Čopasta lilija in ptičje mleko

Prosti čas | jul. '21

Med našim domačim rastlinstvom poznamo le ptičje mleko (kar je prevod strokovnega poimenovanja, ki izvira iz grščine), čopaste lilije pa ob kakšni čopasti putki in šopastem škrjančku ne premoremo. V poniglavem presojanju znamo reči o nekom, da ima vsega, le ptičjega mleka in žabje volne ne. Ob tem morda zanimivem in pestrem besedovanju tu ostajamo v navezanosti z rastlinskim svetom in dvema rodovoma vrtnarsko manj znanih čebulnic.

Doma je v Južni Afriki, a kljub oddaljeni domovini in skoraj eksotičnemu videzu si je čopasta lilija med vrtnarji pridobila domovinsko pravico tudi na severni polobli. Z resničnimi lilijami seveda ni v sorodstvu in že zdavnaj uveljavljeno ime je za nepoznavalca zavajajoče. Kogar zanimajo manj običajne vrtne lepotice, naj se z njo kar preizkusi, saj oskrba ni prezahtevna. Najpogostejša izmed nekako petnajstih vrst je Eucomis comosa, ki pa v gojenih sortah nima več le cvetja v skromni zelenkasto rumeni barvi. Žlahtnitelji so v dednostnih zapisih te in nekaterih drugih vrst izbrskali zasnove močnejših in mikavnejših barv. Predvsem novozelandski vrtnarji so bili prav uspešni in so v plejadi skrižanih sejančkov našli tudi takšne z rožnatim in rdečkastim cvetjem. Izhodišče pri križanjih je bila že omenjena vrsta ter Eucomis bicolor skupaj z Eucomis undulato. Cvetje večine čopastih lilij tudi prijetno diši.