V stečaj namesto na proslavo petdesete obletnice

Zgodbe | jul. '21

Leta 2005 je podjetje Mont Kozje zaznamovalo pol stoletja svojega obstoja, a namesto na slovesnost ob jubileju so delavci odšli na zavod za zaposlovanje. Mnogi zaposleni še vedno menijo, da je imelo podjetje dobre možnosti za preživetje in bi lahko vsaj del njihovih najboljših šivilj in tehnologov ohranil delo.

Mont ni bilo veliko podjetje, v najboljših časih je bilo zaposlenih 240 ljudi, a za majhen kraj, kot je Kozje, sredi nekdaj slabo razvitega Kozjanskega, kjer za ženske praktično ni bilo nobene službe, je to podjetje marsikomu pomenilo preživetje, socialno varnost in perspektivo. In bilo je, skupaj s steklarno Dekor, ki je potonila nekako v istem času, gonilo napredka in glavni pokrovitelj večine krajevnega kulturnega in športnega življenja.

Za uradni datum Monta velja 1. maj 1955, ko je bilo v Kozjem ustanovljeno obrtno podjetje Tekstil, ki pa se je kmalu preimenovalo v Kozjanko. Vaško okolje, ki je premoglo nekaj zaposlitev na žagi in v kmetijski zadrugi, je s tem pridobilo prvi industrijski obrat, ki je ponudil zaposlitev dvajsetim delavcem. Na starih strojih so izdelovali gosto bombažno tkanino za posteljnino in blazine, polnjene s perjem. Kozjanko je leta 1959 prevzelo tedaj že uveljavljeno podjetje Metka Celje, ki je bilo znano po proizvodnji tkanin za posteljno perilo. Proizvodnja se je povečala, a v Kozjem ni bilo dovolj usposobljenih delavcev, zato so z načrtno štipendijsko politiko pridobivali osnovnošolce, da bi mladi ostali v kraju. Delo v tovarni so dobile predvsem mlade domačinke, iz tovarne pa so prihajali kakovostni izdelki: rjuhe, robci, prevleke za polnjenje, posteljna pregrinjala, razne vrečke.

Prva slovenska puhovka

Leta 1966 so tkalnico v Kozjem ukinili, del zaposlenih pa prekvalificirali v šivilje. Kot se spominja Ivica Osojnik, dolgoletna vodja proizvodnje v Montu, prekvalifikacija iz tkalk v šivilje še zdaleč ni bil enostavna, a ljudje so zmogli, saj so v tem videli svojo prihodnost. Leta 1972 so zgradili novo proizvodno halo, ki je bila prostorsko povezana z nekdanjo graščino, v kateri je vse od začetka potekala proizvodnja. Leto pred tem je obratovodja postal Veljko Kolar, ki se mu je pridružil še Jože Planinc na mestu tehnologa proizvodnje, kasnejši dolgoletni direktor. Nove tehnološke pridobitve so prinesle tudi nove zaposlitve, tako da je bilo v tem času zaposlenih že 120 delavcev. Poleg osnovnega programa Metke so v Kozjem za nemške partnerje Vossen, Egeria, Wölte, Florex izdelovali še kirurške obleke, spalne srajce in kopalne plašče. Ivica Osojnik pripoveduje, da je vsako leto nekaj tednov preživela v Nemčiji, kjer so jim tuji partnerji ponudili izobraževanje, s pridobljenim znanjem so vpeljevali izboljšave v proizvodnji in dvignili kakovost izdelkov.  

Že leta 1979 pa so na pobudo Jožeta Černezla, takratnega komercialnega direktorja, začeli razvijati športni program za zimo in poletje. Izdelali so prvo bundo v Sloveniji, polnjeno z gosjim perjem ali puhom. Veliko vztrajnosti in trme je bilo potrebno, pripovedujeta Ivica Osojnik in Veljko Kolar, saj je bila izdelava zelo zapletena, a se je obrestovalo, s puhovkami so hitro osvojili takratni jugoslovanski trg. Leta 1981 so prvič opremili himalajsko odpravo na Lotse, četrti najvišji vrh sveta, izdelali so tudi bivalne šotore. Po tej odpravi je dobila puhovka ime Mont (gora). Stalne tehnološke posodobitve so zahtevale nove kadre v krojilnici in šivalnici in leta 1987 so prevzeli obrat Topra v Virštanju s 37 zaposlenimi, skupaj so takrat zaposlovali 240 delavcev. Veljko Kolar, ki je bil v podjetju najprej kot obratovodja, nato kot direktor zaposlen od leta 1971 do 1986, meni, da je uspešnost odprave na Lotse odločilno vplivala na nova naročila. Oblačila so polnili z najfinejšim puhom, ki ga je bilo težko dobiti, za tono in pol, kolikor so ga letno potrebovali v Montu, so obredli domala vso Vojvodino.

Leta 1989 so zgradili novo tehnološko moderno skladišče za vhodne materiale in končne izdelke, ves čas pa je potekala tudi proizvodnja lahkih športnih oblačil za naročnike iz Švedske. Poleg blagovne znamke Mont so razvili tudi program konfekcije za prosti čas, vetrovke, jakne, hlače, kape, trenirke in različne vrste oblačil za džoging pod znamko Contrast in športna oblačila po švedskih licencah Bid-Bok in Poko-Loko. Opremljali so tudi nemške bolnišnice s posteljnino iz progastega satena, ki so ga izvažali celo v Južno Afriko za opremo bolnišnic. 

Samostojna pot

Leta 1989 je šlo podjetje Metka v stečaj, njegov kozjanski tozd pa je postal samostojni Mont Kozje. Kmalu so povsem opustili izdelovanje posteljnega perila in se usmerili v program oblačil za šport in prosti čas. Z ambicioznim tržnim nastopom so se s prvimi kolekcijami leta 1991 predstavili na ljubljanskem sejmu mode in poželi ogromno zanimanja.

Z osamosvojitvijo so izgubili ogromen jugoslovanski trg, še večji problem pa je predstavljalo pomanjkanje surovin. V ostri konkurenci so dobili naročilo za 12.000 spalnih vreč za slovensko vojsko ter za izdelavo posebnih vojaških anorakov in anorakov za enkratno uporabo za JE Krško. Že leta 1995 so v šivalnici vzpostavili sodobni informacijski sistem, utirali so si pot nazaj na trge držav nekdanje Jugoslavije, lotili so se izdelave modnih ženskih hlač. Vmes so se pojavili ponaredki puhovk, izdelani na Kitajskem, kar je precej omajalo njihov ugled predvsem na južnih trgih.

Leta 1993 so s Smučarsko zvezo Slovenije podpisali pogodbo za opremo slovenske biatlonske reprezentance. Poleg puhovk je vsak član dobil še termo oblačila (bunde in hlače), dežni komplet, jakne iz termoflisa, brezrokavnik in rokavice. Istega leta je bila podpisana pogodba o opremljanju slovenske padalske reprezentance. To je bil čas pomembnih nastopov slovenskih reprezentanc na velikih svetovnih tekmovanjih, kar je bila odlična promocija. Potem pa so se okoli leta 1999 pojavile težave z likvidnostjo, ki so jih povzročili plačilna nedisciplina, stečaj poslovnih partnerjev pa tudi slabo poslovanje in napačne poslovne odločitve. Sledila sta prisilna poravnava in leta 2005 stečaj.

Tovarna je dihala s krajem

Ivica Osojnik pravi, da so pred stečajem s sodelavci pripravili nekaj projektov, s katerimi bi ohranili del proizvodnje in okoli 40 najboljših šivilj in strokovnjakov, a to nadzornikov ni zanimalo. Najprej so prodali stavbo nekdanje graščine, nato stroje, najboljši delavci so odhajali. Ivica Osojnik je domačinka, bila je ena prvih štipendistk v podjetju Metka, po stečaju je kot samostojna podjetnica 12 let skupaj s šiviljami in tehnologom še naprej šivala puhovke in druge izdelke športnega programa predvsem za tuje naročnike. Sama vzroke za propad podjetja vidi delno v spremenjenih tržnih razmerah za tekstilno panogo, v spremembi modnih smernic, upadu zanimanja za puhovke, v veliki meri pa je propadu botroval človeški dejavnik. »Majhni kraji imajo svoje posebnosti, in če pride za direktorja nekdo, ki ni član te skupnosti, ki ne diha s krajem, to težko razume,« pravi. Nato pripoveduje o mladih ljudeh, ki so prihajali v podjetje in prinašali nove ideje in nova znanja, ki so jih prinašali tudi s številnih tujih sejmov. »Sama sem zrasla v tovarni, tukaj sem bila vsa leta na praksi, opravila sem pripravništvo, prehodila sem vso pot od analitičarke prek tehnologinje do vodje proizvodnje, podjetje in postopke dela sem poznala do podrobnosti.« Oba z Veljkom Kolarjem se spominjata, kakšno je bilo življenje v kraju, ko je še delovala fabrika, kaj vse je dala Kozjemu in širši okolici, gradili so ceste, delovni čas v tovarni so prilagajali voznemu redu avtobusov. Za tiste iz oddaljenejših vasi so skupaj s steklarno Dekor organizirali prevoze s kombiji. V kraju se ni zgodilo nič brez obeh tovarn, podpirali so kulturo, šport, šolo. 

Jožica Hribar