Nadja Sajovic pri stotih še vedno potuje

Zgodbe | sep. '21

Nadja Sajovic

»Ko je letos malo pred mojim stotim rojstnim dnem zdravnik komentiral izvide in je bilo vse v redu, sem se pohecala, češ kako bom pa umrla, če sem tako zdrava. Pa mi je tudi v hecu odgovoril, da naj vseeno pazim, kako prečkam cesto ...«

Gospa Nadja Sajovic se je z možem in otrokoma pred 60 leti preselila v Kalifornijo. V njihovi zelo uspešni družini je ohranila slovenski duh; sin in hči tekoče govorita slovensko, vnuki pa slovensko razumejo. Ohranila pa je tudi izjemno vitalnost in duhovitost. Sama skrbi zase in še vedno z veseljem vozi avto, saj ima dovoljenje do 103. leta.  

Vsako poletje (razen lani zaradi pandemije) se vrača v Slovenijo. Pri teh letih potovati z letalom je za marsikoga nepredstavljivo, za Nadjo pa je nepredstavljivo, da ne bi prišla. Tudi sicer je veliko potovala, pa vendar je zanjo najlepša Slovenija in »njeno« Novo mesto.

 Starši in mladost

»Moja mama Marjeta Novak je bila doma iz Mengša, oče Gustel Ferlič pa iz Novega mesta. Sprva smo živeli v Ljubljani, kjer sem se rodila. Oče je imel frizerski salon in prvi je vpeljal bubi frizuro. Cele vrste so se vile pred njegovim salonom in lahko rečem, da smo zelo dobro živeli.« Nadja je hodila v nunsko šolo blizu Tromostovja in spomni se, da je ob smrti kralja učiteljica govorila o 'ubogih njegovih otrocih'. Nadja pa je povedala, da je umrl tudi njihov sosed čevljar in da so njegovi otroci še bolj ubogi, ker so revni. In zato je morala v kot. »Takrat sem opravila s politiko,« duhovito doda. Ko je nastopila finančna kriza, je inflacija vzela vse prihranke; oče se je odločil, da gredo v Južno Ameriko. »Tam pa so se otroci norčevali iz mojega imena, saj 'nada' v španščini pomeni 'nič', zato sem postala Nadja.«

Po nekaj letih so se zaradi mamine bolehnosti vrnili v Slovenijo, tokrat v očetovo rojstno Novo mesto. Hiša, kjer je bil tudi salon, je bila obdana z rožami, poseben prostor pa je oče namenil pticam, ki jih je imel zelo rad. Ko pa se je začela vojna, jih je spustil na prostost. Bil je interniran v taboriščih Gonars in Renicci. Hišo so zasedli Nemci, mami in Nadji pa so pustili le »kambro« in kuhinjo. Temačno obdobje pa je bilo še temačnejše, ker se je vojak mongolskega rodu splazil v ta prostor in hotel Nadjo posiliti. Mama, ki je bila sicer zelo nežna in krhka oseba, je zgrabila kuhinjski nož in klicala na pomoč in ga tako pregnala.

Po vojni je prišel v Novo mesto mladi veterinar Miro Sajovic, ki je izhajal iz okolice Logatca; mnogi ljudje so rekli, da je lep kot Clark Gable. Nadja, ki je bila ljubiteljica živali, še zlasti pa konjev, mu je ob zmagi na eni od tekem glasno zaploskala. Opazil jo je in se potrudil, da jo je našel; ker je imela dolge ognjene lase, je bilo kmalu jasno, po katerem dekletu je spraševal. »Izhajal je iz premožne kmečke družine. Njegov oče je bil izjemno podjeten, zato ni bil prav nič navdušen nad menoj, ker nisem bila bogata, pa še presuha sem bila. Me pa je imela zelo rada tašča.«

Nadjina mama je umrla stara komaj 49 let; k sreči je dočakala rojstvo vnuka Zorana (rojen je bil leta 1947 v Novem mestu, sestra Mirna pa dobro leto kasneje v Zagrebu). »Z mamo sva bili zelo navezani in njena smrt me je močno prizadela. Še vedno veliko mislim nanjo.«      

Nadjin oče se je sam težko znašel, nova žena pa mu je prinesla še dodatno razočaranje. Sledil je še en udarec: mestne oblasti so se odločile podreti njegovo hišo, ker so širili cesto in križišče. V zameno so mu marsikaj obljubili, toda znašel se je v »neki podrtiji«, kasneje je dobil majhno stanovanje v novem bloku, na preostale obljube pa so kar pozabili. Svojega salona ni imel več, zato je postal potujoči frizer. Ostarel je hodil po okoliških vaseh; tam so ga ljudje lepše sprejeli kot v mestu, kjer je veljal za posebneža in samotarja. 

Nadjin mož Miro se je kot veterinar specializiral za osemenjevanje; to novost je razvijal v Lipici, kjer je bil kasneje zaposlen. Z zavedanjem, kakšen biser so lipicanci, je protestiral proti temu, da bi najboljšega žrebca podarili Titu; s tem in z naprednimi idejami pa si je nakopal kup težav. Bil je partizan, velik domoljub in dober strokovnjak, pa vendar zanj tu ni bilo več mesta. Preselili so se na Dunaj, kjer je živela Nadjina teta, po nekaj letih pa je dobil službo veterinarja v Kaliforniji. Kot tujci so v ZDA doživeli marsikaj neprijetnega, vendar je bil njen mož kot strokovnjak vse bolj cenjen, ponudili so mu tudi redno profesorsko mesto na univerzi. Žal je tik pred nastopom te službe umrl. Po moževi smrti je morala poprijeti za marsikatero delo, da je otroka izšolala in si tudi sama prislužila pokojnino. Sin Zoran je pilot z odlično kariero (bil je odgovoren za varnost kalifornijske obale), hčerka Mirna pa je diplomirala iz angleščine, nemščine, slovenščine in ruščine in je tudi dobra slikarka. 

»Moja družina je moje bogastvo. Oba otroka in njuni družini so do mene zelo pozorni, skrbni, ljubeči.« Zoran je poročen s Helene, ki je irskega rodu; imata dva otroka: hčerka Saša je pravnica, ukvarja pa se z nepremičninami, sin Mark pa je tako kot oče pilot. Saša ima hčerko Melanie, žal je tik pred rojstvom izgubila prvega otroka, tudi punčko, ki jo je hotela poimenovati Nadja. Takrat sem bila v Sloveniji in neutolažljivo jokala. Mark pa ima dve deklici – Juliette in Jessy, ki sta jo z ženo posvojila.

Hči Mirna ima dva sinova: starejši Erick je glasbenik, mlajši Alex pa je znanstvenik – raziskovalec na področju raka.« Profesor ga je ob razglasitvi najboljše doktorske disertacije zaradi dolge brade, dolgih las in ker je navdušen ribič imenoval kar 'povodni mož'. Alex je še kot študent napisal odmeven esej o Krki, kjer je velikokrat užival ob ribolovu. Pred kratkim je babici dejal, da verjetno ne bo hotel več nazaj v Kalifornijo, če gre ponovno v Slovenijo.

Pokaže slike družine, veliko jih je tudi z zadnjega praznovanja. »Mirna mi je že tri mesece pred rojstnim dnem dala izjemno darilo – ne vem, kje je dobila šmarnice, ki jih imam najraje, vendar jih v Kaliforniji ni mogoče dobiti. Bila sem zelo ganjena. Sin pa mi je rekel, naj neham šteti leta in naj uživam. Cel Morro Bay, kjer stanujem, mi je izkazal pozornost, ki je sicer ne maram, toda praznovanju nisem mogla uiti.«

Ples in potovanja

Po moževi smrti je začela več potovati, spodbudil pa jo je sin Zoran. Ne mara hotelov, ampak skromnejša avanturistična potovanja, in kamor pride, hoče biti povezana z domačini, spoznati njihovo kulturo, način življenja, razmišljanja. Najlepše spomine ima na trimesečno bivanje na pacifiških otokih pa na jadranje okoli sveta s študentsko betonsko jadrnico, kjer je pekla kruh. Tako kot z jadrnico je po etapah tudi z letalom obkrožila svet. Pa še veliko drugih potovanj je bilo; v najlepšem spominu ji ostajajo plesna križarjenja. Od mladega je bila športnica, ples pa je ohranila vse do pred štirih let, ko si je po neumnosti zlomila kolk. Nekaj časa je hodila s palico, zdaj je ne potrebuje več. Ne more pa več plesati, toda ples ostaja njena strast. 

Gospa Nadja je uglajena, prijazna, zabavna, vedno lepo urejena in vedno pripravljena za potovanja. Hvaležna je za lepa doživetja s potovanj po Sloveniji, ki jo je na novo odkrivala z novomeškim Potovalnim društvom DIDU in hkrati pridobila veliko prijateljic. Za 100. rojstni dan so ji poslale celo škatlo čestitk. 

Ko je v Sloveniji, se s hčerko in sinom sliši ob nedeljskih večerih. Dopust pri nas si dobro organizira, saj po nekaj dni preživi v najljubših krajih; vedno tudi na Bledu in takrat gre še v Bohinj in z gondolo na Vogel. Njeni starši so krajši čas živeli na Bledu, ko je bila mama že visoko noseča, pa sta se z očetom preselila v Ljubljano. Zato se Nadja počuti tudi malo Blejko. Veliko sorodnikov in prijateljev ima, ki jih rada obišče in oni njo; rada pa je je tudi malo sama v svoji pravljični hišici. Nekdanja kuhinja je zdaj »muzejska soba« s pohištvom bivših lastnikov, maminimi vezenimi prti in maketami kozolcev, ki jih ima njen sin tako rad. In tudi ko je sama doma, je vedno urejena od glave do pet. 

Prihodnje leto si želi že maja priti v Slovenijo in verjetno ne z Lufthanso: »Nanje sem jezna zaradi diskriminatornega pravila, da starejši od 95 let ne moremo kupiti povratne vozovnice, ampak samo enosmerno, ki je dražja.«

Nadja nas opozarja, da se mora človek, če je kolikor toliko zdrav, potruditi in ne glede na leta polno živeti, ne pa zadnjih let kar »prešpricati«.  

Lidija Jež, fotografija: D. Marčič


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media