Živeti in preživeti v krizi
ANKETA
Kako so živeli med epidemijo, smo povprašali tokratne sogovornike.
Darja Bernik, upokojenka, Ljubljana: »Mož je pred leti zbolel za parkinsonovo boleznijo. Skupaj z društvom Trepetlika, ki izjemno skrbi za te bolnike, smo nekako premagovali težave, povezane z boleznijo. Z zaprtjem države je bilo konec druženja s sobolniki. Delavnice, kot so joga, ples, telovadba, so potekale samo prek Zooma, moža pa težko spodbudim k dejavnosti, ki se ne dogaja v živo. Bolezen tako napreduje hitreje, kot bi sicer, slabša se kakovost življenja.«
Silvija Novak, upokojenka, Ljubljana: »V času epidemije sem doživljala hude stiske, ker sem bila popolnoma odrezana od mame, ki živi v domu starejših občanov. Ta je bil zaradi okužb dalj časa povsem zaprt, z mamo pa zaradi demence ni bilo mogoče komunicirati na daljavo. Počutila sem se skrajno nemočno, saj je tudi ona prebolevala virus. Stisko sem premagovala tako, da sem skrbela za očeta in mu delala družbo. Zelo sem pogrešala otroke in vnuke. Bilo je težko, vendar sem situacijo obvladala, saj v kriznih razmerah ohranjam zbranost.«
Klemen Žlebir, gostinec, Ljubljana: »Zaprtje lokalov med epidemijo je bilo negotovo in stresno. Zaposlene sem moral poslati na čakanje. Država je sicer obljubljala pomoč, ampak prava pomoč mora biti takojšnja in brezpogojna. Tako pa sem moral najprej založiti za plače in prispevke, ki sem jih dobil povrnjene šele čez tri mesece. Treba je bilo plačevati tudi najemnino in fiksne stroške, ki smo jih dobili povrnjene šele po devetih mesecih, kar je bilo za marsikoga prepozno.«
Anja Egelič, diplomirana upravna organizatorka, refleksoterapevtka, Ljubljana: »Med poukom na daljavo je bilo življenje v naši družini zelo stresno. S prvošolcem je bilo lažje, s starejšim, petošolcem, pa izjemno težko. Kot otrok s posebnimi potrebami potrebuje dodatno strokovno pomoč in usmerjanje pozornosti. Vse dni smo se ukvarjali le s šolo. Zato nisem mogla opravljati svojega terapevtskega dela; zaradi prepovedi opravljanja dejavnosti ga kasneje tudi nisem smela. Bila sem v stiski, izčrpana in si nisem še povsem opomogla.«
Tanja Španić, doktorica veterinarskih znanosti, predsednica Združenja Europa Donna Slovenija: »V času epidemije nisem imela težav s prilagajanjem na omejitve in vse ukrepe. Med spopadanjem z diagnozo rak dojk in zdravljenjem, ki mu je sledilo, sem že izkusila osamitev in življenje z omejitvami. To sem sprejela kot izziv in šolo za življenje. Od takrat sem v življenju kar nekaj stvari spremenila. Dojemam in živim ga drugače, kot sem ga pred boleznijo. Rak je še vedno moj največji učitelj.«
Darinka Fabijani, učiteljica violine in zborovodkinja, Vrhnika: »V prvem valu epidemije sva z možem pospravila vse okrog hiše, tudi tisto, kar sva leta odlašala. Ker sem pred upokojitvijo na glasbeni šoli vodila godalni orkester, sem počasi nadaljevala pouk na daljavo, poslušala sem posnetke izvedb glasbe in jih vračala učencem. Decembra smo začeli delati prek Zooma, kar je bilo zelo stresno, saj sem se učenja na daljavo šele učila. Tako sem učila osem učencev in vodila dva zbora. Lahko rečem, da smo se s krizo kar dobro spopadli.«
Karolina Jarc, magistra znanosti, Drenov Grič: »Veselila sem se upokojitve, razmišljala, kaj vse bom počela. A ko so prišli prvi meseci 'svobode', sem se počutila na robu dogajanja. Ni bilo več toliko telefonskih klicev, nisem srečevala velikega števila ljudi, nisem se več čutila pomembno, telo se je moralo najprej navaditi na funkcioniranje brez polnega adrenalina. Ugotovila sem, da si moram oblikovati drugačen ritem življenja, z novimi vsebinami. In sem ga, zato danes zopet polno živim.«
Valerija Skok, pooblaščena inženirka na področju gradbeništva in požarnega varstva, Zagorje ob Savi: »Zastoj družbenega življenja v času epidemije v gradbeništvu ni povzročil finančne krize. Prav nasprotno. Dela imamo več, kot smo ga imeli pred epidemijo. Ljudje so več doma in prenavljajo svoja bivališča. Javne ustanove načrtujejo gradnje novih objektov ter obnove obstoječih, zato se zdaj veliko projektira in gradi šole, vrtce in druge javne objekte.«
