V diplomacijo morajo najboljši ljudje

Zgodbe | jul. '21

Zvone Dragan je četrt stoletja preživel v politiki in dvajset let v diplomaciji, od tega sedem let kot jugoslovanski in 13 let kot slovenski diplomat. Bil je priča najbolj prelomnim dogodkom nekdanje skupne države, nato pa je bil dejaven pri graditvi slovenske diplomacije. Svoje bogate izkušnje je po upokojitvi kar šest let prenašal na študente Fakultete za družbene vede kot zunanji predavatelj predmeta Diplomatski in konzularni odnosi.

Svojo osebno zgodbo, ki je hkrati tudi dragocena pripoved o političnem dogajanju zadnjega pol stoletja na naših tleh, je zajel v knjigi Od politike do diplomacije, v kateri je opisal tudi razmere ter dogodke, ki so zaznamovali življenja ljudi v nekdanji Jugoslaviji.

Rodil se je streljaj od Podbočja maja leta 1939 v zavedni družini. Čeprav so očeta zaradi zagovarjanja kmetov izključili iz partije in degradirali, čeprav je bil prvoborec, svojega prepričanja in zavzemanja za ljudi ni nikoli izdal. In taki so bili tudi njegovi nasveti sinu, ki je v njem imel svojega vzornika: nikoli ne pozabi na ljudi, ne pozabi, da izhajaš iz partizanske družine, in zagotovi si primerno izobrazbo.

V politiko je Zvone Dragan vstopil še kot dijak srednje ekonomske šole v Celju, saj se je angažiral v tamkajšnji mladinski organizaciji. Njegova politična kariera je bila bliskovita, postal je zvezni poslanec, v letih od 1973 do 1979 je bil podpredsednik slovenske vlade, odgovoren za gospodarstvo. Prve mednarodne izkušnje si je pridobival ob napornih pogajanjih z ameriškimi partnerji ob gradnji Jedrske elektrarne Krško.

Od visokega politika do diplomata

Leta 1979 je odšel v Beograd, kjer je s 40 leti postal podpredsednik zvezne vlade, ki jo je tedaj vodil Veselin Djuranović, zadolžen je bil za gospodarska vprašanja in razvoj. Bil je edini, ki ga je kasneje v svoji ekipi želela imeti tudi Milka Planinc, ko je prevzela krmilo zvezne vlade. To je bil že čas, ko se je zelo zadolžena država spopadala s pritiski tujih kreditorjev, ki so Jugoslaviji postavljali vedno trše pogoje in narekovali ukrepe, kar je pomenilo tudi vse manj suverenosti. Ob napornih pogajanjih se je učil. Jugoslovanska diplomacija je veljala za zelo dobro in njeni diplomati so bili v tujini cenjeni in spoštovani. Še posebej omenja Budimirja Lončarja, tedanjega jugoslovanskega zunanjega ministra, ki je bil, kot pravi, izjemen analitik mednarodnih dogajanj. Zvone Dragan pravi: »Kot visok politik imaš za seboj celotno državo. Kot diplomat si pogosto sam, tudi s premalo konkretnimi navodili od doma.« Zato je zelo pomembno, kdo v tujini zastopa in predstavlja državo.

A naporno delo, stalna potovanja med Ljubljano, kjer je živela njegova družina, in Beogradom so leta 1984 pripeljala do bolezni in znašel se je pred dilemo, kako naprej. Priznava, da je njegova družina zelo trpela, saj je bila žena v Ljubljani sama z dvema odraščajočima otrokoma. Po okrevanju se je odločil za diplomacijo in postal je jugoslovanski veleposlanik v Pekingu. Njegovi glavni nalogi sta bili odpiranje trga za jugoslovanska podjetja in spremljanje Dengovih reform. To je bilo zanj povsem novo delo, zelo naporno tudi zaradi turbulentnih političnih dogajanj v Evropi in Jugoslaviji, kar je zelo skrbelo Kitajce.

V Jugoslavijo se je vrnil leta 1989 in se v Beogradu znašel v povsem spremenjenih razmerah, ki so jih zaznamovala mednacionalna trenja in napovedi slovenskega osamosvajanja. Ves čas je slovensko politično vodstvo obveščal o tem, kaj se v prestolnici dogaja. Vrnitev slovenskih politikov in diplomatov v Slovenijo ob osamosvojitvi je na eni strani prinesla olajšanje, saj se je vrnil k družini, hkrati pa grenkobo zaradi sovražnosti, ki jo je občutil v Beogradu, in domačih sumničenj. A je takoj zakorakal nazaj v mednarodne vode, saj je postal uradni predstavnik Slovenije na Mednarodnem sedežu opazovalne misije, ki je v Zagrebu nadzorovala spoštovanje premirja. »V bistvu je bilo to prvo uradno predstavništvo v tujini,« pravi, »in pomagal mi je izvrstni mladi diplomat Samuel Žbogar, kasnejši zunanji minister.«

Pogosto tarča kritik

Kljub visokemu političnemu in diplomatskemu položaju je bil Dragan pogosto tarča kritik. Ko je bil v zvezni vladi, so mu očitali »prepogosto nastopanje v javnosti«, saj je v medijih razlagal poteze zvezne vlade, kar je šlo marsikaterim v nos. Del slovenske politike je menil, da je preveč samosvoj, in mu očital, da v Beogradu premalo naredi za Slovenijo, nerazviti pa so mu očitali, da je preveč prozahodno usmerjen. Med hujše očitke je sodil tudi tečaj angleškega jezika v tujini – govorimo o času, ko je bilo znanje tujih jezikov, posebej angleščine, v jugoslovanski politiki prej izjema kot pravilo. Prav tako je njegove kritike »zmotila« legija časti, visoko francosko odlikovanje, ki mu ga je leta 1983 podelil francoski predsednik François Mitterrand po obisku v Jugoslaviji in Sloveniji. In če mu doma niso bili naklonjeni, pa so ga tuji diplomati in mediji spoštovali in visoko cenili.

Tudi njegova ljubezen do športa je bila marsikomu nerazumljiva, že kot mladenič je igral rokomet, smučal in plaval, nato pa je zadovoljstvo našel v tenisu. Kmalu je namreč ugotovil, da je prek športa lažje priti do različnih sogovornikov, predvsem tujcev.

Ob razpadu države in vrnitvi v Slovenijo pa se ga je prijel sloves »jugodiplomata«, torej človeka, ki mu ne gre zaupati. In namesto da bi mlada slovenska politika in diplomacija svoje kadre, ki so se po osamosvojitvi vrnili z dela v zveznih organih z dragocenimi izkušnjami in še bolj dragocenimi zvezami po vsem svetu, kar najbolj izkoristili, sta nanje gledali z nezaupanjem. Dragan poudarja, da je osebno zelo hvaležen Dimitriju Ruplu, ki ga je povabil na ministrstvo za zunanje zadeve.

Čeprav je Rupel predvidel, da bo Dragan postal prvi veleposlanik Slovenije v ZDA, se je vmešala domača kadrovska kuhinja in po dolgih mesecih negotovosti je leta 1992 postal prvi ambasador Slovenije v Pragi. V knjigi beremo o porodnih mukah slovenske diplomacije, ko ni bilo denarja niti za najem primernih prostorov in njihovo opremo. Na pomoč so priskočila slovenska podjetja s sedežem v Pragi, rezidenco pa sta Draganova opremila kar z likovnimi deli slovenskih umetnikov iz osebne zbirke. V Pragi je ostal do leta 1997, za diplomata z izkušnjami pa so bili to povsem novi izzivi, saj mnogi tujci še vedno niso razumeli razlogov za razpad Jugoslavije, utrjevati pa je bilo treba predvsem ugled mlade države. In kot priznava, so se tudi v tujini čutile politične razprtije v Sloveniji. Posebej ob obiskih čeških politikov v Sloveniji je bilo doma čutiti medsebojno politično rivalstvo.

Notranje spore je sogovornik intenzivno doživljal po vrnitvi iz Prage, ko je bil kandidat za nekaj pomembnih veleposlaniških mest v tujini. Po mnogih kolobocijah in spotikanjih je leta 1999 postal veleposlanik v Varšavi. To je bil čas, ko se je Slovenija intenzivno pripravljala na vstop v EU in Nato, v tujini pa so govorili o slovenski zgodbi o uspehu. Kljub temu brez težav seveda ni šlo, a takrat je imela naša država še jasno politično usmeritev in diplomacija jasne cilje. A so bile domače politične delitve že zelo prisotne, in ko se je po štirih letih iz Varšave vrnil domov, nagrajen z redom za zasluge Republike Poljske, se je »z grenkim priokusom« odločil za upokojitev.

Z ženo sta se odločila za vrnitev v Celje, in kot priznava, je bilo po triintridesetih letih ponovno poganjanje korenin precej težavno. Vključil se je v klub nekdanjih veleposlanikov, začel aktivno sodelovati z ZZB za vrednote NOB Slovenije, pripravil je projekt učinkovite gospodarske diplomacije, saj je med svojo diplomatsko službo ugotovil, kako zelo gospodarstvo potrebuje pomoč države pri prodoru na tuje trge, postal je tudi svetovalec Mednarodnega centra za promocijo podjetij. Z ženo Carmen sta skupaj že več kot 60 let, v zakonu sta se jima rodila hči Natalija, ki je priznana vzrediteljica in trenerka psov, in sin Dejan, doktor elektrotehnike. »Carmen je enkratna, neponovljiva življenjska sopotnica. Ljubeča, zvesta, skrbna, dobra in zelo senzibilna,« pravi sogovornik in priznava, da je bilo na njenih ramenih pretežni del bremena družinskega življenja in skrbi za otroke. Zato zdaj z ženo živita umirjeno življenje, do nedavnega je bil z njima tudi višavski terier Atos. Blizu njiju živijo tudi oba otroka in edina vnukinja Inja, ki je študentka zdravstvene stroke v Ljubljani.

Jožica Hribar