Glasba in poezija sta v njihovem rodu

Zgodbe | jul. '21

Stena s slikami Andrejevih potomcev je vse boj polna

Vsi poznamo visokega, vitkega Andreja Šifrerja in njegove pesmi. Mnoge med njimi so skoraj ponarodele in radi jih prepevamo (Lepa dekleta ljubijo barabe, Za prijatelje si je treba čas vzet', Gorska roža …), žal pa premalo prisluhnemo besedam, ki so pogosto prava poezija. Njegova besedila so lepa, globoka, včasih humorna, včasih presunljivo čutna ... Nastajajo na podlagi njegovega osebnega čustvovanja in življenjskih spoznanj. Med katerimi je tudi to, da je z njim težko živeti.

Vsakemu od svojih otrok je napisal pesem. Prvorojencu Martinu je posvečena pesem Martinov lulček, ki je naš evergrin, hčerki Evi Uspavanko za Evo (nastala je, ko je domov poklical iz Amerike in ga je ganil njen glasek), za Koro, ki je 17 let mlajša od Martina in nekaj manj od Eve, pa je ustvaril pesem Ptica iz nebes. Danes so vsi trije odrasli in Andrej s ponosom pove, da so si s svojim delom ustvarili odlične kariere. Martin je ekonomist z uspešnim podjetjem za davčno svetovanje, ob tem pa še doda, da ima čudovito družino – ženo Julijo in tri hčerke. »Če bi mu jaz izbiral ženo, mu ne bi mogel izbrati boljše!« Iz pripovedovanja je razbrati, da enako lahko reče tudi za Davida, Evinega moža. »Oba sta zdravnika in imata tri sinove.« Najmlajša Kora je v Birminghamu študirala mednarodno pravo in se zaposlila v Londonu. S svojim fantom Alisterjem pa rada pride domov na obisk.

Teorija o vzgoji in zaupanju

Andrej ima zanimivo razmišljanje o vzgoji otrok in zaupanju. Ideja se mu je porodila ob razlagi poleta v vesolje, zato jo je imenoval kar »temna stran meseca«. Ko so izstrelili Apollo 11, so lahko sledili raketi, dokler ni prišla na temno stran meseca. Tam so jo za nekaj ur izgubili, saj ni bilo signala. Ker so prej vse pravilno izračunali, so lahko upali, da jo bodo po določenem času spet videli, sicer bi jo odneslo v vesolje. »Enako je z otroki; ko pridejo v puberteto, gredo za nekaj časa na temno stran meseca – začasno se oddaljijo. Toda če je bila vzgoja pravilna in odnosi dobri, jih ne izgubimo, ampak se vrnejo.«

Ko pripoveduje o otrocih, omeni njihovo mamo, svojo bivšo ženo Marijo, ki je, kot poudari, čudovita mama in babica. »Na njej je bila skrb za vzgojo otrok, ko so mene nastopi in snemanja vodili daleč naokoli. Sicer smo se velikokrat slišali po telefonu, kasneje pa prek sodobnih medijev, vendar je ona tista, ki je bila ves čas z njimi.« Dolgo je upala, da se bo Andrej vrnil v normalno družinsko življenje, toda poklican je za glasbo in poezijo, zato je bila ob dveh različnih načinih življenja ločitev tako rekoč neizbežna.

Med strogostjo in ljubeznijo

Andrej pravi, da je na svet prišel »ponesreči«, saj sta bila mama in oče stara že čez 40 let (ima še pet let starejšega brata Marka). Mama Pavla si je želela deklico, dobila pa je zahtevnega nedonošenčka, ki je veliko jokal; očitno je tako krepil svoj glas in pljuča. Mama, ki je bila že tako precej bolehna, je z njim prečula cele noči in zdravnik jo je opozoril, da je njeno zdravje ogroženo. Med vrsticami, pa vendar dovolj jasno, ji je dal vedeti, da morda nedonošenčka ne bi več tako intenzivno reševali ... Mama pa seveda ni pristala na to. Andrej razmišlja, da je bilo verjetno tako napornih otrok in tako izčrpanih mam še veliko in vsi otroci morda niso imeli te sreče kot on. »Zaradi bolehnosti se je mama zgodaj upokojila. Vsak mesec, ko je prejela pokojnino, pa se je za ta denar zahvalila.« Pripoveduje, kako čisto in pospravljeno je bilo pri njih doma: »Večkrat je rekla, da se dobra gospodinja spozna tudi po tem, kako je perilo obešeno, ali po tem, ali je pomivalno korito prazno.« Tudi sam se teh pravil dosledno drži. V puberteti pa se je strogemu redu uprl. »Pravi čudež je, da sem iz tistega nerednega fanta tudi jaz postal tak ljubitelj reda, čistoče, urejenosti … Tako siten sem pri tem, da sem izgubil že kar nekaj čistilk.« Kot spomin na mamo Pavlo je napisal pesem Umazanci, kjer omenja, da ga je mama morala umivati petkrat na dan; v njej pa se tudi sprašuje, kako se umivajo tisti ljudje, ki so umazani od znotraj.

Mama je bila ljubeča in stroga, vendar sam meni, da permisivna vzgoja ni vedno na mestu. Oče ga sicer ni nikoli udaril, mama pa večkrat – in doda, da je bilo vedno upravičeno. Ob tem pa je bila njegova prva in največja oboževalka. Kupila mu je kitaro in ga je vpisala v glasbeno šolo. Kitara mu je prišla prav še zlasti pri tabornikih, kjer je na znane viže ustvarjal svoja besedila, in že takrat je bilo jasno, da je odličen poet in pevec. Čeprav je končal študij prava (tako kot njegova žena), je čutil, da ni poklican za ta poklic, zato se je odločil za glasbo. Mama in oče, ki sta imela štiri leta osnovne šole in sta bila ponosna na svojega pravnika, sta to odločitev morala sprejeti.

Oče Franc je bil veseljak in zelo odprt, ljudski človek. Vsi so ga poznali in z vsemi se je rad družil. Hkrati pa je bil velik ljubitelj knjig in dober pripovedovalec zgodb in pravljic. Vsak teden je iz knjižnice prinesel tudi po tri knjige. Zanimalo ga je vse – od vesolja do zgodovine, ko je prebral dela Erice Jong, pa tudi erotika. »Česa vsega nismo videli, vedeli in doživeli ...« je dejal. Ko sta sinova nekega četrtka zvečer pred televizijskim zaslonom čakala na pregled evropskih nogometnih golov, ju je podil spat, češ da je na sporedu oddaja Goli iz Evrope, ki si jo mora ogledati; očitno so vsi čakali na isto oddajo, le da je ob naslovu oče imel v mislih goloto ... Veliko zanimivih in zabavnih zgodb je povezanih z njim in njegovim delom čuvaja v Prešernovem muzeju. Vsi so vedeli, da je Prešerna dobro »naštudiral«, in učiteljice so pogosto prepustile vsa pojasnila in razlago »tovarišu kustosu«. Ko je doma pripovedoval o tem, je še dodal, da je kar zamolčal, da ni kustos ...

Kljub vsemu pa oče ni bil navdušen nad spremembami, ki jih je prinašal sodobni čas, o čemer je seveda Andrej tudi pel (... ker moj oče razumeti noče ...). Toda ko sta »sestavila njuna različna svetova«, sta se odlično razumela.

Občutek za besede

V dnevni sobi so z njim vedno starši, stari starši po očetovi strani ter strici.

V njihovi družini je bilo veliko posluha za glasbo in poezijo. Oča Janez, kot so rekli dedu, je bil celih 60 let organist v Žabnici. Očetova brata sta bila slavista – v enciklopediji sta navedena drug ob drugem, Tone Šifrer pa tudi pesnik in pisatelj. Pokaže njegovo knjigo Kmet in stvari in prebere lepo pesem Orači. »Kaj vse bi še napisal, če ne bi Nemci prav na Hitlerjev rojstni dan končali njegovega mladega življenja.« V Žabnici ohranjajo spomin nanj in letos je bila majhna slovesnost ob 110. obletnici njegovega rojstva.

Pa tudi po mamini strani so bile izbrane besede visoko cenjene: »Mama je imela izjemen občutek za jezik; spomnim se, da smo po večerji poslušali radijski kviz o naših krajih, in nekdo je takrat opisal Tržič kot 'jato plahih jerebic' … Besede bi šle verjetno mimo, če nas ne bi mama opozorila, kako lepo je bilo to povedano. Kasneje sem te besede uporabil v pesmi Gorska roža.« Razmišlja, kako pomembno je, da otroka mimogrede opozarjaš na presežke in mu tako prebujaš estetski čut.

O vsem tem se z Andrejem pogovarjava v hiši, kjer je nekoč živel z ženo in otroki, po ločitvi pa jo je preuredil, moderniziral in v svojem estetskem slogu izpilil do podrobnosti. Vmes pa je tudi kakšen star kos, na primer lep lanen in delno vezen mamin prt. Ta dom je prijazen, topel in pogosto poln ljudi. Včasih domačim skuha pikantno piščančjo-zelenjavno juho, po kateri še posebej slovi. Pogosto se srečuje z družinama svojih otrok, in ko govori o dogodivščinah z vnuki, je še posebej navdušen. O njegovi družabnosti »govori« tudi brunarica, ki jo je postavil na vrtu. Zgrajena je bila z namenom: takrat ko so otroci odraščali, so tam prirejali svoje rojstnodnevne in druge zabave, je bil pomirjen, ker so bili v bližini.

Vrneva se v dnevno sobo, kjer so tri stene kot njegovi oltarji: na eni so slike prednikov – mame, očeta, starih staršev, stricev, na drugi so portreti in fotografije otrok, tretja stena pa je »obložena« z njegovimi zlatimi in platinastimi glasbenimi dosežki. Tukaj ustvarja, to je njegov svet. Ko se, od koder koli že – iz tujine, s partije tenisa ali koncerta – vrne vanj, je najsrečnejši.

Besedilo in fotografiji: Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media