Veseli muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka

Prosti čas | jul. '21

PRILOGA

Pavčkov dom v Šentjurju je dobro obiskan in pogosto je med obiskovalci slišati njegove verze.

Med veselimi in dobrimi ljudmi se znajdemo, ko vstopimo v Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, dveh velikih mož, ki sta se z glasbo in poezijo zapisala v srca Slovencev in obogatila našo kulturo. Občina Mirna Peč, od koder sta izhajala, se jima je poklonila s sodobnim multimedijskim muzejem, ki je prirejen tudi za slepe, slabovidne in naglušne obiskovalce.

Ker je Lojze Slak velik del življenja preživel na odru, je sredi dvorane postavljen oder, na njem pa harmonika. Obiskovalci lahko nanjo zaigrajo katero od Slakovih pesmi ali pa zapojejo in vse to posnamejo za svoj video. Ob spremljavi posnetkov Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna je to res pravi »harmonika šov«.

Moderen muzej je zrasel v stavbi nekdanje osnovne šole, ki je postala premajhna za vse šolarje. Prenovili so jo po najsodobnejših muzejskih standardih, seveda pa ji bistvo vdahnili s kar nekaj zanimivimi vsebinami. Ob vstopu v prostorno dvorano nam z enega od zaslonov na dotik s svojim zanosom in radostjo govori Tone Pavček, vse naokoli so harmonike Lojzeta Slaka in obiskovalca objame prijetno, veselo vzdušje.

Vodja muzeja Ljudmila Bajc pove marsikaj o bogatem življenju Slaka in Pavčka. Pavček je bil štiri leta starejši, oba pa sta umrla leta 2011. Tone Pavček se je rodil v vasi Šentjurij na Dolenjskem, Lojze Slak pa na Jordankalu. V otroštvu se nista poznala, sta se pa kasneje dosti družila in vsak po svoje opevala lepote dolenjske pokrajine in Slovenije. Družilo pa ju je tudi vinogradništvo.

Od samouka do virtuoza 

Marsikomu zastane dih, ko Ljudmila Bajc razdre harmoniko.

Lojze Slak je bil četrti od desetih otrok. Velik del otroštva je preživel pri stari mami, kjer se je na skrivaj naučil igrati na harmoniko, ki jo je imel eden od stricev. Postal je virtuoz na frajtonarici in jo povzdignil v » spoštovanja vreden inštrument«. Napisal je 531 skladb, zato so njegove harmonike » kraljice« tega muzeja (med njimi je tudi stara harmonika, ki ima meh iz zajčje kože). Gospa Ljudmila pravi, da je zanimivo opazovati, kako obiskovalci reagirajo, ko eno od teh harmonik razstavi in jo nato tudi sestavi, potem pa nanjo še malo zaigra. Kot je zanimivo poslušati ugibanja obiskovalcev, kako je prišlo do posebnosti, ki jo imenujejo »Slakov gumb« na harmoniki. Ali pa zakaj je Lojze Slak, ki je bil tapetnik po poklicu, del klopi v sobi, kjer so se zbirali s Fanti s Praprotna, pustil samo v lesu? Ta soba je tudi predstavljena v muzeju, prav tako tudi vsa zlata in eno diamantno Slakovo odličje. In seveda spomini na neštete poti po svetu. Še zlasti naši izseljenci v ZDA so ga sprejeli z odprtimi rokami in od vseh njegovih pesmi, ki jih znajo na pamet, jih je najbolj ganila Ej, prijatelj. Ravno zaradi njegove popularnosti so začeli v »slovenskih cerkvah« po ZDA nabožna besedila peti na melodije naših ljudskih pesmi in mnogih Slakovih melodij, kar imenujejo kar »maša polka«. In zato ne čudi, da je bil na otvoritvi muzeja častni gost Joe Valencic, človek, ki je slovensko polko populariziral po vseh ZDA.

Povzdignil Dolenjsko in malega človeka    

Preden je bil ta muzej postavljen, je bila v Šentjuriju že urejena spominska hiša Toneta Pavčka, ki je zdaj del muzeja. Njegova rojstna vas (pesnik jo je pogosto poimenoval moje Šentjurje) je štiri kilometre oddaljena od Mirne Peči, toda obiskovalci muzeja se radi zapeljejo do tja. Ob 95. obletnici njegovega rojstva (leta 2023) pa bo Pavčkova zbirka postavljena tudi v Mirni Peči, kjer sta v muzeju pripravljeni že dve dvorani (nekoč razreda), snujejo pa tudi že poseben program. Ob razpravi, ali bi v muzej preselili tudi eksponate z Pavčkove domačije, je njegova hči Saša Pavček dala očetu še posebno lepo priznanje s tem, ko je dejala: »Naj bo Šentjurij kot Vrba in Mirna Peč kot Kranj ...«

Slak je slovel po odličnem cvičku, Pavček po odlični malvaziji.

V mnogih Pavčkovih pesmih so povzdignjeni Šentjurij, Dolenjska, mali človek, čeprav se je sam – po poklicu je bil pravnik, tako kot njegova žena – povzpel v vrh naših pesnikov in bil tisti, ki je kot iskren in pogumen domoljub javno prebral deklaracijo za samostojno Slovenijo.  

Rodil se je kot slabotnejši od svojega dvojčka; ker so pričakovali, da bo umrl, je krepkejši fantek dobil ime po očetu Tonetu, slabotnejšega pa so krstili za Jožeta. Toda usoda je hotela, da je slabotnejši preživel, in tako je po smrti bratca naš pesnik iz Jožeta postal Tone, saj se je moralo očetovo ime nadaljevati.

V muzeju pa je tudi vitrina z dvema steklenicama vina – Pavčkova je malvazija, Slakov pa cviček. Slak se je večkrat ustavil pri Tonetu Pavčku, ki je po upokojitvi z ženo živel v Seči pri Portorožu. Tam je prideloval odlično malvazijo, Lojze Slak pa jima je prinesel svoj odlični cviček; potem pa sta primerjala, katero vino je boljše, in vedno znova sta ugotovila, da sta obe vini najboljši.

Mirna ali Medena Peč?

V zgornjem prostoru muzeja pa je postavljena velika maketa satovja, ki omogoča marsikaj – skozi posebna očala tudi doživetje letenja čebele. Posajene so medovite rastline, omogočene so zabavne igrice na temo čebel in medu itd. Maketo so dobili v najem prek razpisa Čebelarske zveze Slovenije za dobo petih let. Toda v muzeju ni zato, ker je Slakova pesem Čebelice tako popularna, in tudi ne zato, ker je bil tudi znani čebelar Alojz Kastelic iz Vrhpeči (1923–2010) Mirnopečan; Pavček in Slak pa tudi nista bila čebelarja. Je pa odločitev za postavitev satovja v tesni povezavi z Mirno Pečjo. Ta ima v občinskem grbu tri čebele, saj se je kraj v času Avstro-Ogrske imenoval Hönigstein (Medena Peč). Na mestu, kjer pride na plano rekla Temenica, stoji visoka pečina in legenda pravi, da je bila porasla z bogatim cvetjem, ki je bilo odlična paša za divje čebele. Zato so to pečino imenovali medena pečina, kar se je počasi spremenilo v »medeno peč«, nazadnje pa kar v »mirno peč«. Ob dveh velikih mirnopeških možeh je tako oživljena tudi legenda o medeni pečini, obiskovalci pa dobijo z eno vstopnico za muzej – ob vsem naštetem – še dodatno zanimivo doživetje.

Besedilo in fotografije: Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media