S fičkom na vaje

Prosti čas | sep. '21

Dobre stare viže

Ansambel Fantje z vseh vetrov

Na prvi vaji so se dobili leta 1979, peli in igrali so 18 let, nato so bili devet let »na čakanju« in potem spet nadaljevali do dandanašnjih dni. Člani ansambla domače glasbe Fantje z vseh vetrov so tako skupaj že 42 let. Kako je nastalo zanimivo ime ansambla? »Zaradi različnih krajev, ki nas povezujejo, je prišlo do tega res primernega imena za nas. Smo namreč z različnih koncev Slovenije, iz Bele krajine in Dolenjske pa Notranjske in Štajerske,« pove Franc Kramer, pevec in vodja skupine.

Prve vaje so imeli v Ljubljani, nanje pa so šli z vlakom ali avtobusom, kasneje tudi s fičkom, katrco ali wartburgom. In da so prišli vsi na vajo in se vrnili domov, so skupaj morali prevoziti kar 640 kilometrov. Pevci Tone Rus, Franc Pupis in Franc Kramer so bili v Ljubljani sošolci in so skupaj peli v različnih pevskih zasedbah, tudi v APZ Toneta Tomšiča, kjer je kasneje pel tudi njihov član Mišo Perozzi. Tam so dobili dragocene izkušnje pri podajanju glasov, hkrati pa so peli iste glasove kot kasneje v svojem ansamblu – prvi in drugi tenor ter prvi in drugi bas. Glasbene izkušnje so pevci dobili tudi s sodelovanjem z drugimi glasbeniki.

Prvi nastop so Fantje z vseh vetrov doživeli na festivalu domače glasbe v Števerjanu leta 1980. Za skladbo Gasilska veselica so prejeli nagrado za najboljšo izvedbo, kar jih je zelo razveselilo. Potem so se podali v studio na snemanje prve LP-plošče Tri lepe stvari. Vsi so bili tudi ustvarjalci glasbe, ki so jo peli in igrali. Največ besedil je napisal Franc Pupis, instrumentalne viže pa so bile pretežno delo harmonikarja Vlada Matkoviča.

Skladbe, ki so jih člani skupine prinesli na vaje, so bile hitro sprejete, na vajah so jih še malce nadgradili, in to jim je prav lepo uspevalo. Omeniti pa moramo še njihovega basista Jožeta Dobovška, najstarejšega med njimi, ki je bil vedno pri vsem zraven, fantje pa tudi povedo, da ima izreden posluh.   

»Lažje je sicer ustvariti glasbo kot napisati besedilo, a če je besedilo lepo, je mogoče tudi skladbo kar hitro zložiti. Se je pa marsikateremu glasbeniku že zgodilo, da mu je v glavi zazvenel čudovit napev, a ga ni mogel zapisati ali kako drugače ohraniti. In lepa viža je tako prišla in še hitreje odšla,« se spominja Franc Kramer.                                                                

Sosed, dober dan

Na naslednjem festivalu v Števerjanu so doživeli uspeh s skladbo Sosed, dober dan, ki je še danes nepozabna. Mladi ansambel je hitro postal tudi uspešen in deževati so začela vabila za nastope na različnih prireditvah. Zgodilo se je, da so v štirih dneh igrali kar na petih veselicah. Odziv občinstva pod odrom jim je dajal močno spodbudo pri njihovem delovanju.        

Katera skladba jih je najbolj presenetila z odzivom občinstva? Za skladbo Ne pozabi domovine niso pričakovali, da bo tako lepo sprejeta, pa ne le pri nas, tudi onkraj luže, kot včasih rečemo, saj je bila tudi napisana za ljudi, ki živijo daleč od svoje domovine. Med njihovimi najljubšimi skladbami pa so tudi Zadnji poletni dan, Žarek sreče, Vzemi si čas, Vrni se domov, Te domače viže ...

Zasedba ansambla se v teh dobrih štirih desetletjih ni kaj dosti spreminjala. A zgodila se jim je tudi nesreča, pred dobrimi tridesetimi leti so izgubili kitarista Braneta Cekuto, namesto njega je v skupino prišel Marjan Luzar.

»Prvih devet let je bil z nami prvi tenorist Tone Rus, drugih devet Primož Berus, in potem je prišlo do zastoja, nismo vedeli, kaj bi še naredili. A nove skladbe, novi posnetki te držijo pokonci in te peljejo naprej, seveda tudi nastopi. In po devetih letih mirovanja je prišel prvi koncert na Igu, kjer nas je pričakalo res veliko ljudi,« povedo o trenutku, ko so se drugič lotili skupne glasbene poti. V času, ko niso nastopali, pa so nastajale tudi nove skladbe.

Kako se je danes napotiti v snemalni studio, ali je kaj drugače, kot je bilo pred dvema, tremi desetletji? »Predvsem je danes manj treme. So pa seveda tudi ogromne razlike pri snemanjih. Na začetku smo snemali tako, da smo vsi pevci peli v en velik mikrofon in so nas vse skupaj posneli hkrati. In če je kdo kiksnil, smo se morali snemanja še enkrat od začetka lotiti vsi. Zdaj pa je to seveda povsem drugače, vsak glas je posnet posebej in tisti, ki kaj kiksne, mora popravljati, drugi pa lahko gredo na kavo …« 

Zadnjo CD-ploščo Skupaj zapuščajva mladost so izdali leta 2015, pripravljajo pa že novo, ki naj bi izšla konec tega leta.   

Drago Vovk, fotografija: Marko Klinc


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media