Sredi krajev, kjer so se rodili znameniti možje slovenske kulture

Zgodbe | sep. '21

ODSTRTE PODOBE – VELIKE LAŠČE

Gručasto središčno naselje leži sredi obsežne zakrasele pokrajine na nižji vzpetini ob glavni cesti Škofljica–Kočevje. Tu se od nje odcepita cesti proti Podsmreki pri Velikih Laščah in Mali Slevici ter naprej proti številnim drugim vasicam na tem razmeroma gosto poseljenem območju. V okolici so manjši zaselki Kijani, Sela in Pod Kolodvorom. Dokler ni leta 1893 stekla železniška proga iz Ljubljane v Kočevje, so bile Velike Lašče pomembna furmanska postaja. Kraj je v listini oglejskega patriarha Peregrina kot villa Lasis prvič omenjen leta 1145, trške pravice pa je dobil leta 1912. Prvotna naselbina je nastala ob stari rimski cesti blizu današnje železniške postaje, kjer so stiški menihi kmalu po letu 1230 postavili leseno cerkvico.

Ko so leta 1469 Turki opustošili večino vasi med Igom in Kočevjem, so požgali tudi Velike Lašče s cerkvijo vred. »Zatem je novo naselje začelo nastajati južneje na nekoliko odmaknjenem Laškem hribu, na katerem, kot vidimo na obeh panoramskih razgledniških fotografijah iz let 1909 in 1931, od leta 1857 stoji župnijska cerkev Marijinega rojstva in obvladuje trške stavbe pod seboj,« pravi 88-letna Tanja Debeljak, upokojena profesorica slovenskega jezika, ki se je kot štiriletna deklica v Velike Lašče preselila iz Pudoba v Loški dolini.

Negotova leta okupacije

»Leta 1937 smo se z očetom Zdravkom in mamo Frančiško Vilar ter mlajšo sestro Vando naselili pri stari mami Frančiški in starem očetu Štefanu Ivančiču, ki sta ob glavni cesti proti Kočevju v Velikih Laščah imela gostilno Pri Fundatu, kot so ji rekli domačini. Stara mama je bila dobra kuharica in gostilna je slovela po izvrstni hrani. V njej je pomagala tudi moja mama, medtem ko se je oče ukvarjal z lesno trgovino. Toda po smrti moža in nesrečni smrti vnukinje Vande se je stara mama leta 1939 odločila, da posestvo proda; kupil ga je Štupica, v Ameriki živeči Slovenec. Mi smo potem prebivali na novozgrajeni žagi ob cesti proti Blokam, a kmalu se je začela vojna in Velike Lašče so zasedli Italijani,« se spominja vedra sogovornica, ki se je upokojila v letu osamosvojitve Slovenije in potemtakem letos praznovala tudi trideset let, odkar je upokojena. 

Italijanski okupator je, kot v Enciklopediji Slovenije navaja zgodovinar dr. Tone Ferenc, spomladi leta 1941 v kraju postavil svojo občinsko upravo, pomožne organizacije fašistične stranke, karabinjersko postajo in četrti gorski bataljon črnih srajc, ki je zlasti naslednje leto usmrtil precej Slovencev. Konec julija 1942 je tu nastala močna posadka vaških straž oziroma MVAC z oddelkoma na Veliki Slevici in Karlovici. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je posadka umaknila v grad Turjak, v Velike Lašče pa je 11. septembra prišla Tomšičeva brigada. Po vdaji turjaške posadke 19. septembra so ujetnike nastanili v Velikih Laščah in jih šestdeset usmrtili. Postojanko Slovenskega domobranstva, postavljeno novembra leta 1943, je 3. decembra uničila 14. divizija in požgala tudi nekaj poslopij. Kmalu je nastala nova domobranska posadka, ki se je skupaj z nemško policijsko enoto tu obdržala do maja leta 1945.

Velike Lašče ležijo na nižji vzpetini ob cesti proti Kočevju, vrh katere stoji mogočna dvostolpna župnijska cerkev Marijinega rojstva.

»Moji starši so sodelovali s partizani, zato smo se morali umakniti, nakar so Italijani zažgali žago, s čimer smo izgubili vse svoje imetje,« pripoveduje izkušena pedagoginja. »Najprej smo se zatekli na Karlovico, nato v Žimarice in spet na Karlovico ter od tam nazaj v Velike Lašče. Tu smo se morali zglasiti na italijanski komandi, kjer smo videli več kosov našega pohištva. Ker smo (mama Frančiška, brat Zdravko in jaz) bili brez vsega, so nas pod streho najprej vzeli nekdanji sosedje Veselovi, nato smo dobili veliko sobo pri Štupici, v naši bivši gostilni, od tod smo se s še dvema družinama preselili v Puhovo vilo pri takrat požgani železniški postaji, osvoboditev pa smo dočakali v Kržanovi hiši. Pri šestih letih sem začela obiskovati osnovno šolo in do konca vojne zaključila štiri razrede, nakar sem pri uršulinkah v Ljubljani naredila sprejemni izpit za gimnazijo, ki sem jo končala leta 1952. Zatem sem se vpisala na oddelek za slavistiko ljubljanske filozofske fakultete in se februarja 1959 kot profesorica slovenščine zaposlila na osnovni šoli v Velikih Laščah, od koder sva leta 1963 z možem Janezom, tudi učiteljem, odšla na osnovno šolo v Ribnici, kjer sem poučevala do leta 1991,« opisuje svojo poklicno pot Tanja Debeljak, ki se z veseljem spominja dela z učenci, rada bere in rešuje križanke, še do nedavnega je lektorirala ter je ponosna na svoje tri otroke, enajst vnukov in pet pravnukov.

Kjer se govori najlepša slovenščina

Leta 1856 je Velike Lašče zajel velik požar, v katerem je pogorelo 80 gospodarskih poslopij in 44 hiš, med njimi tudi župnijska cerkev. Zato so še isto leto začeli v novoromanskem slogu graditi peto, zdajšnjo mogočno dvostolpno triladijsko cerkev Marijinega rojstva, ki jo je leta 1860 posvetil ljubljanski škof Jernej Vidmar in je dve leti kasneje postala župnijska. Marmorna stranska oltarja sta delo kamnoseka Ignacija Tomana, kipi pa kiparja Franca Ksaverja Zajca. Sliki sv. Ane in sv. Frančiška Ksaverija ter glavno oltarno sliko je naredil dunajski slikar Edvard Wolf okrog leta 1860. Na obzorju mlajšega panoramskega posnetka vidimo tudi eno od sedmih velikolaških farnih podružnic, tj. cerkvico sv. Roka, ki so jo na severnem robu razglednega slemena nad vasjo Srobotnik pri Velikih Laščah postavili leta 1624. Dobrih sto let pozneje so jo prezidali, med drugo svetovno vojno je bila močno poškodovana in leta 1970 obnovljena.

Od leta 1889 stoji na trgu pred župnijsko cerkvijo spomenik Franu Levstiku (1831–1887), v Dolnjih Retjah rojenemu pesniku, pisatelju, kritiku, jezikoslovcu in časnikarju, ki ga je izdelal domačin, podobar in kamnosek Franc Jontez; ob praznovanju stoletnice pisateljevega rojstva leta 1931 so na spomenik pritrdili še njegov medaljon, delo kiparja Svetoslava Peruzzija. Pisec znamenite povesti o Martinu Krpanu z Vrha je eden od štirih znamenitih mož slovenske kulture, rojenih v krajih, ki od leta 1994 spadajo v občino Velike Lašče. Tudi Podsmreka pri Velikih Laščah, rojstni kraj Josipa Stritarja (1836–1923), književnika, kritika in urednika, je upodobljena na razglednici iz obdobja med svetovnima vojnama, medtem ko se je utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika Primož Trubar (1508–1586) rodil na Rašici, književnik in prevajalec Jože Javoršek (1920–1990) pa v Velikih Laščah. Na bogato kulturno preteklost in tradicionalno narodno zavednost prebivalcev velikolaške dežele spominjata še odprta nepopisana knjiga z dvema gosjima peresoma v tintnikih na občinskem grbu in petnajst kilometrov dolga krožna Velikolaška kulturna pot, ki so jo domači planinci uredili leta 1978 in povezuje rojstne kraje štirih velikih mož. Ti so upodobljeni tudi na pročelju Levstikovega doma sredi naselja, v katerem so velika dvorana, knjižnica in prostori raznih društev ter Levstikova in Stritarjeva spominska soba.

Velikolaško deželo so zaznamovali štirje veliki možje: Levstik, Stritar, Trubar in Javoršek.

Levstikove rojstne hiše, po domače Pri Joškovih, v Dolnjih Retjah ni več, je pa simbolično označena z rahlo priprtimi vrati, spominsko ploščo in doprsnim kipom, delom kiparja Jakova Brdarja. Tudi stara vaška lipa, pod katero je Močilar Levstiku pripovedoval zgodbo o Martinu Krpanu, se je utrudila, zato pa še vedno stoji obnovljen Ilijev kozolec, postavljen konec 18. stoletja in sestavljen brez enega samega žeblja, pod katerim je nastalo njegovo najbolj znano delo. Za Levstika so bile »Velike Lašče središče tistega ozemlja, kjer se govori najlepša slovenščina«. Tudi Stritarjeve rojstne hiše v Podsmreki pri Velikih Laščah ni več, spomin nanjo pa ohranjata spominska plošča, vzidana v steno nove hiše, in književnikov relief, ki ga je kipar France Gorše izdelal leta 1936. Na nasprotni strani pa iz tistih časov stoji kašča z zbirko kmečkega orodja in posodja. Ko je Stritar živel na Dunaju, je malo prihajal domov, a je priznal: »Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših krajev nego je laški; vendar, ko bi jaz prišel še kdaj na svet in ko bi mi bilo dano na voljo, kje hočem ugledati beli dan, ne volil bi si drugega rojstnega kraja.«

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media