Skrivnostno svetišče stare vere

Prosti čas | jul. '21

Vandramo po Sloveniji

V neposredni bližini Babje jame ima Soča miren zatok, v teh dneh čudovit za kopanje.

Kraj Most na Soči nima samo mostu čez Sočo, ima tudi most čez Idrijco, tik preden se ta idrijsko-cerkljanska reka pretopi v glavno primorsko vodno žilo. V naselju Drobočnik je treba zaviti na desno na slikovito cesto na visokem levem bregu Soče, ki vijuga skozi raztegnjeno vasico Zgornji Log, v kateri živi okoli 50 ljudi. Domačije, po večini prenovljene, so razporejene po štirih rečnih terasah, med seboj ločenih s hudourniškimi grapami. Terase se dvigujejo nad prepadnimi stenami sotesk, saj je Soča vrezala v apniške plošče globoke zareze. Zgornji Log ima lepo lego in osončenost, zato mu pravijo tudi Tolminska brda. Čudovit poletni izlet!

Pod Zgornjim Logom se kot zelen prt širno razteza travnata terasa, kjer je konec asfalta in je kapelica Božje matere in preden se cestica prevrne v strm kolovoz k Soči in Spodnjemu Logu. Če ste se do sem pripeljali, morate tu parkirati. Kmalu se pojavi na drevo pribit desni smerokaz k Babji jami. Serpentinasta ozka pot se spusti do staroverskega svetišča pod železniškim mostom. Takoj pod tem mostom je svetišče, lučaj proč pa že lep okljuk Soče, ki se steza v zatok; v njem se je v vročih dneh mogoče okopati.

V soteski potoka Vogršček, tik ob Soči, je v apniške strmine zajedeno nekaj jam, ki se skupaj imenujejo Babja jama. Poleg gore Jelenk na bližnjih Banjšicah velja ta jama za glavno svetišče starovercev v Posočju. Kot ugotavlja pisatelj in raziskovalec Pavel Medvešček (1933–2020), gre za izredno zanimivo in duhovno bogato posoško predkrščansko versko kulturo. Sam je v desetletjih predanega etnografskega raziskovanja še odkril staroverce, da je lahko opisal njihovo vero. Po njegovem mnenju je v tem stoletju verjetno komaj še kdo preživel v kakem zakotnem kraju. Živijo pa novodobni staroverci, nekakšni prekrščenci, seveda ne kristjani, ki so jih v njihov novi način življenja zvabili obrazci mitoloških izročil, kot jih je razgrnila znanost, v največji meri kar Medveščkova. Ta izročila se kažejo v opremi slikovitih, divjih, kar romantičnih vdolbin, skled, draselj in prinesenih velikih prodnikov, s katerimi je opremljena Babja jama povsod po svojem izjedenem apniškem skalovju.

Vhod v srečno Babjo jamo tik za železniškim mostom

Od kod veliki rečni kamni globoko v jami? Najdemo jih v glavnem na policah ali molečih skalah. Zakaj iz skal štrlijo ogoleli koli? Gotovo iz skal niso zrasli. Zabiti so v špranje, povezani med sabo tvorijo nesimetrične geometrijske like. Prodniki in koli so v jamo prineseni in so v stene zabiti zaradi posvečenih obredov, to je že na pogled jasno. Brez dvoma so ljudje v Posočju še globoko v 20. stoletje ohranjali stara predjudovsko-krščanska verovanja, verjetno tudi predstaroslovanska. Starejši ljudje so v nekaterih odmaknjenih vaseh še objemali sveta drevesa, iz vodotokov pobirali svete kamne in verjeli v preseljevanje duš po smrti, sledeč izročilu svojih prednikov pred tisoč leti in več. Bili so obenem sicer normalno krščeni, sprejemali so zakramente, se dali pokopavati s krščanskimi mašami. Pravzaprav so cepili na krščanstvo svoje staroverske rituale in zaklinjanja narave ter vesolja, klicali dež in v jamah Babje jame zrli na os sveta, v kateri bivajo moči, ki odrejajo njihovo zemeljsko usodo.

Dokazi posoškega staroverstva

Po Medveščkovih podatkih je tik pred prvo svetovno vojno na desnem bregu Soče živelo še približno 150 staroselcev (ki samih sebe niso tako imenovali, še manj so se imeli za pogane, svojo vero so samo jemali za drugačno). V letih njegovega raziskovanja se je zbližal le še z okoli 20 močno ostarelimi ljudmi, zanimivo, da v glavnem moškega spola, bolj z njimi kot pričevalci kot z verniki. Razlog za vztrajanje pri stari veri je bil pri njih tudi v tem, da je ta vera s svojimi posvetitvami narave kmečkemu človeku verjetno bolje in globlje odgovarjala na temeljna eksistencialna vprašanja kot krščanstvo z njegovimi vzvišenimi misteriji, svetišči, dragocenostmi. Svetost starovercev je bila povezana s preprostimi stvarmi, ki naj bi jih zbliževale s svetom na dosegu roke, s prijazno in neprijazno naravo.

Medvešček in mag. Darja Skrt iz Goriškega muzeja sta leta 2014 pripravila odmevno razstavo o posoškem staroverstvu. Postavila sta na ogled na desetine svetih kamnov, lesenih rogovil, nenavadnih domačih izdelkov, ki so bili polni simbolnega duha, na primer kačje glave, hišnega duha, gozdnega duha. Ostareli ljudje, zadnji prenašalci stare vere, so na fotografijah prikazovali naravne prostore svojih svetišč, kot so Babja jama, gora Jelenk nad Batami na Banjšicah, težko prehodni predeli soteske Padence pri Doblarju … Posvečenja ob njih in na njih so vodili dehnarji, nekakšni svečeniki, podobni keltskim druidom, ki so skrbeli za duhovno in socialno dobro svojih zakotnih, socialno zatišnih skupnosti, za to, da je človekov zduhec, namreč duša, bil po človekovi smrti spet varno naseljen v katerem drugem živem bitju, tudi v rastlini ali živali. Takšno vero so seveda preganjali, nasilno iztrebljali, zato jo je moral varovati nevidni obroč skritega in skrivnostnega.

Prva svetovna vojna je tej veri zadala smrtni udarec. Kar vidite v Babji jami, na Jelenku in še kje drugje na Banjšicah in vzdolž Soče, se nam njene ostaline kažejo kot metaforična lobanja časa. Ponovno oživljanje staroverske duhovnosti je nekakšna rekonstrukcija predmodernega načina življenja, danes v različnih oblikah in gibanjih kar modnega preizpraševanja današnjega življenja.

Znašli se boste v posvečenem prostoru. In te skalne tvorbe: pozni popoldanski žarki poglabljajo njihove površine, na osončenih robovih in osenčenih vdolbinah se – tudi v vaši vzburjeni domišljiji, v tišini in hladu – očrtujejo fantomske podobe vznemirjenih živali in mrkih človeških obrazov. Najbrž tu res vlada neka stara tiha poganska svetost. Kaj pa prave ostaline? V jami se ti zazdi, da vidiš njihove sledove. Morda odtisnjene v kamenje, ki je nemo zgovorno. To niso sledovi novoverskih starovercev, ki jih je v jami kar nekaj. Njihovi sledovi so v divjini časa. Nimajo besed. Skozi jamo presevajo tudi profili današnjih nasprotij.

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media