Ne vemo več, čemu služi zemlja

Zgodbe | jul. '21

Jožica Golob Klančič

 Jožica Golob Klančič je krajinska arhitektka in velja za največjo poznavalko trajnic pri nas. V njeni vrtnariji na Vitovljah gojijo kar 1250 vrst in sort trajnic – gre za daleč najbogatejšo zbirko v Sloveniji. Nadvse so cenjeni tudi njeni strokovni nasveti, ki jih objavlja v različnih revijah.

Na vprašanje, kako se je začela njena ljubezen do rastlin, sogovornica odgovarja, da so poklicna zanimanja in izbira konjičkov vedno splet različnih okoliščin. »Ljubezen do rastlin in vrtnarjenja ni rezervirana samo za tiste s kmečkim poreklom, tovrstno izobrazbo oziroma vrtnarskim poklicem, pač pa je to lahko sproščujoč konjiček za vse poklicne in starostne skupine ljudi. Jaz sem imela to srečo, da sem se kot kmečki otrok že zelo zgodaj srečala z delom na zemlji in z rastlinami na vrtu in v naravi. Moji starši so znali kljub napornemu kmečkemu delu tudi uživati ob lepih rastlinah in to prenašati na svoje otroke,« se spominja. Tako ji še kot predšolskemu otroku ni bilo težko prenašati vode za zalivanje maminih trajnic ob poletnih sušah. »Največji užitek je potem bilo na primer nabiranje dišečih nageljčkov in drugega cvetja za šopke ob posebnih priložnostih, predvsem pa spremljanje rasti posameznih rastlin skozi letne čase. Tudi danes tako moderno nabiranje zdravilnih, užitnih divjih in vrtnih rastlin mi je bilo položeno že v zibelko. Otroci smo rasli v naravi in z naravo,« pravi Jožica Golob Klančič.

Ko se je odločila, da se delu z rastlinami zapiše tudi v svojem poklicnem življenju, se je znašla pred oviro. V Sloveniji je po drugi svetovni vojni sicer obstajala poklicna vrtnarska šola, ki pa ji ne bi dovoljevala nadaljevanja izobraževanja. Zato je izbrala najbolj sorodno šolo – kmetijsko. Potem jo je pot vodila na takrat edini mogoč študij krajinske arhitekture v Jugoslaviji – v Beograd. Na študiju je veljalo, da je inženirski pristop k delu nujen, estetika nepogrešljiva, rastline pa osnovni 'gradbeni' material. Nato si je diplomantka druge generacije beograjskih krajinskih arhitektov ustvarila družino v Novi Gorici, kjer se je kmalu posvetila načrtovanju vrtov in javnih nasadov. Ob osamosvojitvi Slovenije sta z možem, sicer strojnim inženirjem in uspešnim gospodarstvenikom, zasnovala vrtnarijo za vzgojo sadik trajnic, ki pa ni sledila modernim smernicam vrtnarjenja s pomočjo kemije, šote in vsakršnih umetnih pomagal. »Živeti od gojenja trajnic za slovenski trg se je drugim slovenskim vrtnarjem zdelo precej utopično. Midva sva združila dve različni strokovni področji – moževa tehnična znanja z mojim poznavanjem trajnic. Ocenila sva, da lahko ustvariva kupce trajnic, ki jih je bilo takrat bore malo. Poleg dolgoletnih izkušenj z načrtovanjem javnih zelenih površin in vrtov sem namreč imela tudi precej izkušenj s trajnicami za javne nasade, ki sem jih gojila in z vlakom razpošiljala v jugoslovanska mesta. Ponekod so se ohranile vse do današnjih dni. V Sloveniji takrat moje ideje o zamenjavi enoletnic s trajnicami v javnih nasadih niso sprejeli. Uveljavila se je šele čez desetletja,« ugotavlja.

Rastlin ne gojijo v šotnici

Največja posebnost vrtnarije na Vitovljah je od vsega začetka ta, da v njej gojijo rastline v navadni vrtni zemlji, ne v šotnici. Gojijo le trpežne vrste in sorte, vedno na prostem in na asketski način. »Tako jih ne pomehkužimo in se v vrtnih pogojih hitro vrastejo. Posebnost naše vrtnarije je tudi ta, da prodajamo le tisto, kar sami vzgojimo. Torej z rastlinami ne trgujemo in nismo vrtni center, pač pa prava vrtnarija,« poudarja sogovornica, ki je v delo vrtnarije še vedno vpeta, čeprav je že upokojena. »Delo spremljam bolj od daleč,« priznava. Je pa zato njen knjižni prvenec Trajnice za pametne lenuhe, ki je lani izšel pri Založništvu tržaškega tiska, postal prava knjižna uspešnica, ki je doživela že prvi ponatis. »Žal ugotavljam, da danes ne vemo več, čemu zemlja služi. Velika večina Slovencev tako ne pozna motike, lopate in zemlje. Ko se odločijo posaditi trajnice, me sprašujejo, katero zemljo naj kupijo. Odgovarjam jim, da jim ni treba kupiti nobene in da naj le oplemenitijo tisto, ki jo že imajo. Povedati hočem, da so se ljudje odtujili naravi in vsemu, kar je povezano z njo; tudi zato je bil čas, da o ustvarjanju čudovitih vrtov napišem knjigo,« je poudarila lani ob predstavitvi knjige. In kdo pravzaprav so pametni lenuhi? »Običajni lenuhi nič ne delajo in ne marajo delati, pametni lenuhi pa veliko delajo, a delajo s pametjo in ne delajo stvari, ki niso potrebne. V vrtnarjenju je veliko dela. Toda velika večina dela, ki ni narejena s pametjo, je povsem nepotrebna,« je prepričana Jožica Golob Klančič. Ta nas v knjigi s teorijo in podrobnimi opisi posameznih del, ki izhajajo iz njenih praktičnih izkušenj, vodi skozi štiri ključne faze nastajanja vrtov: načrtovanje, izvedba, vzdrževanje in obnova. Dodaja, da je njena knjiga namenjena razmisleku o tem, kaj je naravi prijazno vrtnarjenje in kaj ni, hkrati pa želi ljudi spodbuditi, da bi na vrtu radi delali in da bi ob tem uživali, a ne opravljali nepotrebnega dela. Da bi torej bili pravi pametni lenuhi.

In kaj njej pomenijo rastline in vrtnarstvo, ki je blizu naravi? »Hlastanje za hitrim zaslužkom in navidezno lažjim življenjem je pripeljalo do današnje vsesplošne izgube stika z naravo. Meni – in k sreči čedalje večjemu deležu ljudi v zahodnem svetu nasploh – delo z rastlinami pomeni tudi počitek za duha in dušo, vir estetskih užitkov in telesno rekreacijo,« sklene Jožica Golob Klančič.

Katja Željan


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media