Čopasta lilija in ptičje mleko

Prosti čas | jul. '21

Pri nastanku tega križanca čopaste lilije je sodelovalo več vrst, oblikuje pa se po izstopajoči barvi socvetja. Žlahtnitelji so odbrali tudi primerke z odtenki rožnate in rdeče. 

Med našim domačim rastlinstvom poznamo le ptičje mleko (kar je prevod strokovnega poimenovanja, ki izvira iz grščine), čopaste lilije pa ob kakšni čopasti putki in šopastem škrjančku ne premoremo. V poniglavem presojanju znamo reči o nekom, da ima vsega, le ptičjega mleka in žabje volne ne. Ob tem morda zanimivem in pestrem besedovanju tu ostajamo v navezanosti z rastlinskim svetom in dvema rodovoma vrtnarsko manj znanih čebulnic.

Doma je v Južni Afriki, a kljub oddaljeni domovini in skoraj eksotičnemu videzu si je čopasta lilija med vrtnarji pridobila domovinsko pravico tudi na severni polobli. Z resničnimi lilijami seveda ni v sorodstvu in že zdavnaj uveljavljeno ime je za nepoznavalca zavajajoče. Kogar zanimajo manj običajne vrtne lepotice, naj se z njo kar preizkusi, saj oskrba ni prezahtevna. Najpogostejša izmed nekako petnajstih vrst je Eucomis comosa, ki pa v gojenih sortah nima več le cvetja v skromni zelenkasto rumeni barvi. Žlahtnitelji so v dednostnih zapisih te in nekaterih drugih vrst izbrskali zasnove močnejših in mikavnejših barv. Predvsem novozelandski vrtnarji so bili prav uspešni in so v plejadi skrižanih sejančkov našli tudi takšne z rožnatim in rdečkastim cvetjem. Izhodišče pri križanjih je bila že omenjena vrsta ter Eucomis bicolor skupaj z Eucomis undulato. Cvetje večine čopastih lilij tudi prijetno diši.

Glede cvetne barvitosti je ta čopasta lilija (Eusomis comosa) nekako skromnejša, a dolgo cveti. Na fotografiji je opaziti, da so bili nekateri svetovi oplojeni in se iz njih že razvijajo plodiči.

Pri opisu čopastih lilij velja najprej omeniti živo zelene široko jermenaste liste z bolj ali manj rjavo pikasto listno nožnico. Takšna so tudi 60 do 90 centimetrov visoka cvetna stebla z množico drobnih šesteroštevnih zvezdastih cvetov. Bogato obloženo socvetje nekoliko spominja na socvetje hijacinte. Eksotična posebnost je čopek drobnih zelenih listov na vrhu socvetja. Po njem je rastlina dobila ime, čopek pa oblikovno malo spominja na cesarski tulipan ali na perjanico listkov nad ananasovim plodom. V tleh se skriva precej velika čebula, ki si v hladnejšem delu leta privošči popolno mirovanje. Čebule pozimi pri nas shranimo v nezakurjeni kleti, pa naj bodo gole ali še vedno posajene v loncu ali čebrici. V gredo posajene rastline moramo vsaj ob prvi slani previdno izkopati, da čim manj poškodujemo korenine. Večji del korenin pozimi ostaja živ in tudi listje je še nekaj časa sočno. Zato je priporočljivo čebule zložiti v zabojček in korenine zasuti s prstjo. V zgodnji pomladi nakaljene in odgnale čebule imamo lahko ves čas posajene v loncih, posebno lepe so skupine po več čebul v primerni čebrici. Lahko pa izlončene sadimo na prepustno in sončno gredico, kjer ob dognojevanju in zalivanju v morebitni suši še najzanesljivejše cvetijo. Pod našim soncem se rastline prav razživijo šele po majski druščini ledenih mož. Najraje imajo dobro odcedna tla, zato je pametno saditi čebule na kakšen centimeter debelo plast peska. Tudi pri sajenju v posode jim moramo zagotoviti dobro drenažo.

Skromnejša pritlična socvetja ima klobulsto ptičje mleko (Ornithogalum umbellatum), ki je domača travniška čebulnica, komaj kdaj uporabljena tudi na vrtu.

Ko so posajene na gredo, jim ugaja zastirka iz komposta ali drugih organskih snovi. Kdor vrtnari kje na Vipavskem ali še bolj proti jugu, naj z odebeljeno zastirko poskusi pustiti čebule jeseni kar v zemlji. Tako vsaj po izkušnjah vrtnarjev iz južne Anglije lahko prenesejo nekaj stopinj pod lediščem. Vse čopaste lilije razmnožujemo z delitvijo obrobnih čebulic, lahko pa si sami pridelamo tudi nekaj semena. Iz lastne prakse vem, da od setve do prvega cveta traja vsaj tri leta. Za spretne in potrpežljive ostaja še možnost razmnoževanja z listnimi potaknjenci.

Na travniku in v cvetličarni

Ptičje mleko je rod čebulnic, ki domuje v starem delu sveta od naših krajev prek južne Evrope in vse do juga Afrike, posamične vrste pa najdemo tudi na območju Kavkaza. Botanično spada med hijacintovke, zato imajo rastline v tleh po pričakovanju čebule, ob njihovem vrhu razrasle bolj ali manj črtalaste liste ter iz sredine izraščajoče cvetno steblo. To je lahko pritlehno z le nekaj centimetri, lahko pa tudi okoli metra visoko. Botaniki menijo, da obstaja okoli 200 različnih vrst, a za vrtnarja je pomembnih le prav malo. Kar zadeva rodovno ime, se le-to nanaša na belo barvo mnogih vrst ter izvira iz grščine. V helenistični antiki se je najprej nanašalo na Orniuthogalum umbelatum, ki je kot kobulasto ptičje mleko pogosto tudi v Sloveniji, prvi pa ga menda omenja Plinij starejši. Te vrste se spominjam še od takrat, ko sem delal svoj prvi herbarij, nisem pa vedel, da je ob njej v Sloveniji še osem sorodnih vrst.

Dolga stebla z gručastim kobulom belega cvetja so značilna za arabsko ptičje mleko (Ornithogalum arabicum).

Z vrtnarsko pomembnim arabskim ptičjim mlekom (Ornithogalum arabicum) sem se prvič srečal v cvetličarni, kjer je na visokih steblih izstopalo belo cvetje s črno plodnico na sredini. Ta nenavadnost me je zamikala in moral sem jo preizkusiti. Nekje sem staknil nekaj čebul, jih posadil v večji lonček in spomladi so me pritegnili lepo oblikovani modrikasto zeleni listi, nekoliko podobni listom sabljike. Sredi poletja se je prva čebula opogumila in pognala cvetno steblo skoraj meter visoko. Presenetil me je prvi cvet v razvijajočem se kobulu z izrazitim belo-črnim kontrastom. Odrezano cvetno steblo dolgo vzdrži v vazi, saj se cvetovi postopno odpirajo in posamični le počasi odmirajo. Za tržne potrebe vrtnarji pridelajo cvetna stebla v rastlinjakih, od koder prek cvetlične borze priromajo tudi v naše cvetličarne. Ob domači pridelavi v loncu ali na gredi bi lahko pustil dozoreti črnovijoličaste zametke plodnic v seme, vendar se setve ob dovolj obilni delitvi čebul ne bom loteval. Od semena do cveta je tudi v tem primeru kar dolga pot.

Rastlina pri nas ni prezimno trdna, vendar prezimovanje suhih čebulic ni zahtevnejše od shranjevanja gomoljev gladijol. Od drugih vrst ptičjega mleka močno izstopa Ornithogalum dubium, ki ima oranžne cvetove. Prav ta vrsta je pogosta v pomladni ponudbi kot cvetoča lončnica. Tudi ta pri nas prostem ne prenaša nizkih temperatur. Kot rezano cvetje je s svojimi do 50 centimetrov dolgimi stebli in klasastimi kobuli belo-kremastih cvetov priljubljena še vrsta Ornithogalum thyrsoides. Pri domačinih, in po njihovem zgledu tudi pri Angležih, je v svoji v južnoafriški Kapski provinci znana pod imenom chincherinchee, ker naj bi menda cvetna stebla v vetru ob drgnjenju oddajala rahel cvrketajoč zvok.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media