Pišemo z glavo, roka je orodje

Zgodbe | jul. '21

Vesna Škerblin

Vesno Škreblin sem obiskala pri njej doma. Pričakala me je v športni zeleni obleki iz mehkega bombaža, sama ji pravi trenirka v obleki, ki jo je naredila sama. Kasneje izvem, da je mojstrica krojenja in šivanja. A to je le eden od njenih številnih konjičkov. Dobili sva se pravzaprav zaradi njene ljubezni do pisave …

Dolgo, vsaj 15 let, je že upokojena, čeprav je še mlada. Rodila se je leta 1951 v Zagrebu. »Ko sem se malo pred letom 2000 s Primorskega vrnila v Ljubljano s šestletno hčerko, sem bila precej obupana. Bila sem brez službe, zato sem šla na zavod za zaposlovanje, srečen splet okoliščin mi je omogočil predčasno upokojitev,« živahno pripoveduje. Čeprav so bili mesečni dohodki nizki, so bili zanjo zlata vredni.

Kmalu ji je v roke prišel tedanji Salomonov oglasnik, kjer je našla zanimiv oglas. »Mlada študentka FNT, smer oblikovanje tekstilij, je iskala krojačico in šiviljo in takoj sem se ji javila.« Šivali so namreč že Vesnina stara mama, stric in mama in tudi sama je bila tega vešča. Za mlado ustvarjalko je sešila veliko unikatnih oblek, da je lahko pripravila svojo prvo revijo. Prav ta ustvarjalnost je bila tista, kar je najbolj pogrešala. Z mladimi oblikovalci se je odlično ujela in še danes so prijatelji.

V njeni družini pa niso samo šivali, ampak tudi risali in slikali. Oče je bil amaterski slikar, oba z mamo sta bila velika ljubitelja umetnosti. Odkar pomni, je tudi sama risala, njen prvi spomin na otroštvo pa je sploh vonj po oljnih barvah. Najbolj jo vleče k risanju portretov, tako je upodobila svoje najboljše prijateljice, sošolke iz Šubičeve gimnazije, ko so prišle do Abrahama. To je bilo veliko presenečenje! V slikanju se je še izpopolnjevala na tečaju pri Savu Sovretu v Vodnikovi domačiji.

Obiskovala je Šubičevo gimnazijo, kjer je bila v razredu intenzivne francoščine, poučevala jih je znamenita profesorica Marija Saje. Njeno znanje francoščine je bilo izvrstno, zato so jo z veseljem zaposlili pri podjetju Cimos/Citroën. Že v pokoju pa je več kot šest let sodelovala pri reviji Le Monde diplomatique. Zadnja tri leta pa je med drugim z vsem srcem predana pisanju z roko.

Pisava je naš prstni odtis

»Na pisavo gledam kot na umetniški izdelek, saj ni pisave, ki bi se ponavljala. Pisava je prstni odtis vsakega posameznika, vsaka je drugačna,« pravi Vesna. Tri leta se je tudi posvečala grafologiji. »Analiza pisave je fascinantna,« poudari. Blizu ji je torej vse, kar je vizualno zanimivo. Pisanje ima tudi terapevtsko moč. »V času pred korono so v 26 domovih za starejše po vsej Sloveniji prostovoljci našega Društva Radi pišemo z roko organizirali urice pisanja z roko, seveda v dogovoru z vodstvom doma in koordinatorji. Ne bom pozabila svoje prve izkušnje, ko smo vodili uro v domu starejših v Trnovem. Okoli deset stanovalcev doma, starih 80 let in več, se je udeležilo srečanja. Prvotna negotovost in zadržanost sta se počasi talili, ob pisanju in risanju po navodilih in z našo pomočjo so ti zdaj okorni prsti ponovno pokazali svojo prožnost, a kaj prsti, sprožili so klepet, spomine in smeh. Ob koncu te kratke ure so bili to drugi ljudje, zadovoljni in vedri,« se spominja in dodaja, da pisanje pomembno vpliva na delovanje možganov, saj je roka le orodje, pišemo pa z glavo.

V društvu imajo svoj časopis Radi pišemo z roko, ki izhaja dvakrat letno, obravnava pa različne teme s področja pisanja z roko, in pripravljajo že tradicionalni vseslovenski Teden pisanja z roko.

Vesna že petnajst let obiskuje predavanja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, zanima jo svetovna zgodovina. Upa, da bodo šli spet kmalu na strokovno ekskurzijo, ki je vedno posebno doživetje. »Hodili smo po poteh, ki sicer niso obiskane, na izlete smo se vedno dobro pripravili. Vsem bi priporočila tovrstno izobraževanje. Marsikdo misli, da je potrebno predznanje, a ni res. Nabor predmetov je ogromen. Tudi cena šolanja ni previsoka – od 10 do 20 evrov, odvisno od števila slušateljev. Veliko jih obiskuje dva, tudi tri predmete! Tečaj španščine bom nadaljevala v Španiji, pa naj bo to samo sladka želja. Malo 'korajže', in že si v nekih drugih svetovih,« doda in tako tudi živi. Imela je dve mački, ki sta dočakali častitljivo starost. Zdaj spet razmišlja, da bi vzela dve novi in tudi psa. Prekipeva od energije! Ima pa tudi svoj vrtiček v bližini Tomačevega, ki ga z veseljem obdeluje.

Jelka Šutej Adamič, fotografija: Meta Schulz


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media