Veliko daješ, ampak veliko dobiš tudi nazaj

jul. '21

NAŠ POGOVOR

Starejši za starejše je socialnovarstveni program Zveze društev upokojencev Slovenije, ki starejšim od 69 let omogoča kakovostnejše in neodvisno življenje. Vanj je vključena skoraj tretjina slovenskih upokojencev. Ti cenijo trud številnih prostovoljk in prostovoljcev, svojih vrstnikov, odkar je Evropski parlament nagradil njihovo poslanstvo s podelitvijo priznanja državljan Evrope, pa pridobiva program tudi širšo veljavo. Rožca Šonc, ki vodi program od leta 2005, je letos prejela najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva in njegove promocije. Ponosna je na to, koliko starejšim so v vsem tem času pomagali k prijaznejšemu vsakdanjiku, a hkrati ugotavlja, da je za kakovostnejše in dostojnejše življenje najstarejše generacije srčnost prostovoljcev le premalo.

Nekoč sem slišala reči eno od prostovoljk, da to, kar počnete, ni nič posebnega, saj je solidarnost med ljudmi vendar samoumevna …

Da, ker smo bili tako naučeni že od malega. Pri nas sva oba z bratom že zgodaj sodelovala v prostovoljskih organizacijah. Verjetno imava to po mami, ki je imela izjemen dar za ljudi. Pomagala je, kolikor in kjer je le mogla.

Spomnim se, kako smo si v šoli delili kos kruha. Zdaj je vse drugače, otroci sošolcu niti ne nesejo zapiskov, če manjka pri pouku. Kolegialnost, ki smo jo včasih poznali, izginja, tako mi pravijo, tudi v podjetjih.

Kako pa je bilo v tovarni zdravil Krka, kjer ste delali več kot 40 let?

V Krki res spodbujajo prostovoljsko delo, z doniranjem in sponzoriranjem podpirajo aktivnosti tudi v društvih upokojencev.

Je pa bilo tako tudi pred desetletji, skrbelo se je za kakovostno življenje zaposlenih, za ozaveščanje invalidov, sodelovali smo pri gradnji vrtcev, v svetih šol za otroke s posebnimi potrebami. Sama sem bila skupaj s socialno delavko pobudnica ustanovitve aktiva delovnih invalidov in skupine za pomoč odvisnikom. Ko delaš z ljudmi, kot sem jaz kot vodja kadrovske službe, spoznavaš tudi njihovo osebno življenje in seveda ne moreš pri njihovih težavah pogledati stran.

Zadnjih pet let pred upokojitvijo sem delala na področju načrtovanja razvoja kadrov. Mislim, da je bil naš program eden prvih v Sloveniji in kot model dobre prakse vzor drugim podjetjem. Med prvimi smo uvedli računalniško podprte kadrovske evidence, organizirali prevoze na delo in prehrano. Lahko rečem, da smo kar na nekaj poljih orali ledino.

Potem niste razmišljali o tem, da bi po upokojitvi sedeli križem rok.

Če sem iskrena, mi je bilo prva dva meseca čisto lepo. Kmalu pa sem začela pogrešati stike z ljudmi. Zato sem bila prav vesela povabila takratne Občinske zveze društev upokojencev in Društva upokojencev Novo mesto, da se jim pridružim in prevzamem delo na področju sociale. To me je leta 1997 pripeljalo v Zvezo društev upokojencev Slovenije (Zdus), kjer sem se kalila ob takratni podpredsednici zveze Angelci Žiberna. Bila je izjemna ženska, socialna delavka, zelo predana. Veliko je znala, in ker je bila zelo odločna, je tudi marsikaj dosegla.

Kako pa ste se znašli pri programu Starejši za starejše?

Program je nastal v Slovenski filantropiji, kjer so ga snovale tri izjemne ženske: dr. Mateja Kožuh Novak, Anka Ostrman in Angelca Žiberna iz Zdusa.

Potrebna pa je bila mreža izvajalcev, ki bi prevzeli njegovo implementacijo na terenu, zato da bi lahko zaznali potrebe starejših in jih dosegli v vsakem kotičku države. Tako razvejano mrežo pa je imel samo Zdus s svojimi več kot petsto društvi po vsej državi.

Z Angelco sva takrat napeli vse moči, imeli pa sva podporo še pri Aldu Trnovcu in Anki Tominšek, da je zveza v svoj program poleg skrbi za pokojnine in zdravje svojih članov vključila še socialno in humanitarno delo. Pravzaprav sva »krivi«, če smem tako reči, da je Zdus leta 2004 sploh začel projekt Starejši za starejše – za višjo kakovost življenja doma, kot se je takrat imenoval. Z leti je projekt prerasel v trajni program, uporabljamo krajši naziv Starejši za starejše. Dve tretjini potrebnih sredstev za izvajanje programa dobimo na razpisih socialnovarstvenih programov ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Fiha. Za pridobitev preostalih sredstev smo odvisni od sponzorjev, žal donatorjev nimamo.

Kaj je pravzaprav namen tega programa?

Namen je, da aktivnejši upokojenci svojim vrstnikom oziroma starejšim in manj samostojnim ali opešanim krajanom omogočajo čim daljšo možnost bivanja v domačem okolju, torej v svojem domu.

Projekt je nastal na nekaj manjših raziskavah, v katerih smo preverjali potrebe in tudi želje starejših prebivalcev ter njihov pogled na življenje v času po upokojitvi. Pokazale so, da si absolutno želijo ostati v domačem okolju. Ko pa se pojavijo težave z mobilnostjo in ne zmorejo več vsega postoriti sami, to pa se začne običajno po 70. letu, pogosteje po 80. letu, pa marsikateri potrebujejo različno, a manjšo pomoč, da lahko ostanejo čim dlje doma.

Program smo najprej preizkusili v društvih Kog in Optimisti na Ptuju, potem pa se je z leti širil, tako da se zdaj izvaja v 286 društvih upokojencev in vključuje 198 tisoč starejših od 69 let, kar je 66 odstotkov vseh starejših v tej starostni skupini. V vseh letih je v programu delalo 5500 prostovoljcev, zdaj pa je aktivnih 3535. Za izvajanje, izobraževanje in usposabljanje ter strokovno podporo tega res velikega števila prostovoljcev skrbi poleg vodstva in programskega sveta še 300 društvenih in 17 pokrajinskih koordinatorjev. Na leto vključimo malo manj kot 60 tisoč uporabnikov, opravimo 110 do 120 tisoč obiskov in izvedemo ali organiziramo nekaj več kot 70 tisoč različnih oblik pomoči in storitev.

Na kakšen način prostovoljci pomagate uporabnikom?

Ena od najštevilčnejših oblik pomoči je druženje, s katerim preprečujemo socialno izključenost in osamljenost. Saj veste, starejši ko smo, bolj se oži naša socialna mreža, sploh če se pojavijo zdravstvene težave. Zato je zaželeno, da pridejo prostovoljci na obisk, da poklepetajo, gredo skupaj na sprehod, igrajo družabne igre. Velikokrat uporabnike peljejo po opravkih, jih spremljajo k zdravniku, prinesejo stvari iz trgovine in lekarne.

Pri težavah z zdravjem pomagamo samo tam, kjer imamo prostovoljke, ki so medicinske sestre, sicer pa organiziramo obisk patronažne sestre in obisk zdravnika. V programu nimamo sredstev za materialno pomoč, zato o teh potrebah obveščamo Rdeči križ in Karitas, da potrebne oskrbijo s prehranskimi in higienskimi paketi, največkrat pa jih predajo prostovoljkam, da jih dostavijo uporabnikom.

Poleg tega pomagamo uporabnikom pri uveljavljanju pravic na CSD, do katerih so upravičeni na osnovi zakona, ker pogosto niti ne vedo zanje ali jih ne znajo sami uveljaviti. Na primer, če potrebujejo denarno socialno pomoč ali dodatek za pomoč in postrežbo, varstveni dodatek, če želijo domsko varstvo, pomagamo jim izpolnjevati vloge za subvencije za stanovanja in pri drugih zadevah.

Pravzaprav smo prostovoljci programa Starejši za starejše v občini podaljšana roka javnega programa pomoč na domu. Naša pomoč je dostopna in dosegljiva vsem, medtem ko pomoč na domu sofinancira občina in do nje niso vsi upravičeni. Mislim, da o programu največ povesta podatka, da na leto v program vključimo trikrat toliko uporabnikov, kolikor jih je v institucionalnem varstvu, in pomoč dobi trikrat več uporabnikov, kolikor je upravičencev do pomoči na domu. Tudi najvišja mogoča ocena, ki jo je naš projekt prejel v evalvaciji socialnovarstvenih programov Inštituta za socialno varstvo, in navedba uporabnikov, da se je z vključitvijo v program njihov položaj izboljšal, nekaj povesta.

Ker se ljudje v posameznem kraju dobro poznajo, verjetno prostovoljci lažje izvedo, kako ljudje dejansko živijo?

Temelj je v zaupanju.

Bistveno je vzpostavljanje osebnega stika med starejšim človekom in prostovoljcem, ki starejšega obišče na domu. Z nadaljnjimi obiski se ta odnos poglablja. Prvi obisk prostovoljca je zelo pomemben, da uporabnika seznanimo z namenom programa in razložimo pomen pomoči. Uporabnike največkrat zmoti vprašalnik, s katerim ugotavljamo, kako kakovostno posameznik živi, vendar te podatke potrebujemo, da seznanjamo lokalno skupnost s potrebami njihovih starejših občanov in konec koncev tudi za to, da odločevalcem na državni ravni predstavimo, kako dejansko starejši ljudje živijo. Analize nam kažejo realno sliko o gmotnem položaju upokojencev, katero pomoč in storitve potrebujejo, kakšna je njihova kakovost življenja ipd.

In kako živi starejša generacija?

Izkazalo se je, da je to zelo odvisno od tega, na katerem območju nekdo živi. To lahko ugotovimo že z analizo samo dveh vprašanj: ali jim za preživetje skozi mesec zadostuje lastni dohodek ter ali bi lahko plačali potrebno pomoč, ko jo bodo potrebovali.

Podatki kažejo, da Primorci, južni in severni, prebivalci osrednjeslovenske regije in Gorenjske živijo mnogo boljše kot na primer starejši v Pomurju, Spodnjem Podravju, Posavju in tudi na Dolenjskem. V povprečju kar 30 odstotkom starejših, vključenih v program, zmanjka denarja, da bi lahko preživeli skozi mesec brez dodatne pomoči, na nekaterih območjih se odstotek povzpne na 42.

Pa ne gre le za denar. Dvaindvajset odstotkov ljudi, ki so vključeni v program, živi samih. Ti so seveda izpostavljeni tveganju za padce in poškodbe pa tudi bolezni. Zato bi bile zelo dobrodošle storitve na daljavo, kot je e-oskrba, do katere pa veliko starejših še nima dostopa. V tujini je vključena v dolgotrajno oskrbo, pri nas pa naši koordinatorji nagovarjajo občine, da pripravijo razpise za sofinanciranje e-oskrbe, da bi bila tistim, ki živijo sami, lažje dosegljiva. Strošek 24 evrov je brez sofinanciranja za nekoga z nizko pokojnino velik. 

Na podoben način spodbujamo brezplačne prevoze prek mreže Prostofer in veseli me, da je k projektu pristopilo že okoli 70 občin. To je res zelo dobrodošla storitev, saj je vse več tistih, ki nimajo več vozniškega dovoljenja, nimajo avtomobila, prometne povezave so slabe, svojci pa zaposleni.

Skrbi pa me digitalizacija, ki bo starejše odrezala od marsikatere storitve. Po naših podatkih je med starejšimi od 70 let komaj 22 odstotkov takih, ki uporabljajo računalnik ali pametni telefon, 13 odstotkov je takih, ki jim pri tem občasno kdo pomaga, preostali so prepuščeni sami sebi. Ne samo zato, ker ne bi znali ali ne bi hoteli, pač pa zato, ker nimajo opreme, to je draga naložba.

Ali se revščina med starejšimi državljani res povečuje?

Da, žal se povečuje. Vsi skupaj jo težko priznamo, vendar je tako. Zujf je zelo osiromašil starejše prebivalstvo, marsikateri so takrat izgubili varstveni dodatek ali pa so se mu odrekli, državno pokojnino, pogrebnino in posmrtnino. Tudi vsi kasneje sprejeti popravki socialne zakonodaje niso dosegli vseh. Določeni krog ljudi nenehno živi pod pragom revščine in se iz nje ne more izkopati. Najbolj žalostno je to, da so med njimi cele družine, predvsem pa tisti, ki živijo sami, posebno ženske.

Med epidemijo ste bili ravno prostovoljci, bolje rečeno prostovoljke, saj je moških med vami zelo malo, marsikomu edina vez s svetom, ali ne?

Res je. Ponosna sem na to, da je program deloval tudi med epidemijo, le na drugačen način. Res smo ženske v večini, a imamo tudi veliko moških, in sem res ponosna nanje, da so se nam pridružili.

Prepoved druženja je ljudi najbolj prizadela. Nekateri svojci že na začetku niso dovolili obiskov zaradi strahu, da se njihovi starši ali starejši sorodniki ne bi okužili s covidom-19. Vendar je to pri starejših povzročilo veliko strahu, negotovosti, predvsem pa osamljenosti. Če bi se nam kaj podobnega ponovno zgodilo, je treba dobro premisliti, kako nujna je res izolacija ljudi, saj je prinesla veliko duševnih stisk in strahu in naredila veliko škode. V programu smo se morali kar hitro prilagoditi, z obiskov smo prešli na telefonske pogovore, kar je marsikomu pomagalo prebroditi stisko. Ni bilo malo ljudi, ki jim je bila ta telefonska povezava edina vez z družbo. 

Če pomislite, da smo v letu epidemije opravili 800 tisoč ur prostovoljskega dela, potem veste, koliko aktivnosti je bilo, od telefonskih klicev in SMS-sporočil do prinašanja hrane iz trgovine, zdravil iz lekarne, prevozov, šivanja mask. Nekaj je bilo tudi videoklicev pa pogovorov prek Zooma ali Skypa, a te sodobne tehnologije večinoma starejši ljudje nimajo, poleg tega ta tehnika ne poklanja prijaznih besed in nasmehov, ki so jih bili naši uporabniki v tistem času zelo potrebni.

Pri vsem tem pa smo upoštevali navodila o varovanju lastnega zdravja in zdravja uporabnikov, tako da smo nakupe puščali na pragu pred vrati, položnice so uporabniki skupaj z denarjem v vrečkah spuščali skozi okno, da so jih prostovoljke plačale. Res je bilo potrebno kar nekaj iznajdljivosti.

Kaj vaše prostovoljke opažajo na terenu, česar morda pred leti niso?

Opažajo veliko razslojenost, zelo veliko individualizma in odtujenost mlajših.

Razmere v družbi se zelo kažejo v odnosih med ljudmi. Morda je tega nekoliko manj na podeželju, pa vendar. Spreminjajo se družinski odnosi in tudi medsosedski odnosi. Opažamo, da je več nasilja in zlorab, in to znotraj družin. Žalostno je, ko ugotoviš, da otroci, ki so jim starši zagotovili prihodnost, jim dali vse, zdaj starše mečejo na cesto. Veliko je primerov, da so bili starši poroki otrokom pri najemanju posojil, in ker jih niso mogli plačevati, so jim banke brez usmiljenja vzele premoženje.

Verjetno ste v teh letih videli veliko žalostnih zgodb ...

Žal res. Prostovoljci se redno izobražujemo o različnih psiholoških temah, prepoznavanju zlorab, ravnanju z osebami z demenco ... A se dogaja, da kakšno zgodbo vzameš preveč osebno, se z njo preveč identificiraš. Uporabniki nas kličejo ob vseh mogočih urah, še posebej takrat, ko so v čustveni stiski. To te spremlja, včasih tudi pozno v noč razmišljaš, kako pomagati.

Z leti se med prostovoljci in uporabniki spletejo vezi, ki so več kot prostovoljske. Seveda so tudi prijazne zgodbe. Naj povem primer. Ob telefonskem pogovoru je gospa tožila, da ima tako hude bolečine v nogi, da ne more niti stopiti nanjo. Prostovoljka je poklicala patronažno sestro, da je gospa dobila zdravila. Potem je naša prostovoljka redno vzdrževala stik z njo, ji prinašala zdravila, stvari iz trgovine, pripravila ji je tudi obroke hrane in jih prinesla do vrat. V tem času se je med njima stkala tako pristna vez, da se zdaj skoraj vsak dan vidita.

Ali nameravate program še širiti, iščete nove prostovoljce?

Potrebujemo sveže moči, jih pa zelo težko dobimo. Povprečna starost prostovoljk je 70 let, jedro programa so tiste, ki sodelujejo že od začetka. Zelo veliko jih je starih 80 in več, vendar kar ne morejo odnehati. To je tista močna osebna vez, o kateri sem govorila.

Društvene koordinatorke veliko truda vlagajo v pridobivanje novih prostovoljcev, redki se pridružijo sami od sebe. Mlajši upokojenci se veliko raje ukvarjajo z rekreacijo, športom ali pa potujejo.

Smo pa med epidemijo videli, koliko srčnih mladih ljudi se je vključilo v pomoč starejšim v domovih, bolnišnicah. Torej ni še vse izgubljeno, samo če bi znali delati z mlado generacijo. Če bi želeli kaj spremeniti, in spremeniti bomo morali, bi morali otroke že od vrtca naprej vzgajati in jim privzgajati vrednote prostovoljstva in medsebojne pomoči.

Zdi se mi pomembno, da država prepozna vrednote prostovoljstva in jim da pomen. Veste, prostovoljstvo je nekaj posebnega. Saj je res, da daješ svoj čas, znanje, v to delo daješ del sebe. Ampak veliko dobiš tudi nazaj. Občutek, da si nekomu pomagal, da je prebrodil krizo, ti da posebno zadovoljstvo, občutek pozitivne samopodobe je veliko vreden.

V Zdusu si zelo prizadevajo, da bi prostovoljce vključili v zakon o dolgotrajni oskrbi. Kako si predstavljate to sodelovanje?

Prostovoljci bi še naprej delali to, kar delamo zdaj. Čeprav družabništvo in druženje pa podporne storitve, prevozi, prinašanje iz lekarne in trgovine spadajo med storitve dolgotrajne oskrbe, tega oskrbovalci ne bodo počeli. Sploh pa ostaja vprašanje, kje bodo dobili te oskrbovalce, saj jih že zdaj močno primanjkuje. Seveda pa od prostovoljcev ne moremo zahtevati, da bodo na razpolago po šest ali osem ur dnevno, to ni več prostovoljstvo. Država bi morala poskrbeti za osnovne potrebe starejših ljudi, prostovoljci lahko vskočimo, kjer smo lahko podpora, tako kot je to v tujini.

Vendar pa pripravljavci tako prejšnjih kot tudi tega zadnjega predloga, ki ga je vlada potrdila, prostovoljcev niso umestili med izvajalce.

Vrednote prostovoljstva moramo privzgajati že otrokom.

 

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media