Izpolnil je svoje poslanstvo

Zgodbe | jun. '21

Janez J. Švajncer leta 1971 kot gojenec v Bileći

Če boste 3. julija na Radiu Slovenija 1 poslušali oddajo Na današnji dan, bo v njej morda mogoče slišati, da se je tega dne leta 1948 v Ljubljani rodil slovenski brigadir, zgodovinar, pisatelj, novinar, muzealec, pravnik, urednik, veteran vojne za Slovenijo, generalmajor Janez J. Švajncer, ki je k svojemu imenu dodal J., da bi ga razlikovali od očeta, pisatelja Janeza Švajncerja.

Zgodnje otroštvo je preživel na majhni kmetiji maminih staršev v Hranjigovcih nad Ormožem. V Mariboru je preživel osnovnošolska, gimnazijska in študentska leta na višji upravni šoli. Tam je tudi vodil študentsko organizacijo in bil izvoljen za poslanca. Nato je začel služiti tedanji domovini. Ponosno pove, da je v letih 1971 in 1972 kot eden najboljših končal šolo rezervnih oficirjev pehote v Bileći in tečaj za rezervne oficirje vojaške policije v Pančevu. Leta 1973 se je šolal na zvezni šoli SDV v Beogradu in jo končal kot prvi po rangu. V letih 1973 in 1974 je bil zaposlen na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Leta 1974 je SDV zapustil samovoljno.

Večer in general Maister

Januarja 1975 je postal novinar Večera. Zagotovo je bil vojaško najbolj izobražen med novinarji slovenskih občil, ki smo obiskali Sarajevo, Mostar, Split in Zadar. »Če me spomin ne vara,« je povedal, »je obisk vojaških akademij leta 1975 organiziral kapetan Alojz Lipnik, letalo JAK 40 pa je dal na voljo general Nikola Ljubičić. To je bilo eno najzanimivejših potovanj v mojem življenju, saj smo v enem samem tednu videli zelo veliko. O obiskih na akademijah sem napisal več reportaž. Zato mi je general Tavčar ob 22. decembru izročil malo plaketo JLA. To je bilo moje edino odlikovanje v jugoslovanskih časih. Plaketo mi je JLA dal zato, ker se je na štajerskem območju zelo povečal vpis na vojaške šole. Fante so na občinskih oddelkih za ljudsko obrambo spraševali, zakaj so se odločili za šolo, odgovarjali so, da zaradi opisov v Večeru.«

Družinski posnetek je nastal julija lani.

V letih od 1976 do 1978 je bil glavni urednik Večera. Zaradi člankov o generalu Maistru so ga leta 1979 odstavili, februarja pa je postal dopisnik Komunista. Ob izidu knjige General Rudolf Maister, zamolčano (izšla je leta 2014) se je spomnil, da so v Mariboru leta 1987 pod videzom t. i. demokratičnega odločanja začeli postopek za postavitev spomenika generalu Maistru. Kot poznavalec generala in njegove vloge za pridobitev Maribora in severne meje je sodeloval v razpravi, a se je zavedel, da dobiva vabila dejansko samo kot novinar ter da ničesar, kar je povedal, ni prišlo v zapisnik. Rezultat? Prvi general slovenske vojske ni postavljen na osrednjem mestnem prizorišču, ampak nekoliko ob strani. Ni na konju. Ni v uniformi slovenske vojske, ampak v uniformi generala Kraljevine SHS, ki ima sabljo nekdanje kraljeve vojske. Ni obrnjen proti slovenski severni meji, za katero se je boril, ali vsaj proti Koroški, ki je ostala njegov neuresničeni cilj – češ da bi bila taka postavitev izzivanje severnih sosedov.

Leta 1989 so delovno mesto dopisnika Komunista ukinili in mu sporočili, da je lahko v službi le, če dela v uredništvu v dopisniški rubriki. Zato se je z družino preselil v Ljubljano. Tam pa ga je v začetku leta 1990 na vsem lepem poklicala tajnica Ema in mu brez vseh ceremonij izročila delavsko knjižico. Zaradi knjige Ministrova sprejemnica je moral na zavod za zaposlovanje.

V jedru Slovenske vojske

Zaposlitev je dobil v Republiškem štabu za ljudsko obrambo (RŠTO), kjer je bistveno prispeval k spreminjanju teritorialne obrambe v slovensko vojsko, oziroma kot pravi: »Dobil sem nalogo, da dam teritorialni obrambi videz slovenske vojske. Tako sem že decembra 1990 naredil znak, potem čine, oznake, službene uniforme, zastavo, koračnice, vsa odlikovanja in druga priznanja. Aprila naslednje leto je nastal prvi učbenik, v Poljčah pa sem našim prvim prihodnjim oficirjem predaval vojno zgodovino Slovencev.« Pripravil je tudi scenarij vojaškega dela proslave ob razglasitvi samostojne Republike Slovenije 26. junija 1991 in slavnost ob odhodu zadnjega vojaka v Kopru. Kot pomočnik načelnika je bil odgovoren za domovinsko vzgojo, zasnoval je časopis Slovenska vojska in bil njegov glavni in odgovorni urednik, zasnoval Vojni muzej v okviru RŠTO in še marsikaj bi se našlo.

Janez J. Švajncer je bil tudi udeleženec vojne za Slovenijo. Med drugim je bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije, redom generala Maistra III. stopnje z meči, redom Slovenske vojske, spominskim znakom TO 1991 in drugimi odlikovanji. Spomladi 1994 so ga zaradi uvodnika v glasilu Slovenska vojska odstranili iz službe, po mnenju sodišča nezakonito. Po upokojitvi se ukvarja zlasti s pisanjem številnih knjig s področja vojne in vojaške zgodovine, zgodovine odlikovanj, znakov, uniform in starega orožja ter tudi leposlovnih del in knjig za mlade. Skupaj se jih je nabralo več kot šestdeset. Ob tem že nekaj let ureja Vojnozgodovinske zbornike, izšlo jih je že 53, in piše krajše prispevke ali odzive. Že pred desetletji je začel zbirati različne vojaške predmete, zagotovo ima eno največjih in najbolj urejenih zbirk pri nas. Spominja se, da je prve medalje kupil julija 1955 »od vrstnika Maksa Svenška v Mariboru. Njegov dedek Franc Svenšek je bil v stari Avstriji žandar. Kot upokojenec pa sem začel iz svoje zbirke postavljati muzej, formalno je bil registriran leta 1998 pod imenom Vojni muzej Logatec in ima dovoljenje Ministrstva za kulturo za hranjenje in razstavljanje predmetov slovenske kulturne dediščine.«

Že odraslo, zrelo Slovenijo ima neizmerno rad, a se boji za njeno usodo. Kritičen je do odnosa, ki ga imamo do spomenikov iz preteklosti, in opozarja, da se lahko zgodi enako s spomeniki za leto 1991, če bodo prej ali slej ostali brez napisov. Nikomur ne bodo prav nič povedali, še najmanj, da bi spominjali na ljudi, ki so šli v boj ali celo dali življenje za svojo domovino.

Da njegove besede in dejanja cenijo, dokazuje tudi to, da je eden redkih evropskih nosilcev Literary Medal, ki jo podeljuje ameriško združenje Orders and Medals Society of USA. Numizmatično društvo Slovenije mu je podelilo bronasto plaketo, Skupnost slovenskih muzejev Valvasorjevo priznanje, Gasilska zveza Slovenije odlikovanje za posebne zasluge in gasilsko odlikovanje I. stopnje. Priznanje za posebne dosežke mu je podelila Občina Logatec, kjer že četrt stoletja biva v razumevanju s člani razširjene družine. Z ženo Marijo bosta avgusta praznovala zlato poroko. Njuni otroci Maja, Tanja, Zarja, Matjaž in Jurij so ju razveselili s šestimi vnukinjami in štirimi vnuki.

Stanislav Jesenovec


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media