PRILOGA S kolesom ob Krki, zeleni lepotici

Prosti čas | jul. '21

Pogled s kopališča na grad v Žužemberku.

Med hribčki, polji, vinskimi trtami, prislonjenimi na breg, in ostanki starodavnih mlinov se skozi dolino, ki je nekoč gostila 65 gradov, elegantno počasi pretaka reka Krka. Nekoč je poganjala 41 mlinov in 25 žag, fužine pri Zagradcu in železarno na Dvoru. Ribiči tu najdejo svoj raj, oko in dušo pa razveselijo lenoben mir narave in žuboreče ogrlice vode, ki jih Krka ustvarja s pragovi iz lehnjaka, ki se tu nabirajo že tisočletja.

Poletni konec tedna lahko izkoristimo, da se s kolesom zapeljemo od njenega izvira do izliva; Krka je s svojimi 94 kilometri druga najdaljša reka v Sloveniji, ki izvira in se izliva v mejah naše države. Pri Ivančni Gorici sledimo oznaki za vas Krka in že nas cesta strese v naročje začetka doline reke Krke, k njenemu izviru.

Izvir, ki zbistri pogled

Lehnjakovi pragovi na Krki v Žužemberku.

Čez polje mimo roba gozda zapeljemo desno v vogal kotline. Tu je na strmem kamnitem pobočju sredi 14. stoletja stal stolpasti dvor Turn, ki so ga v 17. stoletju njegovi tedanji lastniki plemiči Auerspergi dozidali v udoben dvorec Vrhkrka. Mesto, kjer sta stala gradiča, lahko zaslutimo v velikanski poraščeni skali nad ščepcem hiš vasice Gradiček. Tamkajšnji izvir Poltarice je nekoč veljal za zdravilnega, imenovali so ga Kozmijanove solzice, romarji pa so si sem hodili umivat oči.

Napovedan obisk okoli 200 metrov dolge in 30 m široke jame, ki se zaključi s sifonskim jezerom, je mogoč samo z vodnikom in le v obdobjih, ko je jama suha. V njej so našli črepinje posod ljudi iz bakrene dobe, kasneje pa so okoliški prebivalci v njej iskali zavetje tudi v časih turških vpadov na naše ozemlje. Pisatelj Josip Jurčič je iz ljudskega spomina tu črpal tudi snov za svoje zgodbe, jamo pa opisuje v svoji povesti o slovenskem janičarju Juriju Kozjaku.

V podzemnem sistemu izvira Krke po znanih podatkih živi več kot trideset vrst jamskih živali – od polžkov, rakcev, hroščkov do Dolenjskega jamskega oslička pa tudi človeške ribice. Te je ob obilnem deževju rado prineslo na površje, ženske, ki so nekoč prale ob izviru, pa so jih imele za zmajeve mladiče. In če so tu mladiči, je v jami gotovo zmaj, so menile in svoje otroke odganjale od bližine jame, »da jih ne bi vzel zmaj, tako kot je nekoč graščakovo Darinko iz bližnjega gradu«.

Raj za ribiče in kolesarje

Hudičev turn pri gradu Soteska

Cesta me mimo vasi Krka med obdelanimi zaplatami njiv, ki se ovijajo ob gričih na levi, in sotesko, ki na desni skriva zeleno reko, vodi proti Žužemberku. Mirnost ceste, reka, neokrnjena narava, ravno prav okrepčevalnic in prenočišč ob njej – to je še eden od rajev slovenskih kolesarjev.

Voda se kmalu reši strmih bregov, razširi, poskoči čez prve naložene apnenčaste ovire in se igrivo zapeni. Tam je čez vodo potegnjena na pogled starodavna lesena brv, nedaleč od nje se pokažejo ostanki nekoč pridnega mlina. V okolici Zagradca se že pokažejo lehnjakovi pragovi, ki so značilni samo za reko Krko. Zaradi majhne višinske razlike med izvirom in izlivom je tok Krke razmeroma počasen, kar omogoča, da se apnenec iz vode odlaga na rečno dno in ustvari za Krko značilne lehnjakove pragove, ponekod tudi večja slapišča. Lehnjak se nabira tudi po več tisoč let, pragovi pa bi lahko bili še precej višji, a so jih v preteklosti mlinarji žagali, da bi voda po njih odtekala za mlinska kolesa primerni višini. Zaradi propada obrti na reki tega že dolgo ne počnejo več, tako da se pregrade vsako leto dvignejo za kakšen centimeter. Prvo večje lehnjakovo slapišče najdemo pri Žužemberku, kjer reko ozaljšajo kot niz belih ogrlic.

Starodavni Žužemberk z vencem zanimivih kamnitih portalov okoli osrednjega trga je bil prvič omenjen leta 1246. Mesto je nastalo v zavetju mogočnega gradu nad reko, lipa ob grajskem zidovju pa je krajevna znamenitost, ki v vetru šepeta grozljivo zgodbo v spomin na grajsko gospo, ki jo je pred davnimi časi prav na tem mestu ujel in razmesaril medved.

Cesta se končno le spusti do nivoja rečne gladine. Tja do Straže se številni ribiči spoprijemajo s postrvmi in sulci ter drugimi luskastimi plavalci. Marjan iz Ljubljane se izkaže za dobrega poznavalca rečnih prebivalcev: »V reki živi kar 38 ribjih vrst, od izvira do Žužemberka je območje postrvi, nižje od lehnjakovih pragov najdemo še sulce in lipane. Teh je največ med Dvorom in Stražo. Najbogatejše lovišče lipanov je pod vasjo Podgozd. Tu so tudi najlepši predeli za muharjenje. Pri Soteski lahko ujamemo tudi do 20 kilogramov težkega sulca, pri Novem mestu pa domujejo belice, krapi, linji in ščuke. Kapitalec som ali ščuka se najpogosteje ujame čisto v spodnjem delu reke.«

Legendarnega povodnega moža iz Krke se tudi ribiči danes nič več ne bojijo. Že dolgo tega ga je »fental« grajski čuvaj, ko se je neke noči dobro podprt z lokalno kapljico ob reki vračal proti domu. »Ropot kočije in neuglašeno petje sta razjezila povodnega moža in je hotel veseljaka z vozom vred prevrniti v vodo. A neustrašni Dolenjec je zeleni pošasti strmo pogledal v oči in izgovoril nekaj hudih rekov. Pošast se je z glasnim pokom, smrdečim po žveplu, razletela. Od takrat okoli reke ni več strašilo, za ženitev godna dekleta pa niso več izginjala,« mi pove drugi ribič, domačin.

 Od topov do Šuštarskega mostu

Naslednji počitek si vzamem v kraju Dvor, nekoč znanem po razviti železarski industriji. V 19. stoletju so tu izdelovali umetelne nagrobne križe in mogočne konstrukcije strojev in mostov, odlili pa so tudi nekaj topov za srbsko vojsko. Iz te livarne rodbine Aursperg, ene najbogatejših plemiških družin tedanjega avstrijskega cesarstva, je leta 1867 prišel tudi nekdanji ljubljanski Čevljarski (Šuštarski) most, ki danes pod imenom nekdanjega ljubljanskega župana Janeza Hradeckega stoji v Trnovem. V času postavitve je bil to prvi litoželezni cevni ločni most na svetu, v katerega je bil vgrajen poseben valjast členek, ki omogoča neodvisno gibanje obeh polovic mostu. Takrat je povzročil revolucijo v gradnji mostov, danes pa je, kot je znano, edini še tak ohranjen most na svetu.

Oko se spet umiri na vinogradih z zidanicami, voda se še bolj razširi in poleni. Tik preden v Soteski zavijemo proti Dolenjskim Toplicam, nas pozdravijo z zelenjem poraščeni ostanki zidovja nekoč imenitnega gradu Soteska, nedaleč stran pa je še Hudičev turn, kjer je gospoda, kot pravi ljudski glas, nekoč prirejala precej razuzdane zabave.

Pri gradu Otočec boste lahko videli tudi veliko ras in labodov.

Dolenjske Toplice, nad katerimi se že sklanjajo pragozdovi Kočevskega roga z vsemi svojimi skrivnostmi, so do leta 1767 služile predvsem družinskim potrebam rodbine Auersperg, potem pa je dal knez Henrik Jožef Turjaški zgraditi kopališko poslopje s tremi bazeni. Tako je kraj dobil še danes pomembno zdraviliško-turistično vlogo.

 Mimo »labodjega gradu« v Benetke

Na cesti se zgostijo avtomobili znamke Renault – bližam se Novemu mestu. Mestno podzemlje je prepredeno z okoli 150 kraškimi jamami, bližnja Lukenjska jama pa je bila bivališče ljudi že v pradobi. Mesto je ustanovil Rudolf IV. Habsburški leta 1365 in ga poimenoval po sebi – Rudolfswerth. A so ga ljudje že od vsega začetka imenovali Novo mesto, ker je bilo v tistem času pač novo.

Ko se Krka elegantno odvije okoli Novega mesta, se usmeri mimo travnatih bregov, kjer je veliko prostora za piknike, lahko pa le poležimo ter se spogledujemo z divjimi racami na umirjeni vodni gladini.

Peneče lehnjakove vodne stopničke se pri gradu Otočec dokončno poslovijo. Lepo obnovljeni grad iz 13. stoletja, požgan in porušen med drugo svetovno vojno, zna danes obiskovalca »pocrkljati« z odlično kulinarično ponudbo, že prav »kičasto« lepoto kraja pa ozaljšajo še labodi. Prav sem so leta 1966 nastanili prve labode, ki so jih pripeljali v Slovenijo.

Kostanjevica s cerkvijo sv. Jakoba

Nekaj kolesarskih vrtljajev naprej »pribrcam« do kulturnega središča regije, dolenjskih Benetk, kot zaradi pogostih poplav šaljivo imenujejo Kostanjevico na Krki. Mestno jedro »plava« na rečnem otoku že od prve polovice 13. stoletja. V nekdanjem kostanjeviškem cistercijanskem samostanu nas znotraj obzidja pozdravijo čudovite freske in oboki enega najdaljših arkadnih dvorišč v Evropi. Jamarski navdušenci si lahko le streljaj od samostana ogledajo še Kostanjeviško jamo ter njene pravljične kapniške tvorbe.

Spodobi se, da se od dolenjske lepotice, kot ji ponosno pravijo domačini, še vljudno poslovimo na sotočju Krke in Save, ki ga lahko dobro vidimo z glavnega mostu v Brežice tik pod avtomobilsko cesto. Krka se poslovi tam, kjer se njena zelena voda zameša v rjavo.

Vlado Kadunec, fotografije J. D.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media