Med spanjem je premikal prste

Prosti čas | jul. '21

Dobre stare viže

Toni Verderber s harmoniko, v ozadju Kolpa

Kot mladenič je odraščal v vasici Vrt, že dolgo pa živi v bližnjem Starem trgu v Poljanski dolini ob Kolpi. Že ko je bil star pet let, se je navduševal nad diatonično harmoniko, ki mu jo je podarila stara mama. Starši so mu povedali, da je še med spanjem premikal prste, kot da bi zares igral. Belokranjcu Toniju Verderberju sta bila prva vzornika Lojze Slak in Avgust Stanko, ki pa ju je lahko slišal le po radiu, saj gramofona še niso imeli.

Prvič je javno nastopil v prvem razredu osnovne šole, na šolski proslavi je zaigral in zapel partizansko pesem Kdo pa so ti mladi fantje. Nekega poletnega jutra pa je zaigral pod oknom družinskega prijatelja, pisatelja Lojzeta Zupanca, ki je dopustoval pri njih. Bila je to Slakova skladba Kadar pa mim' hiš'ce grem. Nekaj časa je igral in tudi pel, potem pa se je odprlo okno in zaslišal je skoraj preroške Lojzetove besede: »Tonček, o tebi pa se bo še slišalo in pisalo.« To ga je močno prevzelo in se mu je za vedno vtisnilo v spomin. Pisateljeva žena Vida je pozneje postala Tonijeva birmanska botra.

Kot mlad godec je bil vedno deležen precejšnje podpore in razumevanja, kar je sicer pomembno za vsakega glasbenika. V otroštvu so mu stali ob strani starši, pozneje pa njegova družina. Z ženo Ireno sta se pred skoraj 40 leti vrnila iz Ljubljane in si na njeni domačiji ustvarila dom. Tako je nastala tudi ena prvih uspešnic Tonijevega ansambla Vračam se domov, ki govori o povratnikih v domače kraje.

Začetki delovanja Ansambla Tonija Verderberja segajo v daljno leto 1981. Ko so mladi fantje odslužili vojaški rok, so se zbrali in začeli nastopati. V zasedbi so bili še basist Pavle Šterk, kitarist in pevec Jože Kastelic ter tamburaš Borut Klobučar. »Bil sem član folklorne skupine Stari trg ob Kolpi, ki jo je spremljala tamburaška skupina Sodevski tamburaši. Velikokrat sem s harmoniko igral z njimi, kar mi je zelo lepo zvenelo, in od tam je ideja, da sem v trio s harmoniko, kitaro in basom vključil še tamburico,« oblikovanje svoje zasedbe opiše Toni, ki je bil glavni pevec.

Ko so se naveličali preigravanja tujih pesmi, so se lotili ustvarjanja svoje glasbe. Povezali so se z Belokranjko Faniko Požek, ki je za ansambel napisala prva besedila, kaj kmalu pa še Toni Gašperič, Ivan Sivec in Ivan Malavašič. S Tonijevo izvirno glasbo, izbranimi besedili in posebnim zvenom je Ansambel Tonija Verderberja nakazal novo pot v takratni narodnozabavni glasbi.

Igrali so našim rojakom  

Na Ptujskem festivalu leta 1988 - levo kitarist Jože Kastelic in desno Toni Verderber

S prvimi uspehi so prišli tudi številni nastopi doma in tudi v tujini. Trikrat so bili na daljših gostovanjih onkraj luže, kamor so jih vabili naši rojaki. Na prvem leta 1997, ko so nastopali po vzhodni Kanadi in Ameriki, je bil z njimi kot humorist in voditelj koncertov tudi Toni Gašperič.

Šestnajst let zapored so s pomočjo ZIK Črnomelj v črnomaljskem kulturnem domu prirejali tudi samostojne koncerte z naslovom Ob letu osorej (KOLO).  

»Že samo ukvarjanje z glasbo na način, da sem bil v igranju na harmoniko in še na katero drugo glasbilo popoln samouk, pove, da sem za to porabil veliko časa. Ko pa sem pred približno petintridesetimi leti začel tudi skladati lastne viže, sem stopil še na eno novo področje. To sicer igranju po eni strani daje precejšnjo svobodo, po drugi pa zahteva nemajhno odgovornost in iskrenost,« opiše Toni Verderber svojo glasbeno pot.

V vseh teh letih je nastalo več kot 140 avtorskih pesmi, ki so izšle na sedemnajstih albumih, sprva na kasetah, pozneje pa na zgoščenkah. Izšla je tudi videokaseta z naslovom Pri nas Belokranjcih. Mnoge skladbe, ki so jih zaigrali, so postale tudi uspešnice, na primer Čaša sreče, Kruh ponoči spi, Lepa so jutra, Prijateljev ne štej, Spomin na božični večer, Pri nas Belokranjcih, Veter je napisal pravljico, Beli kamen ljubezni ...

Harmonikar Modre kronike

Kar precej časa pa je Toni preživel tudi z glasbeno-humoristično skupino Modra kronika. Vodil jo je Trebanjec Slavko Podboj, ki se spominja: »Poleg dramske ekipe sodelavcev sem potreboval še glasbeni del, in pojavilo se je vprašanje, kje dobiti harmonikarja. Slišal sem, da v Starem trgu ob Kolpi živi mlad fant, ki se šele prebija, je pa že ploden avtor. Ko sem slišal njegovo skladbo Vračam se domov, sem se takoj odločil, da ga povabim, in prišel je!«

Sodelovanje v Modri kroniki je bilo Toniju Verderberju v veliko veselje. Vsak teden so ob četrtkih snemali radijske oddaje v dolenjski prestolnici, in to v nočnih urah. Plodno sodelovanje je trajalo tri leta, bil je vesel, da so mu poplačali vsaj bencin, ki ga je porabil, saj se je na snemanje oddaj vozil uro in pol v eno smer in se običajno vračal v Stari trg zgodaj zjutraj. A Toniju ni bilo škoda ne dela ne časa in Modri kroniki je dal najboljše, kar je lahko, tudi skladbi Dolenjska šmarnica in Gospod kaplan sta takrat hitro postali uspešnici, ki so ju peli v vseh veselih družbah.

Za Ansambel Tonija Verderberja je značilno tudi, da so se člani zelo malo menjavali. Tamburaša Boruta Klobučarja je po petnajstih letih igranja leta 2003 zamenjal Tonijev sin Domen Verderber, zasedbi pa se je kot peti član pridružil še klaviaturist Dušan Vrlinič. Pred desetimi leti pa je basista Pavleta Šterka zamenjal znani novomeški glasbenik Tomaž Zorko.

Poleg dela na glasbenem področju pa je imel Toni tudi redno službo. V Starem trgu ima zreški Unior svoj obrat in tam je bil kot strojni tehnik po izobrazbi zaposlen kot tehnolog. Zdaj je že tretje leto v pokoju. Podedoval je domače posestvo in že samo vzdrževanje zahteva kar precej časa in napora. »Imam pa tudi vinograd in ni lepšega kot s prijatelji v domači zidanici ob zeleni Kolpi nazdraviti s kozarcem domačega. Že od nekdaj pa je v naši družini doma tudi mizarsko rokodelstvo, in ni vrag, da ne bi pritegnilo tudi mene,« opiše svoje želje.

Prva zasedba Ansambla Tonija Verderberja

»Zadnje čase mi pri delu z ansamblom veliko pomaga sin Domen, kar mi daje še posebno zadovoljstvo. Glasba mi veliko pomeni in je nikoli ne jemljem kot obrtniško delo, ampak gojim do nje iskren ljubiteljski odnos. Še posebej me veseli odziv naših poslušalcev, ki mi že toliko let dajejo še dodatno spodbudo. Čutim, da je to iskreno priznanje za delo, ki ga vlagam,« nam zaupa in doda, da si je pred leti uredil domači snemalni studio, ki zahteva še dodatna poznavanja in izzive. Nove posnetke tako posnamejo kar doma, kar jim je seveda velika olajšava.

Z ženo Ireno imata dva zdaj že odrasla otroka, hčerko Saro in sina Domna. Oba sta uspešno končala univerzitetni študij. Domen ima že svojo družino, vsem pa je še posebej v veliko veselje vnuk Adam. Vsa družina je že desetletja aktivna v starotrškem gasilskem in kulturnem društvu, še najbolj dejavni pa so pri folklori, kjer gredo včasih na nastop kar vsi iz hiše.

Drago Vovk, fotografije: osebni arhiv T. V.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media