Debelost lahko povzroči diabetes

Dobro počutje | sep. '21

Nika Šatej, dr. med

Dejstvo je, da ima kar 65 odstotkov ljudi, starih nad 65 let, eno ali več kroničnih bolezni. Med najpogostejšimi je sladkorna bolezen ali diabetes, ki ji po domače mnogi ljudje še vedno rečejo tudi cukrovka. V razvitih državah, kamor spada tudi Slovenija, je veliko ljudi predebelih, prebivalstvo pa se stara, zato je tudi sladkorne bolezni vse več.

»Starost je le eden izmed pomembnih dejavnikov tveganja za pojav sladkorne bolezni. Mednje prištevamo še dedno nagnjenost, nezdravo prehranjevanje, debelost ter telesno nedejavnost,« pravi Nika Šatej, dr. med., specialistka splošne medicine, ki dela v ambulanti za sladkorno bolezen ZD Bežigrad v Ljubljani. Ob tem pojasni, da je sladkorna bolezen skupina presnovnih bolezni, za katere je značilna povišana vrednost sladkorja (glukoze) v krvi. Normalna vrednost glukoze na tešče je od 4 do 6 mmol/l. Če je ta vrednost več tednov močno povišana, se pojavijo značilni znaki. To so pogostejše in obilno uriniranje, nočno uriniranje, žeja, prekomerno pitje, hujšanje ob normalnem teku, meglen vid, utrujenost, srbenje spolovila itd.

Vrste sladkorne bolezni

Sladkorna bolezen tipa 1 (včasih so jo imenovali juvenilni oziroma mladostni diabetes) se običajno pojavlja pri otrocih in mlajših odraslih nekje do tridesetega leta, pa tudi kasneje. Gre za avtoimunsko bolezen, kjer v kratkem času pride do uničenja otočkov trebušne slinavke, ki posledično inzulina ne izločajo več. Uničenje povzročijo lastna protitelesa, ki se najverjetneje pojavijo ob neki okužbi. Znaki bolezni so ob odkritju po navadi močno izraženi, glukoza v krvi pa je zelo visoka. Bolezen se zdravi izključno z inzulinom, tablete niso učinkovite.

Sladkorna bolezen tipa 2 (včasih starostni diabetes) je najpogostejša, pojavlja se predvsem po šestdesetem letu starosti, a ta meja se naglo pomika v mlajša starostna obdobja. »Krvni sladkor z leti narašča počasi in dolgo ne povzroča nobenih težav, tako da oseba sploh ne ve, da ima sladkorno bolezen. Škoda pa seveda lahko ves čas nastaja. Predvsem na ožilju. Neurejena oziroma nezdravljena sladkorna bolezen povzroča številne zaplete, na primer možgansko ali srčno kap, slabovidnost in slepoto, pešanje ledvičnega delovanja, amputacijo spodnjih udov, impotenco, demenco itd.,« opozori sogovornica. V tem primeru se izločanje inzulina zmanjšuje počasi. Pogosto je inzulina celo preveč, a ta preprosto ni učinkovit. Govorimo o inzulinski rezistenci. »Če bolezen odkrijemo v začetni fazi, zdravila običajno niso potrebna. Zadošča že sprememba življenjskega sloga: zdrava prehrana, gibanje in zmanjšanje telesne teže. Ko ti ukrepi niso več dovolj, predpišemo zdravila, najprej običajno tablete. Ko tudi to ne zadošča več, posežemo po terapiji, kamor spadajo spodbujevalci receptorjev GLP1 in inzulin. Obstajajo oblike za enkrat tedensko injiciranje. Spodbujevalci receptorjev GLP1 so na mestu pri debelih osebah, če je indeks telesne teže 30 ali več.«

Nosečnostna sladkorna bolezen se pojavi med nosečnostjo in po porodu izgine. Ženske, ki so imele to obliko, so kasneje bolj ogrožene za razvoj sladkorne bolezni tipa 2.

Sladkorna bolezen se lahko pojavi tudi kot posledica jemanja določenih zdravil, zaradi raka ali vnetje trebušne slinavke, zaradi hormonsko aktivnih tumorjev nadledvične žleze in hipofize.

Kaj je inzulin? Inzulin je hormon, ki ga trebušna slinavka izloča v krvni obtok, s katerim potuje po telesu in deluje na celice v različnih tkivih. Omogoča prehod glukoze iz krvi v celice, sodeluje pa tudi pri presnovi beljakovin in maščob. Ko ne jemo, se inzulin izloča v majhnih količinah, ob obroku pa se zaradi povečanja glukoze v krvi začne obilneje izločati, približno šestkrat več. Ko se raven glukoze v krvi ponovno normalizira, se tudi izločanje inzulina vrne na izhodiščni nivo. Pri bolniku s sladkorno boleznijo se inzulin ne izloča v zadostni količini ali pa njegov učinek ni zadosten. Posledica je previsok krvni sladkor, kar dolgoročno povečuje tveganje za razvoj kroničnih okvar.

Kako odkrijemo diabetes?

Diagnozo postavimo na osnovi klinične slike in vrednosti glukoze v krvi na tešče ali naključno. Kot merilo za sladkorno bolezen velja naključno določen nivo sladkorja (glukoze) v krvi nad 11,1 mmol/l oziroma na tešče 7 mmol/l ali več. »To zadostuje za zanesljivo diagnozo le, če ima bolnik ob tem tudi druge znake sladkorne bolezni.« Sladkor v krvi se namreč pogosto dvigne tudi ob visoki vročini, pljučnici, gripi, angini itd. Kasneje pa sam od sebe pade.

Merila za diagnozo sladkorne bolezni:

- Simptomi sladkorne bolezni in naključna glukoza v plazmi 11,1 mmol/l ali več. Naključno pomeni kadar koli, ne glede na čas zadnjega obroka hrane. Značilni simptomi sladkorne bolezni pa so, kot že rečeno, obilno uriniranje, žeja in obilno pitje in nepojasnjena izguba telesne teže.

- Glukoza v plazmi na tešče 7 mmol/l ali več (na tešče pomeni brez kaloričnega vnosa vsaj 8 ur).

- Glukoza v plazmi dve uri po začetku testa OGTT 11,1 mmol/l ali več (test se izvaja s 75 g glukoze, raztopljene v vodi). Pri osebah brez simptomov sladkorne bolezni je treba diagnostična merila potrditi s ponovnim testiranjem drug dan.

- HbA1c (glikirani hemoglobin) je parameter, ki ga uporabljamo za spremljanje urejenosti sladkorne bolezni, ne za postavitev diagnoze. Izražamo ga v odstotkih. Pove nam, kaj se je s sladkorjem dogajalo v zadnjih treh mesecih. Pri osebah brez sladkorne bolezni znaša do 5,5 odstotka, pri dobro urejeni sladkorni bolezni mora biti c nižji od 7 oziroma 6,5 odstotka.

Varujete se zapletov

Sladkorna bolezen je napredujoča in s številnimi zapleti povezana kronična bolezen. Ali bo do zapleta prišlo, je odvisno od tega, kako dobro je zdravljena, od dednih predispozicij in urejenosti drugih dejavnikov tveganja za zaplet (krvni tlak, holesterol, kajenje, stres).

Med pozne zaplete prištevamo okvaro oči, ledvic in živcev, ki so posledica okvare malih žil, in pa možgansko ter srčno kap ter moteno arterijsko prekrvavitev okončin, ki so posledica okvare velikih žil. Pozne zaplete lahko z doslednim upoštevanjem vseh navodil pogosto preprečimo ali pa vsaj odložimo oziroma omilimo. Sogovornica poudari, da je za preprečitev poznih zapletov zelo pomembno tudi sočasno zdravljenje spremljajočih bolezni – zvišanega krvnega tlaka in holesterola ter opustitev kajenja.

Med akutne zaplete štejemo hipoglikemijo, diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom in diabetično ketoacidozo.

Aketotični diabetični hiperosmolarni sindrom je nevaren zaplet, najpogosteje pri starejših bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in se lahko konča tudi s smrtjo.

Simptomi in znaki tega stanja so hitro dihanje, zmedenost in motnje zavesti, pospešen srčni utrip, nizek krvni tlak, suha usta. Sproži ga huda okužba ali druga huda bolezen (na primer pljučnica, okužba sečil, sepsa, gripa, srčni infarkt, možganska kap, hude poškodbe, pogosto v kombinaciji z opustitvijo zdravil) ali pa gre za osebo s predhodno nezdravljeno oziroma še neodkrito sladkorno boleznijo tipa 2.

Diabetična ketoacidoza (DKA) je življenjsko nevaren zaplet pri bolnikih, ki so odvisni od inzulina (torej tistih, ki imajo sladkorno bolezen tipa 1). Pogosto ga vidimo ob odkritju SB1, lahko se pojavi zaradi namerne opustitve ali premajhnega odmerjanja inzulina. Sprožilni dejavniki so lahko še okužbe, druge hude bolezni in psihični stres. Znaki so bruhanje, bolečine v trebuhu, globoko in pospešeno dihanje, zadah po acetonu, nemir, zmedenost, lahko tudi koma.

Hipoglikemija (znižanje vrednosti glukoze v krvi pod normalno raven) je najpogostejši akutni zaplet, ki ga srečujemo pri obeh tipih sladkorne bolezni. Pojavi se, če krvni sladkor pade pod 4 mmol/l. Zaplet je mogoč le pri osebah, ki prejemajo inzulin oziroma tablete, ki spodbujajo izločanje inzulina iz trebušne slinavke. Obe zdravili namreč znižujeta krvni sladkor, ne glede na to, kakšna je izhodiščna vrednost. Razlog je lahko izpustitev obroka, nenačrtovana telesna dejavnost in preveliko odmerjanje inzulina ali tablet. Znaki hipoglikemije so huda (volčja) lakota, razdražljivost, potenje, tresenje, razbijanje srca, bledica, motnje vida, vedenjske spremembe. Brez ukrepanja pride do motnje in izgube zavesti. Dokler je oseba pri zavesti in lahko zanesljivo požira, ji pomagamo s hrano (čokolada ni primerna!) ali s sladko tekočino (na primer 3 žlice sladkorja, raztopljenega v vodi, kozarec sadnega soka, mleka). Če ne more več požirati, je potrebna injekcija glukagona v mišico, kar lahko naredijo usposobljeni svojci. V nasprotnem primeru je treba poklicati reševalce, svetuje zdravnica Nika Šatej.

Jejte vse, a zmerno

Po besedah zdravnice sladkornim bolnikom ne svetujejo nobene diete, le zdravo prehrano. »Zaužijte dovolj vlaknin (vsaj 15 g/1000 kcal), zmerno količino maščob (manj kot 35 odstotkov celodnevne energijske potrebe), posebno zasičenih in transmaščob (manj kot 10 odstotkov celodnevne energijske potrebe), ogljikohidratna živila v obliki polnozrnatih žitaric, sadja, zelenjave in stročnic. »Ničesar ne prepovedujemo. Pomembno pa je, da posameznik ve, katera živila so še posebej bogata z ogljikovimi hidrati in koliko takega živila lahko naenkrat poje, da ne bo prišlo do pretiranega povečanja glukoze v krvi. Osebam, ki nimajo mere, ko se lotijo takega živila, pa ga vseeno odsvetujemo.«

Koga ogroža sladkorna bolezen?

a) Osebe, stare 40 ali več let, pri katerih imajo sladkorno bolezen v prvem kolenu sorodstva, indeks telesne mase nad 25 oziroma obseg trebuha nad 94 cm pri moških in nad 80 cm pri ženskah, krvni tlak 140/90 mm Hg ali več ali zdravljeno arterijsko hipertenzijo, povišane trigliceride ≥ 2,2 mmol/l ali HDL ≤ 0,9 mmol/l ali jemljejo zdravila za zniževanje holesterola.

b) Osebe, ki so v preteklosti že imele previsok krvni sladkor, ki imajo znano srčno-žilno, možgansko-žilno bolezen ali periferno arterijsko bolezen, hujšo duševno motnjo oziroma se zdravijo z antipsihotiki.

c) Ženske, ki so imele sladkorno bolezen v nosečnosti ali je bila porodna teža otroka nad 4 kg, ženske s sindromom policističnih jajčnikov in hkrati indeks telesne mase 30 ali več.

Besedilo in fotografija: Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media