Sožitje v družini in na kmetiji

Zgodbe | maj '21

Štembergerjevi - oče Jože, sinova Izidor in Damijan ter mama Branka.

Danes 77-letni Jože Štemberger iz vasi Vrbica pri Ilirski Bistrici se je kot kajžarski otrok naučil marsikaterega kmečkega opravila, saj so kajžarji, ki sami niso imeli zemlje, pomagali kmetom. Te izkušnje so mu prišle prav pozneje, ko se je na pobudo svojih dveh sinov odločil, da bo gojil koze. Sčasoma pa so skupaj ustvarili uspešno družinsko kmetijo.

Njegov oče je padel v partizanih, mama pa se je kasneje še enkrat poročila in Jože je dobil, kot poudari, zelo dobrega in skrbnega očima ter polsestro in polbrata. Ker se je odločil za kovinarski poklic, se je šolal v Kopru, kjer je bila znana industrijska kovinarska šola – IKŠ. »To je bila odlična šola, ki nam je dala veliko znanja. Živeli smo v internatu, in ker takrat ni bilo pravih prometnih povezav, sem šel domov le dvakrat v šolskem letu – za zimske in poletne počitnice. A mnogo fantov je bilo še mnogo bolj oddaljenih od doma. Med seboj smo bili zelo povezani in šolska leta so nam tako prijetno in hitro minila.« 

Delo strugarja in ključavničarja je vso delovno dobo z veseljem opravljal v Lesonitu. Tam je bila zaposlena tudi Branka, a spoznala sta ste šele na novoletnem praznovanju v Ilirski Bistrici. Jože je kmalu vedel, da je prav Branka prava zanj: »Pol stoletja sva že skupaj in imava se zares lepo.« Doma je bila osem kilometrov stran od njihove vasi in po poroki sta nekaj časa živela pri njenih starših, nato pa v najetem stanovanju. Zato sta bila zelo srečna, ko sta si s pomočjo tovarniškega posojila zgradila novo hišo. Bilo je dovolj prostora, da si je Jože uredil majhno delavnico in svoje delo opravljal še popoldne. 

Izidor z nečakinjo Julijo in hčerko Lavro.

Eno izmed Jožetovih pravil je »malo vinčka in veliko kozjega mleka«. A kakšna je povezava? Pri prijateljih, kjer je kupoval vino, so imeli tudi koze, nad katerimi sta bila nadvse navdušena sinova Izidor in Damjan. Na njuno prigovarjanje je kupil kozici, ki pa sta v novem domu pogrešali svojo mamo, in tako se je Jože takoj odpravil nazaj in kupil še njuno mamo. Mislil si je, da bodo kozice imeli za meso, ko se jih bosta fanta naveličala, toda tega ni dočakal. Ljubezen do teh zanimivih, pametnih in karakterno izrazitih živali je le rasla in čreda je bila vse večja in večja. Sprva je za njihovo hrano pobiral, kar so kmetje pustili od košnje, kasneje se je moral dobro organizirati. Povečali so hlevček, ki je postal premajhen za 15 koz, in nazadnje zgradili velik hlev, kjer je zdaj 140 odraslih koz.

Ob delu v tovarni je tako nastajala še kmetija. Eden od skrbnih inšpektorjev je Jožetu svetoval, naj se o razvoju kozjereje pozanima pri strokovnjaku Danilu Čokarju iz Stare Gorice. Jože se je z njim povezal in se še bolj navdušil nad kozjerejo in kmetija je hitro napredovala. Zavedanje o dragocenosti kozjega mleka je bilo vse boljše in bilo je tudi vse več kupcev mleka in izdelkov – tako domačih kot tudi Italijanov in Hrvatov (še zlasti kvarnerskih gostincev). 

Medsebojna navezanost

Gospa Branka je sinova vzgajala s poudarkom na lepem vedenju, pozornosti, zato še vedno ob prihodu in odhodu od doma poljubita starše. Meni, da so moški bolj potrebni nežnosti, ker si je sami ne znajo »pokloniti«, zato polaga ženskam na srce, naj svoje moške namesto z jezo ali grobimi besedami sprejmejo s prijaznostjo in nežnostjo. »Prepir nikamor ne pripelje,« še doda.

Branka in Jože Štemberger z vnukinjami

Ker sta sinova povedala, da je mama odlična kuharica, smo jo prosili za kuharsko posebnost, povezano s kozjim mlekom in izdelki iz le-tega. Priporoča, da testo za kruh namesto z vodo ali mlekom zamesimo s sirotko, ki volumen tako poveča, da potrebujemo manj moke. Tako testo je mehko in tudi bolj zdravo. Recept je bil objavljen že leta 1914 s pripisom, da je priporočljiv za slabokrvne ljudi in tiste, ki imajo krhke kosti. Včasih potico nadeva s skuto, ki je lažje prebavljiva kot orehi. Skutni nadev (v skuto vmešamo sladkor z vaniljo in sladkor z limono) je zelo dober tudi v ruladi. Tašča, ki je služila pri premožni meščanski družini, pa ji je predala recept za malo znano sladico: »Fino testo, kot ga pripravimo za krofe, razvaljamo in narežemo na kvadratke, na sredino položimo žličko nadeva; jaz ga naredim iz smetane, v katero vmešam vaniljin sladkor in rozine. Nato robove zavihamo in ocvremo v vročem olju.«

Jože in Branka sta upokojena in zdaj onadva pomagata sinovoma pri delu. Damijan je sledil očetovemu poklicu, toda bolj kot kovina ga je navduševala živina. Od nekdaj si je želel imeti ranč in si ga je tudi ustvaril. Danes redi večje število krav in ovac, ki se pasejo na prostem, saj je najel obsežno pašniško območje. Zaposlil je tudi nekaj pomočnikov, seveda pa mu pri delu pomaga tudi žena Nataša. Toda sredi letošnje »zimske pomladi« so jim volkovi uničili kar nekaj drobnice in dva telička. O tem Damijan sicer noče govoriti. Z veseljem pa pove, da se v delo vključujeta tudi hčerka Julija in njen fant. Tako sta lahko z ženo brez skrbi glede prihodnosti njihovega ranča.

Izidor pa je najprej končal gostinsko šolo, kot kuhar je med drugim delal tudi v restavraciji Postojnske jame in v restavraciji Pod skalco v Ljubljani. Ko pa se mu je ponudila možnost zaposlitve v Ilirski Bistrici, je naredil še 5. stopnjo izobrazbe iz prometne smeri. Popoldne pa je doma pomagal na družinski kmetiji in usvajal novo znanje s področja sirarstva. Opravil je tečaj v Nemčiji, veliko pa se je naučil tudi ob svetovanju gospoda Čotarja. Danes velja za mojstra različnih kozjih sirov in drugih mlečnih izdelkov, s katerimi so Štembergerjevi osvojili veliko zlatih priznanj in znakov kakovosti na ocenjevanjih »Dobrote slovenskih kmetij«. Da so njihovi kozji siri res prvovrstni, potrjuje Štembergerjeva mladostna prijateljica Lidija, ki že več desetletij živi v Parizu. Ko pride domov na obisk, si nakupi veliko zalogo teh dobrot, ki jim, kot pravi, tudi prislovično odlični francoski siri niso kos.  

Kozje mleko – belo zlato

Iz pogovora s Štembergerjevimi je slutiti, da jih kljub dosežkom, ki so in še vedno zahtevajo veliko dela, označuje predvsem ljubezen; ljubezen med njimi in ljubezen do dela, narave, živali. Kozje mleko je pri njih »zakon«. Jože pravi, da je pri svojih letih tako zdrav in krepak prav zato, ker ga na dan popije kar cel liter.« Zjutraj mi žena naredi kneipovo kavo s kozjim mlekom, pijem ga tudi čez dan.« Deležne so ga seveda tudi vse štiri vnukinje. Lavra, Izidorjeva hčerka, je stara 23 let in je študentka višje zdravstvene šole, hkrati pa pomaga tudi očetu v sirarni. Damjan pa ima tri hčerke: Julijo, ki je končala kozmetično šolo, a velja za očetovo naslednico, Jerica bo zobna asistentka, k medicinski smeri pa se nagiba tudi najmlajša Anja, ki hodi v deveti razred. In kot pravi babica Branka: »Tako kot sinova so tudi naše vnučke zelo pozorne do naju.« 

Ko se Jože ozre nazaj, je zadovoljen, da je njihova kmetija rasla počasi in zdravo. Postopno so dodajali nove vsebine – od sirarne do odkupa in prodaje oziroma predelave gozdnih sadežev. Ob delu so si nabirali znanje in izkušnje in si pri vsem tem znali vzeti čas tudi zase. Vsako leto so si privoščili dopust ob morju; letovali so v tovarniških počitniških hišicah v Rabcu ali Mošćenički Dragi.

Pred štiridesetimi leti, ko so začeli rediti koze, ni bilo kam prodajati, pravi Jože. Kozam ni bila namenjena nobena pozornost, saj so bili v ospredju kmetijske oziroma prehranske politike predvsem prašiči tistih sort, ki so hitro pridobivali težo. Dragocenosti kozjega mleka, ki mu rečejo tudi belo zlato, je dokazala sodobna znanost: strokovnjaki priporočajo kozje mleko težjim bolnikom, tudi rakavim (v ZDA ob sanatorijih rastejo tudi kozje farme), ker je lahko prebavljivo in visoko hranilno, lahko nadomesti tudi materino mleko. Štembergerjevi so veliko prispevali k ozaveščanju širše javnosti o kakovosti kozjega mleka; kljub slabim začetkom so vztrajali, danes pa bi lahko prodali veliko več, kot jim uspe pridelati. 

Lidija Jež, fotografije: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media