LITERARNE STRANI POLETNA 2021

Prosti čas | jul. '21

MORSKA ZGODBA

Foto: Branko Brečko

Še rahlo zaspan in omotičen je stopil iz prikolice. Ozrl se je okoli, s pogledom premeril morje in pogled mu je obstal na svetilniku. Zazdelo se mu je, kot da ga vabi, da ga vleče k sebi kot magnet. V trenutku se je odločil: šel bo lovit ribe s svetilnika.

Oblekel si je kopalke, vzel vrečko, dal vanjo ribiški pribor in jo mahnil peš ob obali v smeri svetilnika. Zadnjo razdaljo med obalo in svetilnikom je preplaval. Med plavanjem je vrečko z ribiškim priborom držal kar med zobmi. Pri svetilniku se je po lestvi povzpel do police in se udobno namestil. Nekaj časa je užival v lepoti, ki se mu je ponujala, v modrini morja in neba, belini peska, zeleni oazi dreves in cerkvici v daljavi. Potem si je v miru pripravil ribiško palico, dal vabo na trnek, odvil vrvico in jo odvrgel v vodo. Nekaj časa je palico držal, potem pa jo je odložil, in ker ni bilo nikogar v bližini, si je slekel mokre kopalke, da bi se posušile. Zataknil jih je za jekleno vrv strelovoda ob zidu svetilnika. Ko je spet vzel palico v roke, je začutil trzljaj in vedel je, da se je ujela riba. Začel je navijati vrvico, da bi ribo povlekel bliže k sebi. Malo sta zaplesala sem in tja in spreminjala smeri. Riba je bila precej velika in močna. Borila se je za življenje in zmagala. Snela se je s trnka in odplavala.

Nekaj časa je še vztrajal, a počasi se je naveličal, saj je ugotovil, da tega dne ne bo sreče. Začel se je pripravljati na odhod. Ko je pospravil ribiški pribor, si je želel obleči kopalke. A kopalk ni bilo nikjer! Obhodil je polico svetilnika, gledal v vodo, ali kje plavajo. Nič, kot bi se vdrle v zemljo, bolje rečeno, se potopile, ali pa jih je s seboj odnesla riba. Splezal je s svetilnika, spet z vrečko in ribiškim priborom v ustih, zaplaval do obale, tam odložil stvari in se ponovno pognal na lov za svojimi kopalkami. Potopil se je v morje, če bi jih našel na dnu. Nikjer. Večkrat je poskusil. Zaman. Nič. Moral bo iti nag do prikolice! Pobral je svoje stvari in z vzvišenim izrazom na obrazu pokončno zakorakal ob obali. Na plaži je ležalo veliko kopalcev. Nekateri so ga začudeno pogledovali, drugi se niso zmenili zanj. Na bolj samotnem kraju, malo stran od drugih kopalcev so sedele tri mladenke. Skrivaj so pogledovale proti njemu in se nasmihale. Odločil se je, da jih bo ogovoril. Pristopil je k njim in jim povedal, da mu je riba odnesla kopalke. Vprašal jih je, ali bi mu katera izmed njih lahko posodila brisačo, saj ima do svoje prikolice še kar nekaj poti. Takrat je opazil, da so vse tri brez zgornjega dela kopalk. Ojoj! Postavna mladenka je vstala. Bila je v zadregi in je bolj ali manj gledala mimo njega, ko mu je podajala svojo brisačo. Tudi njemu je bilo nerodno, ko jo je sprejemal, saj se je njegova moška narava že prebujala. Hitro si je ovil brisačo okoli bokov. Mladenki je rekel, da bo brisačo vrnil takoj, ko bo mogoče. Na njegovo presenečenje pa mu je odgovorila, da jo lahko kar obdrži. Malce nelagodno, a z veliko hvaležnostjo se je poslovil od njih. Ko je odhajal, je bilo še dolgo slišati sladek ženski smeh. Tudi njemu je šlo že na smeh. Razmišljal je o tem, da je mladenkam gotovo popestril dan. Ga je pa tudi sebi.

Res, ušla mu je velika riba, izgubil je kopalke, a dobil je brisačo in mogoče … novo prijateljico.

Mira Smrkolj

 VONJ PO NOVEM

Foto: Branko Brečko

Ozrla sem se po sveže pobeljenih zidovih in z olajšanjem ugotovila, da so mojstri delo dobro opravili. Z vrta sem prinesla nekaj vejic bogato zelenega grmičevja, trav in modrih cvetov perunik. Začela sem jih dajati v vazo in uživala v prepletanju različnih oblik, barv in vonjev. Med cvetne vonjave se je še vedno mešal vonj po barvi.

Takšni vonji so vedno vzbujali pri meni občutke novih začetkov: vonj novih učbenikov na začetku šolskega leta, podplati novih usnjenih čevljev ob prvem zmenku z Borisom, vonj sveže natisnjenih bankovcev, ki sem jih dobila v kuverti – prva plača. Koliko let je že od takrat? Od dela me je bolel križ, sedla sem in preplavili so me spomini. Mislila sem, da je to že zdavnaj za menoj … Ampak danes, ta vonj, vonj po novi barvi …

Sedela sem na avtobusu in načrtovala, kaj vse bom kupila. Sama sebi sem se zdela bogata in bila sem zelo ponosna na denar, ki sem ga sama zaslužila. Sama. Saj sem delala že prej nekaj let kot študentka, ampak prava plača, to je nekaj čisto drugega.

Izstopila sem in se peš podala od postaje proti domu. Pot je vodila skozi redek gozd, le nekaj metrov. Zatopljena v svoje misli sem zaslišala hitre korake za seboj in pomislila, komu se le tako mudi v tem prekrasnem zgodnjejesenskem dnevu. V tistem trenutku me je močna roka podrla na tla in mi obraz potisnila v trohneče listje. »Miruj, ali pa ti bije zadnja minuta.« Z eno roko mi je tiščal obraz k tlom. Vonj po strohnelem listju je napolnil moja pljuča.

Ali tako diši smrt?

Z drugo roko je iztrgal torbico iz moje roke. Na glavi sem začutila trdoto močnega čevlja. In še enkrat. In še enkrat.

Svetloba in senca sta se menjavali. Prebliski.

»Marjetica, pridi, zamudili bova.«

Mama me je prijela za roko in me še enkrat ocenjujoče pogledala.

»Prvi šolski dan ni kar tako. Zapomnila si ga boš za vedno.« Poravnala je mojo pentljo na glavi in pogladila novo krilce. »Lepa si.« In sva odhiteli.

Bolečina je prešla v mravljinčenje. Mraz je zamenjala prijetna toplota. Mrak. Ali je že večer? Na čelo je sedla muha. Njeno brenčanje se je zdelo kot vzlet reaktivnega letala. Le kaj počne? Pije moj znoj?

Gaudeamus igitur … Nato pa sem zaslišala svoje ime. Stala sem na odru ponosna nase, najboljša v letniku. Mapa z diplomo. Ploskali so.

S čela so začele polzeti kapljice v moje oči. Svetloba je postala rdeča. Smešno. To moram povedati mami. Potem pa tema.

Prijeten zvok me je zvabil iz omame. Šepet, kot bi me klicale gozdne vile s svojimi srebrnimi glasovi.

Stala sem pred otroki, pripravljena na prvo uro. Gledali so me z radovednimi očmi, me ocenjevali in se muzali. Začutili so mojo tremo. Stala sem in pozabila na dolge priprave. Tedaj sem se spomnila besed svoje priljubljene profesorice: »Nikoli ne pozabite biti otroci.«

»Ali bi se igrali?«

Presenečeno so me pogledali. »Ja, ja.«

»Kdor se spomni primerne igre, naj zapiše njeno ime na tablo. Potem jih bomo nekaj odigrali.«

Škripanje stolov po parketu in drobencljanje v šolskih copatih.

Ležala sem tako, kdo bi vedel, kako dolgo. Ohromljena sem najprej zaslišala šumenje borovcev, žužki so lezli po meni, jaz pa sem ležala in ležala. Ne vem, ali je bilo čez nekaj minut, lahko tudi ur.

»O, ti sirota, kaj se je pa tebi zgodilo?« Našla me je soseda, ki je hitela na postajo.

Potem pa vonj bolnišnice.

V štiridesetih letih je sledilo še veliko plač, ampak prve ne bom imela nikoli.

Prezračiti moram prostore, vonj barve je še vedno premočan.

Ksenija Šešerko

MATERE PREDNICE

Babice, prababice, praprababice: še prej, od daleč prej, iz časov, ko jih nihče ni slikal, čutim nezavedno njihovo skrivnostno prisotnost, kot da mi pojejo iz daljine – iz njihovih v moje življenje …

Večkrat se mi vriva v zavest zapis iz davne spominske knjige (imele smo jih deklice v osnovni šoli), ki je z otroško pisavo oznanjal: Glej, da bodeš vlogo življenja tako odigrala, da ko zastor pade, ne bodeš se kesala … Nam otrokom je bil seveda ta nasvet popolnoma nerazumljiv, a bil je tako dramatičen in lepo okrašen s planikami in nageljni …

Hranim staro fotografijo očetove babice iz vasi pod Jelovico. Le kdo jo je slikal v odmaknjenem bohinjskem kotu in ob kakšni priložnosti? Zelo pokončno, vzravnano sedi na stolu, takšnem doma narejenem iz tepkinega ali češnjevega lesa, postavljenem na travo pod skrivenčenimi starimi drevesi.

Zdelani sklenjeni roki sta v naročju kot pri molitvi. Videti je, kot da je pravkar prišla od maše – v zakmašni črni obleki, ob vratu tesno zapeti z drobnimi gumbki in naborki, segajoči do tal, da se čevlji komaj vidijo izpod nje.

Zelo visoko čelo odkriva trdno zavezana ruta, zakrivajoč lase. Ustnice so tesno stisnjene, brez smehljaja, pogled pod že zakrivajočimi vekami je resen …

Takšna je obsedela tam pod Jelovico moja prababica za v mojo notranjo spominsko knjigo.

Majda Mencinger

  

POZABLJENA MATI

Stoji visoko v hribih stara domačija,

na njej že dolgo sama mati prebiva,

odšli otroci so v dolino v mesto živet,

saj nobeden ni hotel grunta prevzet'.

Nekoč to srečna je bila družina,

dokler očeta ni izgubila,

takrat mati sama je vso skrb prevzela,

da lahko je otroke preživila.

Veliko noči je ob njih prebedela,

da so zaspali, jim uspavanke je pela,

sedaj že odrasli so nanjo čisto pozabili,

odkar so domačijo svojo zapustili.

Tam doli svoje imajo sedaj življenje,

njihovi otroci so jim že v veselje,

pa saj to so vnuki njeni, kako bi bila vesela,

da bi lahko vsaj enkrat jih objela.

Do matere in domačije je z avtom težko priti,

saj del poti je treba prehoditi,

a to za mlade je preveč,

saj brez njega se ne gre nikamor več.

Osamljena že dolgo sedi pri oknu in v dolino gleda

in vsak dan se vedno bolj zaveda,

da nikogar več ne bo nazaj,

še preden preseli se k bogu v raj.

Karel Rozman

ODGOVOR

So sanje moreče me v noči zbudile,

pogled moj obstal je na postelji prazni,

bilo ni več žene, nje bledega lica,

po hudi bolezni nas je zapustila.

Bile niso sanje, le bridka resnica.

Poklical sem znance, prijatelje svoje,

želel bi vsaj kratek pogovor, pozdrav,

pogovor iskren, kakor balzam na rane,

potešil bi svojo čustveno bol.

Le redkokateri je klical nazaj,

odgovora ni – le velik zakaj.

Ranljiv si prijatelj, kot ranjen sem sam,

se misli otepaš, ne čutiš trpljenja,

jaz to pa doživljam, nerad, a priznam.

Ne bom vas obsojal, prijatelji dragi,

ker to mi ni dano, čeprav je resnica,

je Nekdo nad mano,

le naj presodi, je njegova pravica.

Sem sam, a nisem osamljen,

ob meni je moja ljubeča družina,

pogled moj na mlade je prava milina.

Kaj prav je, kaj napak,

ta čut mi je dan,

ne bom jih več klical,

odgovor poznam.

Lojze Čotar

  

DOM

Mi ob rojstvu

dan je dom.

Podarjena domovina,

jezik, struna duše,

utrjeno domoljubje,

ljubezen do vsega,

kar daje zemlja.

Živim z meni dragim

tem prednikov darilom.

Ivana Čermelj

NA TEJ IN DRUGI STRANI ŽICE

Ti in jaz.

Jaz in ti.

Ti na tej in jaz na drugi strani žice,

vmes pa ogromno praznega prostora.

Dvomi, nezaupanje, vprašanja,

tipanje v temi,

odpiranje počasi in previdno,

luščenje plasti,

dolgi temni koridorji

in labirinti brez izhoda,

srce, ki išče in nič več ne upa,

in duša, polna gneva in obupa.

Ti in jaz.

Jaz in ti.

Ti na tej in jaz na drugi strani žice,

vmes pa ogromno polnega prostora.

Srce, ki spet si upa upati,

in duša, ki želi pogum,

toplina doma,

smeh in jok,

objem po telefonu,

obljuba, da se slišiva

nekoč, nekje

in bova spet neznanca in prijatelja.

Na tej in drugi strani žice.

Ljudje, ki kličejo,

tišina, ki zelo kriči.

Ljudje, ki več ne znajo upati.

Samota, ki ubija,

ko prazniki bolijo

in sonca se ljudje bojijo.

Ko skozi telefon zaslišim vzdih,

začutim smeh,

iskrico v očeh in droben hvala,

zasijejo še zame sonca tri,

v noč, v mrak,

v deževne dni.

EsTeR 

VEČER

Pred mano je zaspan večer,

naglušna noč sledi,

zaspano jutro se budi,

je dan zaprt kot težka dver.

Boš hodil bos po mokri travi,

boš gledal jato plašnih ptic,

oblake kakor trop ovčic

in kaj se pletlo bo po glavi?

To slehernika je vsakdanji strah,

pregnati skuša ga nasmeh,

nasmeh na skritih licih vseh,

odžene votel strah na mah!

Franc Gombač

LEPO JE BITI PENZIONIST

Zelo lepo je biti penzionist,

če zdrav in od »kovida« si čist,

le urnik moraš uskladit',

če hočeš ostati mlad in fit.

V skupini tej sem tudi jaz,

zato povem vam na uho,

kaj meni dan na dan

dogaja se močno.

Ko zjutraj rano se zbudim,

ker celo noč napol le spim,

privoščim knjigo si in par strani,

da um hitreje se zbistri.

Če vreme tako bo, kot mora bit',

pove mi mobi, vreme pika si,

a če novic si poželim,

na »guglu« hitro jih dobim.

Z naravo močno sva si blizu,

zato z veseljem vsak dan

po njej sprehajam se,

ni važno, kod ne kam.

Važno je predvsem le to,

da sprostim si dušo in telo,

za leta moja zdravo je

vse, kar v naravi nahaja se.

Ko sonce zaide, narava gre spat,

tehnologija začne svojo igro igrat',

televizija s filmi, računalnik in »zum«,

z vnučki poveže me »skajpov« izum.

Vse to in še kaj pripelje me zdaj,

da odpravim se tja, kjer dan se konča.

Povzetek vsega je, da verzi zaključijo se,

penzionist lepo biti je, le organizirat' se treba je.

Staša Albreht

 

O virusu, ki je razdvajal in povezoval

Koronavirus je marsikaterim pretrgal vezi, da niso mogli do svojih ostarelih svojcev, težko bolnih sorodnikov, prijateljev, znancev. Ukrepi proti širitvi virusa so nas prisilili, da smo se zatekli k novim komunikacijskim potem. Prenosni telefon je v tem letu postala nepogrešljiva igrača, še sploh tistim, ki jim ne služi le za telefoniranje, ampak se z njim zamotijo s slikanjem, brskanjem in dopisovanjem.

In tu je moja zgodba, ko sva se z drago znašla na bregovih z njeno prijateljico in mojim prijateljem v treh občinah, vmes pa plimovanje korone. On star več kot devetdeset let in v domu starejših v Radovljici, Ona v 60. letu in neozdravljivo bolna v paliativni oskrbi doma v Bohinjski Bistrici in tu jaz z željo, da njemu popestrim dneve in njo tolažim. On razgledan, izjemnega spomina, bogate kariere, trpkih življenjskih izkušenj, Ona razmišljujoča, delavna, odlična kuharica, slaščičarka, vrtnarica, ljubiteljica gora, estetka in med njima jaz, po starosti nekje na sredi. On s fotoaparatom na oknu in s pogledi na Karavanke ter s prepolnim gradivom v računalniškem arhivu ter vsakodnevni gost na Facebooku s slikami in spremljajočim besedilom, Ona sprva s pametnim telefonom na poteh, potem le še na balkonih s pogledom na Črno prst in na drugi strani na Triglav ter z dolgimi opisi njene agonije meni. Pa sem jima začel vračati s SMS-sporočili v rimah: Njemu kot odmeve na njegove fotozgodbe, spremljane z opisi, humorne, dobrodušne rime, pogosto v narečju, tudi z izrazi, ki so jih uporabljali naši starši na Gorenjskem, Njej rime, ki ne vzbujajo lažnega upanja, a vendar sežejo v globino, in ob katerih so njej ob sinu in hčerki prihajale solze v oči. Od sredine marca si tako izmenjujeva zgodbe le še z Njim, saj smo Njo pospremili na zadnjo pot.

Pred dvema letoma smo konec decembra praznovali njegov 90. rojstni dan in lani ob tem času ga je obiskala hči in ta posnetek je objavil na Facebooku, nanj pa sem odgovoril s SMS-sporočilom v obliki soneta: 

Fotka, ta me vrača v čas, tako drugačen za vaju in vse nas …

Ko pred letom smo sedeli pri hčeri Evi, pomislim, kot bilo bi drevi …

Kol'k' se vse je spremenilo, kot bi nekaj strašnega storili,

kot bi si grehov hudih naložili, takrat pa v čašah se vino je iskrilo …

A da nesrečno ne izpade ta sonet, ni ga pisal prav žalosten poet.

Slik'ca vajina me je 'zveselila, usoda nam je še vedno mila,

še nas obdaja naš čudoviti svet, in z vama obema, bil bi rad objet …    

Povsem drugačno je bilo moje razpoloženje ob branju Njenih SMS-sporočil, saj je njena bolezen valovala v intenzivnosti bolečin in različnih tegob s popuščanjem različnih notranjih organov. Njeni opisi so bili natančni, plastični, realistični. Povsem se je zavedala tega, kaj jo čaka, a je bila tako močna v sebi, da je tolažila svoja otroka, in ker je bila perfekcionistka, je do podrobnosti uredila vse, vključno s pogrebom, trobentačem in mojim govorom. Za njen rojstni dan – močno si je želela, da bi ga dočakala – sem ji napisal to pesem:

Nikdar ne veš …

Nikdar ne veš,

kam vodi te ovinkasta pot od tod,

in nikdar ne izveš,

koliko bo ljubezni, resnice, utvar in zablod.

Nikoli ne veš,

kje se izteka reka življenja …

In nikoli ne izveš,

kdaj v lučki bo zmanjkalo stenja …

Nikdar ne veš,

zakaj se razbil bo življenja našega vrč,

in nikdar ne izveš,

kdaj odnesel nas smrti bo krč …

Zatorej čeravno cvetje v vrču veni,

ko v čaši nesmrtni vode več ni …

Obraz tvoj bo v mislih počasi bledel,

 a spomin nate bo še dolgo živel …

Rojstni dan je dočakala in preživela s svojo družino, kmalu za tem pa mi je poslala pesem z naslovom Zame jutra več ne bo. To je bilo njeno zadnje sporočilo, moj odgovor so ji prebrali otroci:

Telo se ti spreminja in moč usiha, z njim mišljenje, vsa tvoja psiha.

Izginja okras nekdanje te miline, ostajajo spomini na roke, ki so božale obline …

 

Vse to govori o minljivosti vseh nas, ko se izteče v spomine naš ta čas,

kot solza, ki med prsti nam spolzi, zdaj smo, naslednji trenutek nas več ni …

 

Take misli me zdaj obhajajo in v njih se zrcali trpeč obraz,

četudi jih odganjam, ne odhajajo, ko v misli mi vdirata mrak in mraz …

 

Kako bi res bilo lepo, če vse to bi se spremenilo,

če le sanjal sem strašno, pa bi z dnem vse minilo …

 

Zame jutra več ne bo pomenljivo pesem pripoveduje,

meni pa odmeva tako, kot da se E. zadnjič izpoveduje …

 

To noč sem slabo spal, to noč me mora je tlačila,

kot bi v labirintu capljal, slika tvoja mi je pred oči stopila …

 

Zdaj je poldne in dan mineva in jaz se sprašujem tako:

kako se mi muči uboga reva, al' tudi danes trpi zelo …

 

Od tebe pa besede ni nobene in telefon ostaja nem,

kot da v vetru so izgubljene, tod in tam, kamorkoli grem …

Jože Praprotnik

© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media