Eden najstarejših krajev v Dravski dolini

Zgodbe | jun. '21

ODSTRTE PODOBE – VUZENICA

Središčno gručasto naselje v Dravski dolini leži na desnem bregu reke ob izlivu potoka Cerkvenica vanjo, na obrežni ravnici pod severnim vznožjem gozdnatega Pohorja. Izoblikovalo se je ob stari cesti, ki je vodila iz Avstrije čez Sv. Primož na Pohorju v Slovenj Gradec in ob železniški progi Dravograd–Maribor. Eden najstarejših krajev v Dravski dolini je po besedah 64-letnega upokojenca Slovenske policije in prizadevnega ljubiteljskega raziskovalca krajevne zgodovine Braneta Grobovška v pisnih virih prvič omenjen leta 1238, petdeset let pozneje je dobil trške pravice ter potem še deželsko sodišče, več sejmov in do sredine 15. stoletja obzidje.

Naš sogovornik poudari, da so imeli pri gospodarskem razvoju kraja poleg obrti in trgovine ključno vlogo sejmarstvo, prevozništvo, usnjarstvo in splavarstvo. »Vuzenico sestavlja dvoje starih jeder: starejši Zgornji trg z romansko-gotsko župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja in župniščem ter mlajši Spodnji trg s trškimi hišami pod grajskim gričem. Zadnjega vidimo tudi na eni izmed štirih fotografij na štirislikovni razglednici iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Lijakasto oblikovan tržni prostor, na katerem so se odvijali znameniti živinsko-kramarski sejmi, so obkrožale večinoma vzdolžne pritlične hiše. Med redkimi enonadstropnimi je bila Premrovova hiša v levem nizu, v kateri sta bili gostilna Pri lipi in trgovina, zdaj pa je prazna. Malo naprej na južnem koncu trga je dobro ohranjena Hajderjeva hiša, ena od njenih sten je del nekdanjega obzidja, narejenega iz kamna in debelega 118 centimetrov. V neposredni bližini stoji neogotska kapela sv. Florjana, ki je bila zgrajena leta 1779, a že štiri leta kasneje je bila na osnovi reform cesarja Jožefa II. opuščena in so jo nekaj časa uporabljali tudi za skladišče in shrambo za ročno gasilsko črpalko.« 

Nadžupnik Slomšek in slikar Pistor

Na skalnem pomolu pod Pisterjevim vrhom vzhodno od Spodnjega trga je Kolon I. Vuzeniški iz rodu Trušenjskih okoli leta 1210 pozidal grad, na katerem je nato ta rodbina gospodovala do leta 1374, ko je prišel v roke celjskih grofov. Po njihovem izumrtju leta 1456 so ga prevzeli Habsburžani, ki so vuzeniški grad upravljali z najemniki ter ga leta 1586 prodali Ammanom, leta 1663 pa so ga kupile dominikanke iz Radelj ob Dravi in ga imele v lasti do razpustitve samostana. Dvonadstropna večtraktna stavba s prislonjenim okroglim obrambnim stolpom in štirinadstropnim kvadratnim stolpom je konec 18. stoletja začela propadati in je bila po dveh požarih dokončno uničena. Njegov zadnji lastnik je bil dunajski slikar in portretist Oskar von Pistor, ki se je leta 1890 poročil z Ano Verdnik, hčerko posestnika iz Vuzenice, kamor se je sedem let kasneje preselil z družino in si na grajskih ruševinah uredil atelje in skromno bivališče. Pogosto je potoval v Gradec, Celovec, na Dunaj in v druge kraje, kjer je slikal plemstvo in bogate meščane, da je zaslužil za preživetje družine z devetimi otroki. Ustvaril je okrog 300 del (portretov, pokrajin, tihožitij, aktov, študij). Umrl je leta 1928 v Vuzenici, kjer nanj spominja domače poimenovanje lokacije z ostanki nekdanjega mogočnega gradu – Pistrov grad.

Župnijska cerkev sv. Nikolaja, zaščitnika splavarjev, je prvič posredno omenjena leta 1238, njeni začetki pa segajo v 12. stoletje. Do danes je ohranila umetnostne prvine vseh stilnih obdobij. Ladjo značilne romanske stavbe z vzhodnim zvonikom so verjetno v času ustanovitve župnije leta 1254 povišali in podaljšali ter na novo pročelje prenesli polkrožen stebričast portal ter ji v 14. stoletju ob severni strani dozidali rebrasto obokano Križevo kapelo. V 15. stoletju so postavili tristrano sklenjen in zvezdasto, rebrasto obokan prezbiterij z visokimi okni in zunanjimi oporniki. V tem obdobju so obokali tudi ladjo in povišali zvonik. V njeni notranjosti izstopajo gotski svodi in gotske freske ter šest baročnih oltarjev in več baročnih slik na platnu.

Ob cerkvi stoji veliko župnišče v obliki podkve, postavljeno na živo skalo, ki se v nadstropnih prostorih ponaša z dvema izjemnima kulturnozgodovinskima posebnostma. Ena je stalna razstava, posvečena nekdanjemu vuzeniškemu nadžupniku, dekanu in šolskemu nadzorniku ter narodnemu buditelju in škofu blaženemu Antonu Martinu Slomšku (1800–1862), ki je tu služboval od leta 1838 do 1844. V tem času je obnovil farno cerkev in župnišče ter nabavil veliko nove opreme in zvonove, obenem pa spisal svoje najbolj znano pedagoško delo, čitanko »Blaže in Nežica v nedelski šoli« (1842). Druga je poslikan baročni macesnov strop iz leta 1653, ki s 510 drobnimi alegorično-moralizirajočimi ter basenskimi in šegavimi motivi, med katerimi so tudi uokvirjeni poučni latinski in nemški napisi, krasi nekdanjo škofovsko, zdaj Slomškovo sobo. Neznani avtor enega redkih ohranjenih posvetnih poslikanih lesenih stropov na Slovenskem se pod svoje delo ni podpisal z imenom in priimkom, marveč se je naslikal z dvignjeno desnico, s katero si zakriva oči, ter s slikarsko paleto in čopiči v levici.

Večstoletna splavarska preteklost

Cerkev Device Marije na Kamnu stoji na pomolu manjšega vulkanskega osamelca nad Dravo in je najstarejša podružnica vuzeniške nadžupnije. Kot navaja Franci Petrič, dober poznavalec slovenskih božjih poti, je prvotno svetišče tu stalo verjetno že v 12. stoletju, prvič pa je omenjeno leta 1383. To je bila majhna cerkvica, ki so jo kasneje še trikrat povečali (ok. 1500, 1666, 1842). Zgradbo, krito s skrilavcem in obdano z oporniki, sestavljata pravokotna ladja in kratek tristrano sklenjen prezbiterij, ki mu je na južni strani prizidan zvonik. V njej so trije oltarji: glavni je posvečen Mariji, stranska pa sv. Antonu in sv. Urhu. Poleg teh je v lopi na zunanji strani še en Marijin oltar, kjer mašujejo ob velikih shodih. Vsi so lepo baročno delo. Cesar Jožef II. je leta 1783 hotel cerkev zapreti, a so se domačini zavezali, da bodo sami skrbeli zanjo, in to obljubo izpolnjujejo še danes. Romanja so takrat že zelo opešala, a s Slomškovim prihodom v Vuzenico so spet oživela, saj je bil znan kot dober pridigar.

Prihodnje leto bo minilo 160 let, odkar je (13. novembra 1862) na vuzeniško železniško postajo z zgornje desne razgledniške fotografije iz Maribora pripeljal prvi vlak. S tem je bila zaključena prva etapa koroške proge Maribor–Celovec, ki so jo začeli graditi leta 1857 in jo dokončali 31. maja 1863. Ta je predstavljala del povezave glavne prometne smeri Južne železnice Dunaj–Trst s Tirolsko. Njena dolžina je 126,5 kilometra, od katerih 82,152 kilometra poteka po ozemlju Republike Slovenije.

Dokler niso zgradili mostu čez Dravo, sta bili, je zapisal kronist Herbert Pušnik, Vuzenica in Muta povezani z brodom. Velika želja obeh krajev pa je bila, da bi ga postavili, a se nikakor niso mogli dogovoriti o njegovi lokaciji in financiranju gradnje. Naposled so se Mučani leta 1892 odločili, da na mestu, kjer stoji še danes, sami zgradijo lesen most, za katerega so dolga leta zaračunavali mostnino. Leta 1935 se je vanj zaletel splav in ga močno poškodoval. Jugoslovanska vojska ga je ob umiku leta 1941 polila z bencinom in zažgala, nakar so ga Nemci spet usposobili. Po vojni je bil leseni most v zmeraj slabšem stanju in je leta 1957 postal povsem dotrajan in neuporaben, zato so za prevažanje ljudi in manjših tovorov spet uporabljali brod. Že naslednje leto pa so zgradili sedanji betonski most.

»Druga razglednica, odposlana leta 1902, prikazuje izliv potoka Cerkvenica v Dravo, kjer so sestavljali splave (flose),« nam je pojasnil Brane Grobovšek. In nadaljeval: »Ker je bil rezan les dražji in tudi več se ga je dalo naložiti na splav, so ob okoliških potokih nastajale nove žage. V 16. stoletju se je začelo obdobje živahnega splavarstva na Dravi. V Podravini in kasneje Vojvodini so potrebovali velike količine lesa, zato je posel postal zelo donosen, saj so pohorski les vozili tudi do Beograda in vse do Črnega morja. Trgovina z lesom je cvetela in v 19. stoletju je prevoz po Dravi postal najpomembnejša gospodarska panoga. V tej dejavnosti je bilo zaposlenih približno sedemsto splavarjev, ki so bili večinoma iz Dravske doline in so imeli tudi svoj ceh. Takrat je na vzhod peljalo tudi do tisoč splavov na leto. To je trajalo do druge svetovne vojne oziroma do začetka gradenj dravskih elektrarn.«

Boris Dolničar