Žganje apna v apnenicah

Prosti čas | jul. '21

Zadnja apnenica Pečice

V zgornji dolini potoka Močnika, ki izvira pod Orlico, je bilo po pripovedi še živečega apnarja nekoč 14 apnenic. Ob cesti še vedno stoji ena, ki je še delujoča, in je v njej zloženo apneno kamenje ter je tako pripravljena za žganje apna. Sicer pa je nekaj sledov apnarske zgodovine – porušenih starih apnenic – skritih med grmovjem. Ostala je le v krog sezidana opeka, nekaj je je porušeno do tal, spredaj na vhodu pa so na tleh še leseni tramovi. Apnenice so premera nekaj več kot meter, napolnjene pa z listjem dreves, med katerimi so skrita.

Skalnato območje, ki se dviga ob Močniku, je iz apnenca, kalcijevega karbonata (CaCO3), ki so ga domačini, lastniki apnenic, kopali in na razne načine pripravljali kot surovino za svoje apnenice. Pri tem so uporabljali tudi dinamit, da so lahko razstrelili večje skale, ki so se zdrobile v manjše kose, nekaj pa je bilo tudi večjih, ki so jih potem z ročnim orodjem razklali na manjše dele.

Kamenje so apnarji mojstrsko zložili v krog, tako da so delali obok, pod katerim je bilo potem kurišče. Najprej so začeli graditi obok z drobnejšim kamenjem, sredino so zapolnili z debelim, na vrhu pa so naredili zaključek spet z drobnejšim kamenjem. Položeno je moralo biti zelo natančno, da se je popolnoma prilegalo, da se obok ni zrušil. Ker je kamenje precej debelo, je med njim veliko prostora, kar omogoča prehod dimnih plinov do vrha in ven. Vrh zloženega kamenja so zadelali z blatom ali plastjo ilovice, na več mestih pa so naredili luknje za pline.

Ko je bila apnenica končana, so v njej zakurili ogenj in kurili neprekinjeno do 40 ur, saj ogenj med žganjem apna ne sme ugasniti in mora biti temperatura okrog 1000 stopinj Celzija. Kdaj je žganje končano, so apneničarji ugotavljali po barvi ognja, ki se prebija skozi luknje na vrhu. Če je plamen rdečkast, apno še ni dovolj žgano, ko pa je rumen, je postopek končan.

Porušena stara apnenica Pečice

Po končanem žganju se je peč ohlajala do dva dni, medtem so odstranili ostanke pepela, da se ne bi zmešal s čistim apnom. Pri tem so porušili vrata apnenice, da so apno lahko skopali ven.

Nekateri apneničarji so letno žgali 20 peči po pet ton apna, prodajali pa so ga ljudem daleč naokoli, še več pa na Hrvaško.

Hišo prebelili zunaj in znotraj

Dobro se spominjam, da so v mojih mladih letih apnarji razvažali apno po vasi in ga prodajali. Pripeljali so ga s konjsko vprego na lesenem vozu s konjicami, ki so bile z obeh strani zaprte z lesenimi končniki. Pri vsaki hiši so imeli skopano jamo za apno – apnico, ki je bila na mestu, kjer ni bila napoti, da bi ovirala delo okrog hiše. Apno so zložili v apnico, napolnjeno z vodo, kjer smo ga gasili. Mojemu očetu ni bilo težko narediti grebljice z luknjami za grabljenje in mešanje apna, ki se je topilo v vodi. Pri gašenju smo morali zelo paziti, ker se je pri tem razvijala visoka temperatura, in če je apno škropilo naokrog, si se lahko poparil, bog ne daj, da ti je brizgnilo v oči, kar se je včasih tudi zgodilo. Takoj je bilo treba dobro sprati zelo pekoče oko, ki je ostalo še več dni rdeče. K zdravniku takrat nismo hodili.

Kot vsi drugi smo apno potrebovali za beljenje hiše. Spomnim se, kako lepo se je ugašeno apno rezalo z lopato, kot bi z žlico rezal domače kislo mleko v latvici. Mama ga je zmešala z vodo na pravo gostoto in z velikim »malarskim« čopičem na belo prebarvala stene. Za barvanje obrob okrog oken je apnu dodala nekaj galice, tako da so bile lepo modre. Hišo je prebelila tudi znotraj, da so sobe lepo dišale po svežem apnu. Včasih si je pri sosedah izposodila tudi »muštre« iz trdega papirja, prek katerih je z valjčkom nanašala obarvano apno, tako smo imeli stene lepo okrašene z raznimi vzorčki.

Apno so uporabljali tudi za škropivo za sadje in vinsko trto, tako da so vanj pomešali modro galico. Uporabljali so ga tudi za beljenje drevesnih debel, da so jih zaščitili pred boleznimi in divjimi zajci, da jih niso pozimi oglodali.

Besedilo in fotografiji: Branko Brečko


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media