Primorska kraja na akvarelih slikarja Saše Šantla

Zgodbe | jul. '21

ODSTRTE PODOBE – GORICA, RENČE

Igor Longyka

Današnje obmejno mesto v italijanski deželi Furlaniji - Julijski krajini je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1001 in je nastalo na robu soške ravni, ki na zahodu prehaja v furlansko ravnino, na severu in vzhodu pa jo omejuje hribovje z vzpetinami Sabotin, Skalnica in Škabrijel. Naselje se je pod gradom iz 12. stoletja razvilo v trgovsko, obrtno in upravno središče goriške pokrajine, kjer je bilo pred prvo svetovno vojno 40 odstotkov slovenskega prebivalstva. Po letu 1873 je tu živela tudi družina gimnazijskega profesorja fizike in matematike Antona Šantla in slikarke Avguste pl. Aigentler, ki sta imela sedem otrok. Od teh so trije umrli v zgodnji mladosti, od drugih pa so kar trije postali slikarji, pri čemer je Saša Šantel avtor obeh objavljenih akvarelov na razglednicah.    

Kot navaja 77-letni upokojeni urednik v Mladinski knjigi Igor Longyka, izvrsten poznavalec te umetniške družine in skrbnik njene zapuščine, so Šantlovi v Gorici živeli urejeno meščansko življenje, ki sta mu dajala ton in standard očetova profesura in materino slikarsko delo. »To življenje je pomembno zaznamovalo tudi dolgoletno narodnozavedno delovanje družine v goriški Čitalnici, kajti oče je bil med drugim nekaj časa njen predsednik, mati pa je bila 25 let predsednica ženske podružnice Ciril-Metodove družbe. Ta narodna zavezanost slovenstvu pa v večnacionalni Gorici tistega časa in v nacionalno mešanem zakonu ni bila samoumevna. Anton Šantel je izhajal iz zavedne slovenske kmečke družine s Kozjaka in se poročil z graško Nemko, ki ni znala slovensko. Toda Avgusta se je po prihodu v Gorico vse bolj zavedala slovenskih korenin svoje goriške matere, in ko so prišli otroci, je družina kot svoj pogovorni jezik usvojila slovenščino. Mladi Saša ter sestre Henrika, Avgusta in Danica so v domačem krogu prejeli lepo vzgojo in odlično izobrazbo. Mati je otroke sprva sama izvrstno poučevala slikanje in igranje klavirja, kasneje pa jih je dala v uk šolanim inštruktorjem.«       

Domotožna podoba Gorice

Slovo od Gorice, obmejnega mesta pod gradom iz 12. stoletja

»Ko sem bil v šestem razredu, smo se nekateri dijaki ukvarjali tudi z literaturo in smo ustanovili poseben literarni klub. Vzor nam je bil Ivo Šorli, osmošolec, ki je posebno na Alojza Gradnika močno vplival. Gradnik je takrat začel pisati svoje prve lirične pesmi, jaz sem napisal novelo, Bogumil Vošnjak pa potopise. Izdali smo tudi list, ki sem ga razmnoževal na litografskem tiskarskem aparatu…Skozi celo gimnazijo sem obiskoval prostoročno risanje, ki ga je učil profesor Guaiz. Najprej smo risali ornamente po predlogah, potem mnogo po mavčnih odlitkih, v višji gimnaziji pa tihožitja po naravi. Med zadnjimi risbami je bil interier risalnice, ki sem ga izvršil v akvarelu. V risanju sem dobil vedno odlično oceno…V višji gimnaziji smo bili že toliko zavedni, da nam ni bilo prav, ker smo pri petju prepevati samo nemške zbore. Zato smo se začeli Slovenci zbirati k privatnemu zbornemu petju, ki ga je vodil Podgornik. K temu petju sem zahajal z velikim navdušenjem, saj sem tako spoznal vse bolj znane kompozicije iz takratne zborovske literature Slovencev in Hrvatov…«

To je nekaj utrinkov iz spominov slikarja, grafika, ilustratorja, glasbenika in publicista Saše Šantla (1883–1945), ki je leta 1901 po maturi zapustil Gorico in kot štipendist odšel na Šolo za umetno obrt na Dunaju ter se izšolal za učitelja risanja na srednji šoli. Obenem je obiskoval predavanja iz umetnostne zgodovine, estetike, filozofije in muzikologije na Filozofski fakulteti dunajske univerze, bil med ustanovitelji umetniškega društva Vesna in se veliko ukvarjal z glasbo. Kot gimnazijski profesor je najprej poučeval na Dunaju, nato v Kopru, Pazinu in na Sušaku, po letu 1920 do smrti pa na ljubljanski tehniški srednji šoli.  

»Leta 1933 je Saša Šantel na razgledniškem akvarelu z naslovom Slovo od Gorice upodobil svoj rojstni kraj, ki so ga Šantlovi morali zapustiti leta 1915, saj je bila med številnimi zgradbami v prvi svetovni vojni porušena tudi njihova hiša. To in še tri druge domotožne razglednice je založil leta 1931 ustanovljen Klub jugoslovanskih akademikov iz Trsta, Gorice in Istre v Ljubljani, organizacija primorskih študentov na ljubljanski univerzi, ki so jo po nalogu iz Beograda na zahtevo italijanske vlade leta 1938 razpustili,« pravi Igor Longyka, ki se je sprva zapisal glasbi in doštudiral violino na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pozneje pa na Filozofski fakulteti študiral slovenščino in geografijo. Ob študiju ga je pritegnilo novinarsko delo in tako se je najprej zaposlil pri Pionirskem listu, kjer je bil tudi prvi urednik Vesele šole, in nato postal glavni in odgovorni urednik poljudnoznanstvene revije Pionir. Po dvajsetih letih dela v mladinski periodiki so ga povabili k projektu Enciklopedije Slovenije, kjer je ostal do upokojitve.

V pokoju se je vključil v društvo Glasbena matica Ljubljana in prevzel vodenje njene skupine za ohranjanje spomina. Eden od pomembnih sodelavcev Glasbene matice je bil od prihoda v Ljubljano slikar in skladatelj Saša Šantel in osvetlitev njegovega delovanja je bila ena od glavnih nalog skupine. Naš sogovornik je po spletu naključij odkril njegovo zapuščino, ki je bila zapisana propadu. Da bi jo rešil, jo je prevzel v skrbništvo, jo začel urejati in proučevati ter predstavljati javnosti. Pripravil je vrsto razstav in koncertov z njegovimi deli, uredil kataloge in napisal tudi več strokovnih in znanstvenih člankov, s čimer je Šantla prikazal kot odličnega dvojnega umetnika, kot vsestranskega likovnika in glasbenika, ki je zlasti med dvema vojnama pomembno soustvarjal kulturno podobo Slovencev. Med številnimi dejavnostmi, s katerimi se je Šantel ukvarjal, je bilo tudi izdajanje umetniških razglednic, s katerimi je vse življenje sledil enemu od glavnih ciljev za popularizacijo umetnosti dunajskega društva Vesna, ki ga je soustanovil leta 1903.

Na novo sešita renška narodna noša

Renška praznična noša s strnjenim jedrom starega dela naselja v ozadju

Med letoma 1932 in 1934 je Saša Šantel naslikal ciklus akvarelov ljudskih noš tržaške in goriške okolice, Krasa, Rezije in Istre, jim kasneje dodal še dolenjske, gorenjske, koroške in belokranjske noše ter jih leta 1943 predstavil na retrospektivni razstavi ob svoji šestdesetletnici v Jakopičevem paviljonu. Razstavo si je ogledal tudi visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in se odločil, da odkupi vseh 40 akvarelov ljudskih noš, ki jih je nato podaril ljubljanskemu etnografskemu muzeju. Na osnovi te zbirke je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja založba Mladinska knjiga izdala serijo razglednic, od katerih je na eni predstavljena tudi renška praznična noša, v katero je bila odeta tedaj triindvajsetletna domačinka Selma Žnidarčič, sedeča na cestni ograji pred vhodom v Renče ob reki Vipavi. Kot je zapisala muzejska svetovalka v Slovenskem etnografskem muzeju mag. Marjeta Mikuž, je slikar za vsako nošo pripravil podroben opis in fotografije. »Mojster je sliko najprej skiciral, nato prerisal pokrajinski motiv s fotografije za ozadje in kot pred kuliso postavil figuro v stoječi ali sedeči pozi, obrnjeno proti gledalcu ali pa tudi ne, odvisno od zanimivosti noše.« Člani renškega društva za kulturo, turizem in razvoj so leta 2010 po Šantlovem akvarelu na novo sešili svojo narodno nošo.

Na levem bregu reke Vipave vidimo v ozadju strnjeno pozidano jedro starega dela Renč z osrednjim trgom, na katerem stoji baročna župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata iz 18. stoletja. Urbanizirano naselje v Spodnji Vipavski dolini, ki od leta 2006 spada v občino Renče - Vogrsko, sega na jugu do vznožja kraške planote, kjer so razloženi zaselki: Arčoni, Lukežiči, Mohorini, Martinuči, Merljaki, Žigoni, Vinišče, Podkraj, Tureli. Kraj je nekoč slovel po odličnih zidarjih in leta 1897 so tu zanje odprli nadaljevalno šolo, prvo te vrste na Primorskem, ki je delovala do druge svetovne vojne.                                        

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media