Kovaško kladivo je pelo vsak dan

Zgodbe | jul. '21

Kovač iz Arnovega sela pri Artičah v kovačnici z ženo in otrokoma. (fotografijo hrani B. B.)

Kovačevi se niso pisali Kovač, ampak se jih je tako ime prijelo in ostalo »po domače« kot pri večini vaških mojstrov: nekateri so bili Kovačevi, drugi spet Kolarjevi, tretji Šušterjevi, Žniderjevi, Mlinarjevi … V naši vasi Arnovo selo pri Artičah smo imeli skoraj vse in ravno pri njih sem največkrat napajal svojo radovednost. Od malih nog me je privlačila neznanska moč, ki so jo izžarevale močne mišice in žilave roke vaškega kovača, velikana, ki je imel črn obraz od dima in ponekod ožgan usnjen predpasnik. Med odmorom se je s čikom v levem kotu ust rad nasmehnil vsakemu, ki ga je z občudovanjem gledal pri delu.

Pri Kovačevih je kovaško kladivo pelo vsak dan po razbeljenem železu. V kotu je stal kovaški meh, široka trikotna naprava, podobna mehu harmonike, ki je bila na nožni pogon. Lesen pogonski drog je bil na enem koncu gibljivo vpet v zid, na drugem pa na zgornji del meha. Navadno je meh poganjal vajenec ali večji kovačev sin, včasih pa celo sam kovač, če je bil obdelovani kos železa manjši. S pritiskanjem na drog se je meh nižal, ko ga je sprostil, se je dvignil in tako zajel zrak, ki ga je potem vpihoval pod goreče oglje, da je močno gorelo in segrelo vanj položeno železo.

Razbeljeni kos je kovač z dolgimi kovaškimi kleščami vzel z ognjišča in ga obdeloval na nakovalu, ki smo mu rekli ampus. Žareče iskre so letele na vse strani, mišičaste črne roke, ki so gledale izpod zavihanih rokavov kariraste srajce, so dvigale težko kladivo in z njim nabijale po železu, ki je vedno bolj dobivalo novo obliko. Za okovanje voza je bilo treba narediti veliko kovanega okovja, zato je večkrat poprijel za kovaško kladivo tudi brat. Kako je šele takrat pokalo in zvenelo, posebno ko sta isti kos kovala oba in v ritmu drug za drugim tolkla in spreminjala obliko železnega kovanca. Kaj vse sta znala narediti iz kosa železa! Razne ploščate dele za okovanje lesenega voza sta na robovih okrasila, včasih tudi po sredini in ob straneh prav umetniško zakovala lepe ornamente, da je bil potem voz lepši.

Kovaško orodje iz kovačije Kastelic, Žabja vas. Hrani Dolenjski muzej.

Takrat je bilo v vasi še veliko vprežnih konjev, s katerimi so opravljali vsa poljska dela in tudi v gozdu. Pri tem delu bi se nepodkovana kopita izrabila do živega in konj ne bi mogel več hoditi. Ko so se podkve na kopitih izrabile, je bilo treba konja na novo podkovati. Spomnim se, kako je sam izdeloval konjske podkve in podkovne žeblje, posebej pa so bile zanimive enostranske podkve za vole, ki so jih kmetje tudi uporabljali kot vprežno živino.

Na sliki, ki je bila posneta leta 1931, je kovač Franc, krepki brkati mož, z ženo in otrokoma. Tudi najmlajši otroci so se kmalu privajali močnemu hrupu, zvonkemu glasu kovaških udarcev, vročini in črnemu dimu iz ognjišča, ki se je širil po kovačnici, in to jim je ostalo zapisano za vse življenje. Njegovo delo je čez leta nasledil starejši sin, ki je to delo opravljal še veliko let, vendar so časi lesenih vozov in delovnih konjev vedno bolj minevali in minila je tudi kovaška obrt v naši vasi.

Branko Brečko


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media