Zbiratelj pijač, mizar, ljubitelj športa in likovnih del 

Zgodbe | jul. '21

PRILOGA

Avgust Pikl z Vranskega je z ekipo trideset let na sejmih po vsem svetu postavljal razstavne prostore za podjetja s celjskega območja. Od vsepovsod je prinašal buteljke vina in steklenice žganih pijač, ki tvorijo obsežno zbirko v kleti stanovanjske hiše v Čepljah pri Vranskem, na hribčku z vinogradi, od koder je čudovit pogled na dolino in del Savinjskega in Zasavskega hribovja.

Po poklicu je mizar, kar je že lepa družinska tradicija. »Mizarsko dejavnost sem prevzel za očetom, ki se je avgusta leta 1973 smrtno ponesrečil. Leta 2003, ko sem se upokojil, je vodenje podjetja prevzel sin Gregor, ki mu še rad kdaj pomagam. Zelo pa sem vesel, da se je za ta poklic odločil vnuk Tevž, ki obiskuje šolo Mariboru, in bo tako že peta generacija mizarske obrti v naši družini,« s ponosom pove Avgust, ki je pred kratkim praznoval osemdeseti rojstni dan.

Na sejme tudi z letali

Po spletu naključij je ob začetku svoje obrtniške poti spoznal ljudi iz tovarne Gorenje in že konec leta 1973 so zanje uredili razstavni prostor na sejmu v Velenju. To je bil začetek dolgoletnega sodelovanja s tem velikim podjetjem, saj so za Gorenje, nato pa še za druga podjetja na Celjskem, kot so bili EMO, Cetis, Aero, Merx, urejali razstavne prostore na sejmih v Nemčiji, Franciji, Angliji, Grčiji, Albaniji, Turčiji, Iraku, Iranu, Rusiji, Indiji, na Kitajskem in še marsikje drugje, pravi sogovornik. »Za vsak sejem smo dobili projekt, kako naj bi bil videti razstavni prostor. Na osnovi tega smo izdelali vse potrebne elemente in jih nato na sejmišču sestavili. Običajno, na primer Gorenje je imelo svojo špedicijo, so ves potrebni material naložili na Vranskem in ga s kamioni odpeljali na sejmišče, po končanem sejmu pa nazaj v naše skladišče. Ko smo delali na Kitajskem in še kje drugje, pa je material do tja potoval z ladjo ali katerim drugim transportom. Mi pa smo potovali z letalom, če je bilo bližje, pa z avtomobili. Tako smo bili veliko na poti in od doma, tudi po mesec dni in več,« še doda Avgust, ki pa ga po hudi prometni nesreči skoraj ne bi bilo več med živimi. Leta 1984, ko so podrli razstavni prostor Aera na sejmišču v Hannovru v Nemčiji in se odpeljali proti domu, so z najetim vozilom pri hitrosti 180 kilometrov na uro zleteli s ceste. »Mene so s helikopterjem odpeljali v bolnišnico v Hannovru. Če bi bil kadilec in se ne bi ukvarjal s športom, najbrž ne bi preživel. Petnajst dni sem bil v komi, šele štirinajsti dan po nesreči je žena izvedela, da bom preživel. Imel sem težke poškodbe – od otečenih možganov, zlomljenih devetih reber, poškodovane hrbtenice do zlomljene roke in predrtih pljuč. Po 41 dneh od nesreče so me z rešilcem pripeljali v slovenjgraško bolnišnico, kjer sem bil še 70 dni. Okrevanje je bilo dolgotrajno, po sedemnajstih mesecih pa sem s svojo ekipo vendarle lahko odšel na Kitajsko,« se teh težkih mesecev spominja Avgust.

Kača v steklenici

Na delovnih popotovanjih pa je počasi začela nastajati zbirka pijač. »Za zbirateljstvo me je navdušil eden od mojih prijateljev, ki je imel doma manjšo vinoteko. Zadeva se mi je zdela zanimiva in odločil sem se, da se tudi sam lotim zbiranja različnih buteljk vina, ki ga pridelujejo pri nas in v tujini. Potem sem iz tujine začel prinašati žgane pijače. Med njimi ni likerjev, ki niso tako obstojni, ampak pijače, ki so bile pridobljene z žganjekuho, torej z vrenjem in nato destiliranjem. Na policah je tako riževo žganje iz Kitajske pa ruska, finska, danska, ukrajinska in druge vodke, albanski konjak, razni škotski in drugi viskiji, grška metaksa, češka beherovka, mehiška tekila in številne druge žgane pijače iz raznih držav sveta. Te sem večinoma prinesel domov v posebnem letalskem kovčku, nekaj pa sem jih dobil za darilo. Med njimi to steklenico iz ene od eksotičnih držav, ki je nekaj posebnega v moji zbirki, saj sta v pijači kača in rak, kar deluje precej neprijetno. Pil je še nisem, tako da ne vem, kakšnega okusa je ta pijača,« z nasmehom pove Avgust ali Gustl, kot ga vsi kličejo, in mi nato pokaže prostor z železno rešetko, kjer je v posebnih boksih shranjenih tisoč in več vinskih buteljk. »Največ buteljk sem zbral med letoma 1982 in 1983, ko mi je šlo predvsem za število, ne toliko za kakovost. Tako je takšnih, ki so stare že 39 let, okrog tisoč. Najstarejša v zbirki pa je letnik 1968, vendar za zdaj ostaja še zaprta tako kot druge. V zbirki pa je tudi kar nekaj penin, med njimi veliko ruskih, ki so bile na razpolago, ko smo delali v Sankt Peterburgu,« razlaga sogovornik, ki je tudi ljubitelj likovne umetnosti in športa.

V hiši ima vrsto najrazličnejših slik, daleč največ jih je ustvaril pred kratkim umrli samorastniški likovni umetnik Aco Markovič, brat nekdanjega rokometaša, trenerja in selektorja slovenske moške rokometne reprezentance Nika Markoviča. »Z Acom sva se spoznala, ko je bil aranžer v Rdeči dvorani v Velenju, za katero smo prek Gorenja delali tudi mi. Sodelovati sva začela tako, da sem delal okvirje za njegove slike. Imela sva tudi kompenzacijo in tako je veliko njegovih del pristalo pri meni, mojih otrocih, sorodnikih in prijateljih. Kakšnih dvesto pa jih še imam. Najstarejša je iz leta 1987,« pove Gusti, ki je bil kar 15 let tudi nadvse dejaven in uspešen nogometaš NK Vransko. Prav tako pa ima rad vse druge športe. Zdaj seveda kot gledalec in navijač. »Šport mi je in mi še vedno zelo veliko pomeni, redno hodim na nogometne in rokometne tekme. Imam letne karte in z veseljem navijam na tribuni, zdaj, ko je to onemogočeno, pa pred televizorjem,« z nasmeškom na ustih in iskrivimi očmi zaokroži svoje pripovedovanje Avgust Pikl, ki rad tudi gobari in nabira divje šparglje v Istri.

Besedilo in fotografije: Darko Naraglav