, in sicer so pregledali, kolikšna je koncentracija PCB v kurjih jajcih, kravjem mleku, kokošjem mesu in ribah iz Krupe in Lahinje. Ugotovili so, da so v teh živilih še vedno presežene koncentracije. Na primer pri kokošjem mesu so te vrednosti v zaledju Krupe presegle prag za 54-krat. Ribe pa so neužitne. Problem onesnaženosti Krupe bo tu še najmanj 20 let. In tako je Bela krajina nepovratno izgubila največji vir pitne vode.

Čeprav smo pred leti dosegli vpis pravice do pitne vode v ustavo, pa zadnji predlogi o spreminjanju zakona o vodah kažejo na umik že sprejetih varovalk. Kako gledate na to?

Skrb vzbujajoče je, da se zadnje čase poskuša omejiti delovanje nevladnih okoljskih organizacij in pri zakonodaji zaobiti sodobne standarde varovanja okolja. Sodim, da se napačno pojmuje gospodarski interes in da se še vedno razmišlja o preživeli dogmi, da je varovanje okolja protigospodarsko, protiekonomsko in protirazvojno delovanje. Celotna Evropa gre v drugo smer, sprejela je novi zeleni načrt, kjer se varovanje naravnih virov postavlja kot razvojni dejavnik, ki je pomemben za preživetje prebivalstva Evrope in celega sveta. Žal Slovenija tukaj zaostaja. Sprememba zakonodaje v obratni smeri je napačna pot, ki ne bo povzročila le okoljskih, ampak tudi razvojne probleme.

Kako ocenjujete delo okoljskih gibanj?

Slovenija ima zelo bogato tradicijo družbenih gibanj, ki postavljajo v ospredje varstvo okolja in narave. V osemdesetih letih je bila zelo aktivna Zveza društev za varstvo okolja, ki je večkrat postavljala zahteve, ki niso bile všeč režimu. Podprla je tudi nas, mlade aktiviste, ki smo se angažirali okrog Krupe. V devetdesetih letih se je družbeno delovanje na področju varovanja okolja izjemno razmahnilo in tudi pomembno vplivalo na različne razvojne in politične odločitve. Še posebej bi omenil Ekologe brez meja, ki so pred leti organizirali odmevno in množično akcijo Očistimo Slovenijo.

Okoljska gibanja so vest civilne družbe, ki opozarja, da moramo ohraniti zdravo okolje prihodnjim generacijam. Včasih pa vendarle gledam z določeno skepso na lokalne pobude, kjer ne gre toliko za interes varovanja okolja in narave, ampak bolj za interes neke skupine posameznikov, ki potem mečejo negativno luč tudi na druge okoljske organizacije. Za družbeno delovanje ne sme biti edini interes, da zaščitiš svoje lokalno okolje. Naš dom ni samo Slovenija, ampak cel planet.

Bili ste ustanovni član in prvi predsednik zelene stranke, ki je na volitvah dobila veliko podporo, kasneje pa razpadla. Zakaj v Sloveniji nimamo zelene stranke?

Članstvo si je bilo zelo enotno glede varovanja okolja, ideološko in politično pa si je bilo zelo različno in pokazalo se je, da je za uspešno delovanje zelene stranke zelo pomembno, da se strinjamo tudi na drugih področjih. Tako so v državnem zboru eni glasovali bolj levo, drugi bolj desno, volivcem pa to ni bilo všeč, in stranka je razpadla. Tudi zdaj je podobno stanje. Zeleni Slovenije, kar jih je še ostalo, poudarjajo okoljske vsebine, vendar zanje zelo malo naredijo. Zelene stranke so lahko uspešne samo takrat, ko so okoljsko odgovorne in tudi socialno solidarno zasnovane. Ne more se ločiti solidarnost na okoljskem polju, po drugi strani pa dopuščati socialne krivice in velike regionalne razlike, kot so v Sloveniji. Zelene stranke ne morejo biti stranke kapitala, lahko so le stranke za ljudi.

Letos praznujemo 30. obletnico samostojne države. Kako se spominjate tistih časov in kako ocenjujete prehojeno pot?

Bili smo zgodovinsko izjemna generacija, ki je imela priložnost, da pridemo do samostojnosti, in to poslanstvo smo opravili. Ni nam pa uspelo države upravljati tako, da bi velika večina ljudi živela srečno in zadovoljno. Pravzaprav sem bolj razočaran kot zadovoljen s tem, kaj smo v teh tridesetih letih dosegli.

Občutno smo povečali bruto domači proizvod na prebivalca, celo za trikrat (z devet tisoč na 25 tisoč evrov na prebivalca), povečali sta se tudi življenjska doba in izobrazbena raven prebivalstva. In kaj smo s tem potencialom dosegli? Zelo malo. Povečale so se socialne in regionalne razlike, prišli smo v obdobje sistemske korupcije, porušilo se je zaupanje v politiko, in kar me najbolj moti, izgubljamo ekonomsko in finančno suverenost. Zelo sem nesrečen in zaskrbljen, da okoli 300.000 prebivalcev Slovenije živi pod pragom revščine. To je prava politična sramota. Moti me, da je ogromno prekarnega zaposlovanja, da se predvsem mladi srečujejo z negotovostjo zaposlitve in da številni najbolj izobraženi zapuščajo Slovenijo. Skrbi me tudi nizka politična kultura slovenskih politikov.

V zadnjih desetletjih je človek v imenu razvoja in napredka, predvsem pa zaradi pogoltnosti po dobičku zelo degradiral okolje.

Že v začetku sedemdesetih let smo začeli presegati zgornje meje obremenjevanja okolja. To je najočitnejše pri izpustih toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebne spremembe. Zmogljivost planetarnega ozračja smo presegli za več kot trikrat. V gospodarsko razvitih državah živimo tako, kot da imamo na razpolago tri planete. Na globalni ravni prihaja do taljenja ledu in človeštvo se vse pogosteje srečuje s poplavami, sušami in vetrovnostjo, ki ogrožajo naše vsakdanje življenje.

Še večji problem pa je planetarno zmanjševanje biotske raznovrstnosti. Gre za nepovratno uničevanje naših dolgoletnih sopotnikov, ki v planetarnem ekosistemu opravljajo pomembne storitve in skrbijo, da zemlja ohranja naravno ravnovesje.

Kateri so glavni okoljski problemi Slovenije?

Tudi v Sloveniji za trikrat presegamo samočistilne sposobnosti obnovljivosti naravnih virov. Problem je, da porabimo preveč naravnih virov in da so naši izpusti toplogrednih plinov petkrat preseženi. Na prebivalca letno pridelamo deset ton toplogrednih plinov, globalno dovoljena količina pa je manj kot dve toni. Velik problem je urbano onesnaževanje zraka zaradi prometnih emisij in nepravilnega kurjenja lesa zaradi zastarelih kurilnih naprav. V zadnjem času smo izpuste nekoliko zmanjšali, vendar se to dogaja prepočasi in Slovenija ne sledi izhodiščem pariškega podnebnega dogovora.

Težave imamo tudi s komunalnimi odpadki, ki se spet povečujejo, delno tudi zaradi posledic pandemije in pretirane rabe embalaže. Velik problem je zastrupljenost prsti s težkimi kovinami na posameznih območjih Slovenije, na primer na Celjskem ali v Mežiški dolini, pa problem Anhovega. Težave imamo s čiščenjem odpadnih voda. V Sloveniji je šest tisoč naselij in večina manjših naselij nima urejenega čiščenja odpadnih voda. In še vedno pozidavamo najboljša kmetijska zemljišča, čeprav smo daleč od prehranske samozadostnosti.

Slovenija ima celo vrsto okoljskih problemov, ni pa najbolj onesnažena država. Vendar so vsi ti problemi rešljivi, samo lotiti se jih moramo, in to na način, da bomo hkrati reševali okoljske in razvojne probleme. Kar zadeva udejanjanje trajnostnega razvoja, se Slovenija uvršča med dvajset potencialno najperspektivnejših držav. Imamo prijetno bivalno okolje, mavrico obnovljivih virov, možnosti za sonaravni turizem in ekološko kmetijstvo.

Obnovljiva energija verjetno ne bo rešila problemov, če ne bomo zmanjšali tudi njene porabe, kajne?

Absolutno. Energetika je dejansko motor civilizacije, a ne uporablja pravega goriva, tudi jedrska energija, ki je brezogljična, pušča nevarne odpadke. Obnovljivi viri energije (vodna, geotermalna, vetrna, morska, biomasa …) so velika priložnost za povečanje energetske samooskrbe in okolju prijaznejše proizvodnje energije. Vendar ima vsaka oblika porabe in proizvodnje energije določene negativne okoljske posledice. Najboljša rešitev je, da bi zlasti razvite države zmanjšale porabo energije, kajti privarčevana kilovatna ura je najcenejša in okoljsko najbolj odgovorna. Ne smemo razmišljati o povečanju porabe energije in gradnji novih energetskih objektov, ampak bi morali na vseh področjih – od gospodinjstev do podjetij, ustanov in prometa – udejanjati varčevalne ukrepe. Kajti poraba energije je eden ključnih okoljskih pritiskov, zato nas tukaj čaka izjemno zahtevna naloga, ki pa je s sodobnimi tehnologijami uresničljiva.

Katera od obnovljivih energij je primernejša ali boljša?

Trenutno je najsprejemljivejša večja uporaba sončne energije. Za nameščanje sončnih kolektorjev ne potrebujemo nepozidanih ali celo kmetijskih površin, ampak jih lahko namestimo na strehe, parkirna mesta, nad avtocestami. Izračuni energetikov kažejo, da bi lahko v Sloveniji samo s sončnimi elektrarnami na pozidanih površinah na približno 70 kvadratnih kilometrih krili praktično vse potrebe po električni energiji. Je pa velik problem shranjevanje energije, vendar se področje razvija, zato nas to ne bi smelo odvrniti.

Za Slovenijo bo zelo pomembna tudi energetska uporaba biomase, imamo veliko gozdov, kjer pa bomo morali dati prednost lesu kot surovini. Manj kakovosten les pa bi lahko predvsem prek daljinskega ogrevanja bistveno bolj uporabljali za proizvodnjo toplote in tudi za proizvodnjo električne energije. V prihodnosti bo zelo pomemben vir tudi geotermalna energija. Slej ko prej bomo z globljimi vrtinami prišli do slojev, kjer je temperatura vsaj 150 stopinj Celzija, kar pa je že primerno za proizvodnjo električne energije.

Kakšna bi morala biti prihodnja mobilnost? Verjetno ni rešitev v gradnji vedno novih cest?

Moje osnovno izhodišče je, da si vse pokrajine v Sloveniji zaslužijo normalno povezavo, to pa ne pomeni, da na primer Bela krajina potrebuje avtocesto, potrebuje predor in modernizirano povezavo z Novim mestom, podobno velja tudi za Koroško. Zato bomo morali posvetiti bistveno večjo pozornost drugim načinom prevoza. Temeljna trajnostno mobilnostna naloga je modernizacija železniškega prometa, ki bo v Sloveniji in Evropi imel eno od ključnih vlog. Posodobiti moramo tudi javni potniški promet. To, kar imamo, je prava katastrofa, ker ni ne kakovostno, ne udobno, ne finančno privlačno, in če ne bomo dosegli bistveno višje kakovosti, potem bo še naprej vsak dan v Ljubljano pripeljalo več kot sto tisoč osebnih avtomobilov. Pomembno je tudi kolesarjenje. Lahko bi se zgledovali po Danski in Nizozemski. Za to pa potrebujemo kolesarske steze.

Zaradi razpršene poselitve bo Slovenija še vedno morala imeti določene oblike osebnega in javnega motoriziranega prometa, vendar bomo morali ta delež zmanjšati in uporabljati okolju prijaznejša goriva.

Za boljše življenje vseh državljanov bi lahko več naredili s skladnejšim regionalnim razvojem.

Slovenija je z dvema milijonoma prebivalcev premajhna, da bi si privoščila, da se razvija samo ljubljanska urbana regija s petsto tisoč prebivalci. Sem zagnan regionalist, morda tudi zaradi tega, ker prihajam iz robne pokrajine. Zdaj nam evropska sredstva omogočajo, da zmanjšamo regionalne razlike in se odločimo za zelena delovna mesta v teh pokrajinah.

Za Slovenijo je ključno, da ustanovi pokrajine kot razvojne regije, torej ne kot administrativne regije, ter se državna in evropska sredstva pravično in prostorsko bolj enakomerno delijo. Številni primeri kažejo, da so občine in prebivalci sposobni dodeljenim sredstvom dodati še svojo dodano vrednost.

Taljenje ledu na Arktiki prinaša za cel svet še nedoumljive posledice. Izginjajo ustaljene selitvene poti živali, iz zemlje se širi toplogredni plin metan, na površje prihajajo virusi iz pradavnine. Ali se zavedamo, kaj se dogaja?

Dejstvo je, da je človek postal glavna geološka sila na planetu, ki ga preoblikuje, vse bolj izčrpava in zastruplja. S tem, ko s taljenjem ledu okoli Arktike beli medved izgublja habitat, je to samo prispodoba tega, kar nas čaka v prihodnosti. Če bomo ta način življenja in obremenjevanja narave nadaljevali, bomo na koncu mi postali beli medvedi.

Pandemijo koronavirusa jemljem kot zelo resno opozorilo, da je treba del našega planeta ohraniti takega, da bodo na njem lahko varno živele tudi druge vrste. Ker smo vdrli v življenjski prostor drugih vrst, smo povzročili, da si neposredno izmenjujemo viruse in bakterije.

Številni gospodarski, socialni, finančni, okoljski, ekosistemski in drugi problemi kažejo, da človeštvo potrebuje novo družbenoekonomsko ureditev. Vse bolj sem prepričan, da brez novega etičnega kompasa človeštvo ne bo preživelo. Prihodnost je v socialni pravičnosti, manjši družbeni in premoženjski neenakosti in zmernem materialnem standardu. Prava sramota za človeštvo je, da nekaj deset najbolj bogatih prebivalcev planeta poseduje toliko bogastva kot revna polovica svetovnega prebivalstva.

Ali smo se iz pandemije covida-19 kaj naučili?

Pandemija nam je pokazala, da smo ranljivejši, kot smo si domišljali, da na take izzive nismo pripravljeni in da nujno potrebujemo kakovostno javno zdravstvo. Ali bomo na osnovi teh bolečih izkušenj, ki so tragično posegle v življenje družin, povzročile smrtne žrtve več tisoč ljudi, odslej delovali bistveno drugače, nisem ravno velik optimist. Kljub vsemu pa mislim, da bo ostalo spoznanje, da se s pandemijo in podobnimi problemi ne moremo spopadati sami, da je planet povezan in da nacionalne meje ne pomenijo stoodstotne obrambe.

Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media