Oglarjenje, ki gre iz roda v rod

Zgodbe | jul. '21

Oče Jože pri kopi

Pri Žagarjevih v Jagodniku pri Hmeljniku je spet gorela kopa. Do zdaj so jih naredili že okrog 20, letošnja pa je bila prva večja po smrti očeta Jožeta, ki je vse štiri sinove naučil in navdušil za to staro gozdarsko opravilo. Naredil jo je sin Boštjan s pomočjo bratov, pri zaključnih delih pa so pomagali še sorodniki, vaščani in Boštjanov sodelavec. Skuhali so skoraj pet ton oglja.

Prve kope se je oče Jože lotil pred štiridesetimi leti. Pri novomeškem gozdnem gospodarstvu je bil zaposlen kot gozdar sekač in tako je pri 19 letih spoznal oglarje, ki so bili takrat celo zaposleni pri gozdnem podjetju. Kmalu zatem je zanje zmanjkalo dela, saj se je podjetje nehalo ukvarjati s kuhanjem oglja. Ampak na mladega Jožeta so naredili močan vtis. Čez dvajset let je poiskal še živečega oglarja in ga prosil, da mu pokaže, kako se skuha oglje. Kot pravemu gozdarju je bilo škoda, da ne bi porabili tudi drobnega lesa, ki ostane po sečnji dreves. Takrat je prižgal prvo kopo, po upokojitvi pa jih je sledilo še veliko. Od začetka so mu pri delu pomagali sinovi Tone, Tomaž, Boštjan in Branko. Že tedaj je bil vesel, da so vneti za delo, danes pa bi bil nanje še bolj ponosen, saj oglarjenje nadaljujejo.

Najboljši je bukov les

Stržen z vrha

In kako se lotijo tega dela? Najprej pripravijo kopišče. Na ravni podlagi zarišejo premer, velik okrog deset metrov. Na središču postavijo tri kole in naredijo nekakšen obroč za luknjo — stržen, ki bo kasneje služil za prižig. Okoli tega obroča zlagajo drva, ki jih prej nažagajo na metrsko dolžino. Ko je les zložen, spodnja dva štosa drv pokrijejo s smrečjem, zgornji del, ki se mu reče glava kope, pa z listjem. Potem celo kopo zamečejo z zemljo. Najboljša je že uporabljena zemlja od prejšnjih kop. Okrog in okrog jo utrdijo še s prislonjenimi kosi lesa. Kopa je pripravljena za prižig. Še prej pa je treba pripraviti na drobno nažagan in nasekan les, ki ga oglarji imenujejo »čiki« in ga potrebujejo za prižig kope. Za tako veliko kopo, kot je bila Boštjanova, je treba pripraviti okrog dva metra »čikov« in tudi nekaj lesa, listja in zemlje za rezervo, če se med kuhanjem kje vdre. Temu opravilu rečejo »bokanje«. Takrat je treba zemljo in listje odstraniti, dodati les in jo ponovno zapreti z listjem in zemljo. Za dobro oglje je najboljši bukov les.

Zlaganje drv

Boštjan je les pripravljal dalj časa, sredi aprila ga je začel zlagati v obliko kope in za to uporabil več kot 50 prostorninskih metrov lesa. Devetega maja je kopo prižgal. V bližini je zakuril ogenj in si pripravil žerjavico. Z vrha kope je v stržen vrgel pet lopat žerjavke in dodal koš »čikov« ter jih potem na tri ure dodajal tako dolgo, da je ogenj prišel do vrha. Za to je potreboval dva dni. Ko pride ogenj do vrha, se stržen zabije, kopo pa potem z luknjanjem odpirajo od vrha navzdol, da v notranjosti enakomerno tli in skozi dimnice uhaja dim. Tako velika kopa tli od deset do 12 dni, odvisno tudi od vremena, saj deževno vreme kopo zamori in podaljša čas kuhanja.

Ves čas je potreben nadzor

Oblaganje kope s smrečjem, sitjem in zemljo

Kuhanje oglja je zahtevno opravilo, ki ne terja le veliko znanja in izkušenj, ampak tudi oglarjevo prisotnost. Stari oglarji so si poleg kope postavili začasno kolibo, v kateri so lahko za kratek čas zaspali, saj jo je treba kontrolirati vsaj na vsake tri ure, in če gre kaj narobe, takoj posredovati, sicer lahko zgori ves les in nastane velika škoda. Ko gre iz lukenj moder dim, jih je treba pokriti z zemljo in nižje narediti nove. Zvrha proti dnu kope iz dneva v dan postaja zemlja vse bolj suha, dim se zmanjšuje in postaja moder, kar pomeni, da je oglje kuhano.

Sledi čiščenje kope — odstranjevanje zemlje in ostankov smrečja ter prahu, ki ga kasneje uporabijo za »gašenje« še tlečega oglja. Gasijo tudi z vodo, čeprav se trudijo, da ga polivajo čim manj. Potem pride na vrsto razdiranje oglja, čemur pravijo »štoranje«. Pomagajo si s posebnim oglarskim orodjem – kljuko, ki jo imenujejo »štorhakl«, in oglarskimi vilami pa tudi z lopato, grebljico in grabljami. To je najbolj umazano delo pri oglarjenju in od tu prihaja rek »črn kot oglar«. Razkopano oglje se mora hladiti vsaj 12 ur. Potem ga namečejo v papirnate vreče in shranijo pod streho, kjer počaka na kupce. Danes ga kupujejo predvsem ljubitelji specialitet z žara, včasih pa so ga veliko potrebovali kovači.

Kopa je pripravljena za prižig.

»Najtežje pri tem opravilu je pomanjkanje spanja, dodatne težave pa lahko povzroči slabo vreme, ampak če si pri stvari, se da vse rešiti,» ponosno pove Boštjan, ki je lani novembra naredil prvo samostojno kopo. Za začetek je postavil manjšo in skuhal 300 kilogramov oglja, spomladi pa se je lotil »velikanke«, in ker mu je ob pomoči drugih uspelo, je že napovedal, da to še zdaleč ne bo zadnja.

Od leve proti desni: Gregor Makše in Žagarjevi: Tomaž, Boštjan in Branko

Sicer pa so Žagarjevi sodelovali tudi pri prvem vseslovenskem prižigu kop 29. maja leta 2009, ko je na pobudo Kluba oglarjev Slovenije naenkrat zagorelo kar 19 kop po vsej Sloveniji. Kot kaže, to staro gozdarsko opravilo ni pozabljeno, oglarji, kot je bil Jože Žagar, so znanje in izkušnje uspešno prenesli na mlajši rod.

Besedilo: Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media